SDH mora prodati še sedem podjetij s seznama oz. polovico. Foto: BoBo
SDH mora prodati še sedem podjetij s seznama oz. polovico. Foto: BoBo
Telekom Slovenija
Prodajamo in prodajamo, a nam ne uspe prodati. Foto: RTV SLO/Ergyn Zjeci
Fraport. Stefan Schulte
Prodaja Aerodroma Ljubljana je potekala brez večjih pretresov. Foto: EPA
false
Glavni očitek: Apollo je naredil zelo dobro kupčijo. Foto: BoBo
elan
Elanova nadaljnja pot je trenutno še dokaj nejasna. Foto: BoBo
Helios
Uprava, sindikati in tudi vlada so imeli lani burno javno izmenjavo mnenj in groženj z ovadbami. Foto: BoBo

Za zdaj največji letošnji privatizacijski fiasko je zagotovo Telekom Slovenije, ki je obenem največja državna naložba na prodaj. Njegova prodaja sicer sega že v leto 2000, drugi oz. prvi resnejši poskus prodaje pa se je spodletel pod prvo vlado Janeza Janše leta 2008, ko sta se za operaterja potegovala britansko-nemški konzorcij Bain Capital & Axos Capital & BT in islandski Skipti. Ta je za delnico Telekoma sprva ponudil 340 evrov, nato pa ponudbo izboljšal na 400 evrov, a po zapletih v vladni koaliciji je prodaja padla v vodo.

Telekom je spet prišel na seznam državnih naložb za prodajo leta 2013 v času vlade Alenke Bratušek. Gre za razvpiti seznam 15 podjetij, ki se jih je država odločila prodati. Še takratni Sod je v imenu države in še nekaj drugih prodajalcev aprila lani objavil vabilo za izjave o interesu za morebitni nakup 72,75-odstotnega deleža v Telekomu Slovenije. Februarja letos je bil Cinven tudi uradno potrjen kot edini interesent za nakup. Po vrsti zapletov in afer se je britanski sklad odločil, da odstopi od nakupa.

Zdaj pa se omenja načrt, da slovenski Telekom prevzame dvakrat večjega srbskega tekmeca s pomočjo velikega tujega vlagatelja, ki bi tako postal novi večinski lastnik Telekoma. Vstop tujega vlagatelja bi najverjetneje izvedli prek dokapitalizacije, ki bi jo Telekom Slovenije potreboval, če bi želel izvesti nakup srbskega telekoma.

So tudi uspešnejše zgodbe
Nekaj več sreče je država imela s prodajo drugih podjetij: Aerodroma Ljubljana, Žita, NKBM-ja, Fotone, Heliosa in Elana. Tudi tu sicer ni šlo brez bojev taborov, ki so za privatizacijo in proti njej.

Vodja poslanske skupine Združene levice Luka Mesec je tako pred skoraj natančno enim letom izjavil, da se bo Aerodrom Ljubljana po prodaji spremenil v obrobno letališče brez regionalnega vpliva, kar bo škodovalo slovenskemu turizmu in splošnemu razvoju.

Številke trenutno kažejo, da se je zmotil, saj je letališče medletno raslo v skoraj v vseh segmentih – EBITDA se je v prvem polletju povečal za desetino, na 5,6 milijona evrov, prihodki pa za približno šest odstotkov, na 16 milijonov evrov – ali je to posledica novega vodstva ali splošnega okolja, pa bo pokazalo šele letno poročilo. Tudi slovenskemu turizmu gre za zdaj dobro, številke za poletno sezono so po prvih podatkih celo zelo dobre. Letališče je SDH na koncu prodal nemškemu Fraportu 5. septembra lani za 234,4 milijona evrov.

S tem je sicer imel težave le eden izmed konkurentov Vinci Airports, ki je SDH obtožil nepreglednega postopka prodaje, med drugim, da jim po izboljšani ponudbi niso omogočili novih pogovorov, da so od Fraporta sprejeli nižjo ceno, kot jim jo je zagotavljala podpisana zaveza, in da se niso pogovarjali o razvoju letališča.

Pasje bomb(ic)e po prodaji
Tudi z Žitom večjih težav pri samem postopku prodaje ni bilo. Na koncu je šlo v roke hrvaške Podravke 21. aprila letos za nekaj več kot 33 milijonov evrov. Še isti dan se je oglasil podpredsednik kmečkega sindikata Franc Küčan, rekoč, da je ta posel katastrofa za slovensko kmetijstvo. Žito, je takrat pojasnjeval, je največji kupec slovenske pšenice, Podravka pa spada v Agrokorjev sistem, ki obvladuje več kot polovico proizvodnje pšenice na Hrvaškem in ima letno visoke presežke. Žito bo tako po njegovem mnenju postalo zgolj uporabnik teh presežkov.

A trenutno očitno večjo težavo pri odkupu pšenice predstavljajo odkupne cene, o katerih se nikakor niso mogli dogovoriti, zato bo po Küčanovih besedah veliko slovenske pšenice odšlo v Italijo, ker naj bi tudi zasebniki, ki jo odkupujejo pri nas, imeli pogodbe z italijanskimi kupci. Cene pšenice v sosednjih državah pa naj bi, tako Küčan, rasle. Trg zunaj Žita torej očitno obstaja.

Proti prodaji sta bila tudi kmetijski minister Dejan Židan in sekretar Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije Boris Frajnkovič. Po Židanovem mnenju je bila to gospodarsko škodljiva poteza, Franjkovič pa je bil razočaran, tudi zato, ker niso upoštevali njihovih predlogov zavez.

Pred kratkim pa je Židan poskrbel za nov zasuk v zgodbi. V pogovoru za Mladino je namreč dejal, da je Hrvaška dokapitalizirala Podravko, da je ta lahko prevzela Žito. To pa bi v očeh Bruslja lahko bila nedovoljena državna pomoč, vendar po poročanju TV Slovenija slovenska vlada Evropske komisije o tem še ni obvestila.

NKBM - še ena zgodba z dolgo brado
Tudi prodaja NKBM-ja ima že skoraj 15 let zgodovine. A dokončno jo je državi uspelo prodati šele konec junija letos. Za 250 milijonov evrov sta jo kupila ameriški naložbeni sklad Apollo in EBRD, država pa se je Evropski komisiji zavezala, da bo banko prodala v zameno za državno pomoč.

V tekmi za banko se je na začetku omenjala tudi madžarska bančna skupina OTP, ki je sprva neuradno ponujala okoli 300 milijonov evrov, a je po objavi vseevropskih stresnih testov ponudbo oklestila na le 150 milijonov evrov.

Glavni očitki pri prodaji so šli zlasti v smeri, da se banka prodaja prepoceni, saj je država vanjo vložila milijardo evrov, poleg tega pa ima še veliko gotovinskih rezerv, državnih obveznic … Zanimivo, da ima banka 700 milijonov evrov več premoženja kot dolgov, je naračunal kar nekdanji direktor Merkurja Bine Kordež.

Poleg tega, da je od prodaje minilo šele dober mesec in pol, pa posel še čaka na blagoslov varuha za konkurenco, zato uradno še ni končan. Tako je prezgodaj govoriti tudi, ali je bil posel dober za državo ali slab. So pa novi lastniki zatrdili, da želijo iz NKBM-ja narediti regionalno zgodbo o uspehu.

Usoda Elana še nejasna
Po dveh letih prizadevanj je država našla tudi kupca za begunjski Elan. Našla ga je v ameriški bančni velikanki Merril Lynch in ruskem naložbenem skladu VR Capital oz. njegovi ciprski družbi Wiltan Enterprises, ki sta podjetje kupila konec julija. Merril Lynch je sicer že aprila od DUTB-ja v svežnju kupil terjatve do ACH-ja, Elana, Polzele in Adrie Airways.

Dobrih 95 odstotkov Elana je zdaj v ruskih rokah, nekaj manj kot pet odstotkov v ameriških. A prodaja je prišla s kopico zavez – najpomembnejša je vračilo 12 milijonov evrov nedovoljene državne pomoči, zato bo po poročanju Financ dejanska kupnina znašala le simboličnih 1.000 evrov. Če pomoči novi lastniki ne bodo vrnili, bo posel razveljavljen. Med zavezami so še spoštovanje veljavne delovne zakonodaje v Sloveniji, veljavnih kolektivnih pogodb in drugih socialnih sporazumov, zadržanje sedeža v Sloveniji idr.

V podjetju so sicer optimistični in zadovoljni, da so dobili novega lastnika, ki bo rešil pereče vprašanje vrnitve državne pomoči, in verjamejo, da bo se bo s tem poslovanje stabiliziralo in razvijalo.

V Domžalah se je vsaj na zunaj stanje umirilo
Če je bila 12-milijonska prodaja 71-odstotnega deleža v Fotoni bolj ali manj neproblematična, pa je bilo poprodajno dogajanje okoli domžalskega Heliosa zelo žolčno. Država je za skoraj 16-odstotni delež od avstrijskega Ringa iztržila 250 milijonov evrov, se pravi toliko kot za celoten NKBM. Če je sama prodaja potekala razmeroma mirno, pa je po sklenitvi posla eksplodiralo.

Najprej je počilo med vodstvom in hišnim sindikatom, ker je njegova predsednica Jana Poljanšek nastopila na TV Slovenija kljub prepovedi delodajalca in razkrila vsebino pogajanj. Vodstvo Heliosa jo je nato želelo odpustiti, a so si po pritisku ZSSS-ja – zagrozili so s stavko v podjetju in prekinitvijo socialnega dialoga – premislili. Vmes so v Heliosu kazensko ovadili neznano osebo zaradi uhajanja poslovne dokumentacije, ki naj bi kazala, da je Ring pri prevzemu izčrpaval domžalsko podjetje.

Zaradi tega je takratni gospodarski minister in sedanji državni sekretar Metod Dragonja napovedal kazensko ovadbo zoper vodstvo Heliosa, a si je pozneje premislil. V Heliosu pa so medtem zagrozili s tožbo vsakemu, ki bo o družbi povedal še kaj napačnega. Do konca lanskega septembra so nato le dosegli podpis kolektivne pogodbe in dogovor, da bodo vprašanja reševali brez vključevanja javnosti.

Zadnji javno objavljeni podatki za Helios so sicer na voljo le za prvo polletje 2014, družba je delnice namreč umaknila s trga. V prvem polletju so jim prihodki na medletni ravni padli za tri odstotke, neto zadolženost pa za 33,3 odstotka, na 73,9 milijona evrov. Prodaja junija, julija in avgusta lani je bila za 13,8 odstotka nižja od načrtovane ter 11,9 odstotka nižja kot v istem trimesečju leta 2013. Časnik Delo je poročalo, da je lani delo izgubilo okoli 190 ljudi.

V prihodnjih mesecih se bo kolo privatizacije znova zavrtelo
Jeseni pa lahko pričakujemo nadaljevanje privatizacijskih zgodb. Največji zalogaj bo verjetno prodaja Adrie Airways, po poročanju Radia Slovenija pa je pod vprašajem tudi Cinkarna Celje. Prodajo namreč hromijo okoljska tveganja in s tem povezani stroški sanacije.

Neuspešna je bila tudi prodaja Gospodarskega razstavišča, na kupca pa poleg naštetih čakajo še Adria Airways Tehnika, Paloma in Unior, medtem ko je Aero letos končal v stečaju, Terme Olimia bazeni pa so pripojili k Termam Olimia, zato to podjetje ne obstaja več.