Mencinger je v intervjuju za Radio Slovenija na vprašanje, kako komentira, da je Slovenija na lestvici svetovne konkurenčnosti nazadovala za 20 mest, odvrnil: "V analize teh inštitucij ne verjamem. Vse temelji na anketah, in če so naši delodajalci pesimistični, pademo na lestvici. Vprašanja v teh anketah so poleg tega zelo ideološka. Vse se gleda skozi prizmo tujih investitorjev. Zanje je merilo uspešnosti, če imamo fleksibilen trg dela, da lahko znižaš plače in odpustiš ljudi, kadar hočeš. Vzemimo raje brezposelnost, ki je bolj objektiven kazalec. Po tem merilu smo četrti najboljši v EU. Vse države, ki so nam jih dajali za zgled, Irska in baltiške dežele, imajo brezposelnost tudi prek 20 odstotkov. Skratka, običajno sem srečen, če pademo na teh lestvicah, ker to pomeni, da je socialna kohezija še visoka."

O vstopu Slovenije v OECD
Uspešnost Slovenije ni odvisna od članstva v OECD-ju. Gre bolj za ugled, za nekakšen golf klub. Ta inštitucija izgublja pomen. OECD je zame eden od sokrivcev za zdajšnjo gospodarsko krizo. Nočem reči, da je škoda, ker smo zraven, menim pa, da ni posebnih koristi.

O višjem rejtingu Slovenije na račun članstva v OECD-ju
Ti rejtingi so precej škodljivi. To so standardi, ki jih upoštevajo naivni. Pokazalo se je, da so banke z najvišjimi rejtingi prava gniloba. Če bi nekaj let nazaj slišali o banki Lehman Brothers, bi se od spoštovanja kar usedel. Toda izkazalo se je, da vse temelji na prevarah in da rejting ne pomeni nič. Istočasno bi lahko rekli še to - članici OECD-ja sta bili tudi Islandija in Grčija ... Skratka, zanašati se na nasvete OECD-ja, je varljivo, čeprav ne bom rekel, da njihove analize tehnično niso v redu.

O očitkih, da je večni evroskeptik
Nisem evroskeptik, čeprav ljudje tako pravijo. V Evropo verjamem kot v zelo velik politični projekt. To pa ne pomeni, da sem s tem odvezan tekočega razmišljanja o tem, kaj se v Evropski uniji oziroma še bolj v Evropski komisiji dela. Podobno je v OECD-ju. Ne vem, zakaj ne bi kritično razmišljal. Osnovna funkcija profesorja je, da dvomi o stvareh, ki se vsem zdijo samoumevne.

O recesiji v Sloveniji
0,2-odstoten padec BDP-ja v prvem četrtletju po mojem mnenju sploh ni tako slab. V drugem četrtletju bomo verjetno imeli rast, saj smo s četrtletjem zamude vezani na Nemčijo, kjer je bil BDP pozitiven. Nadaljnja rast je vprašljiva. Skrbi me, da bodo vlade preveč zagrete pri odpravljanju fiskalnih primanjkljajev, skrbi pa me tudi, kaj bo naredila Evropska centralna banka. Nedavno je sicer naredila nekaj, o čemer še pred pol leta sploh ne bi razmišljala, začela je odkupovati vrednostne papirje evropskih držav, s tem pa neposredno tiskati denar. Podobno je delala nekdanja Narodna banka Jugoslavije. Pozdravljam, da je ECB to naredil, vprašanje pa, kako ga bo načrpal nazaj. Stisniti zobno pasto iz tube je lahko, spraviti jo nazaj, pa zelo težko.

O časih velikega gospodarskega razcveta
Leta, kot so bila med 2005 in 2008, upam, da se ne bodo več ponovila. To so bila hazarderska leta, ko so pri nas krediti rasli s stopnjo 30 odstotkov. To zdaj najbolje občutimo v gradbeništvu. Od leta 2005 do 2008 je šel razvoj v napačno smer. Ne bom dolžil prejšnje vlade, ker bi zdajšnja delala podobno. Hazarderstvo se je razširilo po vsem svetu, posledica pa je kriza, ki se je začela leta 2008. V Sloveniji smo se v tujini v treh letih zelo zadolžili. Sredi leta 2005 je bila neto zadolženost nič. Naše terjatve so bile enake obveznostim. V treh letih je zadolženost narasla na deset milijard. Ta zadolžitev je bila nepotrebna, zadolžili smo se zato, da smo lahko hazardirali. Prejšnja vlada se še zdaj baha, da je bila rast BDP-ja visoka, ne pove pa, da je bila umetno narejena na račun zadolževanja v tujini. A še enkrat: tudi zdajšnja vlada ne bi ravnala drugače.

O izvozu kot pomembnem dejavniku gospodarske rasti
Smo majhno gospodarstvo in izvoz pomeni 70 odstotkov BDP-ja, od tega večina znotraj Evropske unije. Poenostavljeno rečeno: Angela Merker je za slovensko gospodarstvo pomembnejša kot Borut Pahor.

O prizadevanjih evropskih držav, da znižajo proračunski primanjkljaj
Verjamem, da bo velik del problemov zadolženosti rešila inflacija. Vztrajati na tem, da mora biti inflacija manj kot dva odstotka, je precej nesmiselno. Mejo bi lahko pomaknili na pet odstotkov, pa ne bi bilo posebnih posledic. V 70. letih je bila ameriška inflacija letno 15 odstotkov, v Italiji celo 25 odstotkov. To se je takrat zdelo nekaj normalnega.

O težavah, ki čakajo EU
Znotraj EU-ja me skrbi jugoslovanski sindrom. Gre za obtoževanja, kdo koga izkorišča. V Nemčiji so ljudje, ki jim gre slabo, prepričani, da jih Grki izkoriščajo, Grki, da jih Nemci. To je nevarna stvar, če bo kriza trajala še naslednje desetletje. Po drugi strani pa vidimo, da je reševanje Grčije v resnici reševanje francoskih in nemških bank, kjer se je 70-odstotno financiral grški dolg. Če bi Atene razglasile bankrot, bi te banke izgubile denar. Za Nemce je cenejše, da v mehanizmu pomoči sodelujejo s 25 milijardami, saj so njihove banke z 42 milijardami izpostavljene Grčiji. Z reševanjem bodo celo nekaj pridobili.