Temeljita priprava z izborom zanimivosti in ne preveliko količino novih informacij, primernih za razvojno stopnjo, mi je vzela skoraj teden dni. Popoldnevov, seveda, po službi. Brskanje po spletu, iskanje primerne literature, prilagajanje razvojni stopnji, predhoden ogled poti in iskanje varnih mest, kjer bi se z otroki lahko ustavili za razlago, pojasnilo, dejavnost. Sestavljanje nalog, v katere bodo učenci aktivno vpleteni, ne le zapis podanih informacij, predvidevanje možnih nevarnosti in nevšečnosti ... To ni mačji kašelj, da ne bi kdo mislil! A kljub temu – to je moj poklic, moje poslanstvo in z veseljem si ogledujem končni izdelek: zanimiv, dinamičen, raznolik, medpredmetno povezan, didaktično prilagojen razvojni stopnji.

Priprava učencev na učni sprehod po mestu je tudi zahtevala določen čas: od motivacije ter informacijske predpriprave do osveščanja o skrbi za lastno varnost ter osnovnega bontona, ki bi moral biti v petem razredu OŠ že rutina.

Torej: ob devetih se odpravimo. En učitelj spredaj, drugi zadaj, vmes pa kolona razposajene mladeži. Že pot do avtobusnega postajališča je zahtevna, otroci so nepremišljeni, porivajo se in prerivajo, prehitevajo ... Seveda po cestišču, ne po pločniku. Nasmejani, kričavi, vznemirjenje je čutiti v zraku, tako gosto je, da bi ga lahko z nožem rezal. Opozarjanja na nevarnosti v prometu so kot bob ob steno, zato si na postajališču mestnega avtobusa še enkrat vzamem čas, da z otroki obnovim pravila varnega obnašanja v prometu. Vsi jih poznajo, mogoče pa bo zaleglo, da smo jih še enkrat ponovili, saj otroci res hitro pozabijo, preusmerijo misli ...

Na avtobusu se mora ponovi. Otroci se obnašajo, kot da so prvič na avtobusu, kot da so podivjana drhal, ki smo jo spustili z verige, čeprav so še pred nekaj minutami naštevali: držimo se za ročaje, ne kričimo, saj v avtobusu nismo sami, starejšim odstopimo sedež ... Realnost pa je čisto drugačna: obešajo se po zgornjih prečkah kot opice v živalskem vrtu, kričijo, kar naprej pritiskajo na stop gumbe, nobenemu niti na misel ne pride, da bi odstopil sedež ...

Očitajoči pogledi drugih potnikov so, seveda, namenjeni meni in moji kolegici. In v zraku visi vprašanje: "Ali vas tako učijo v šoli?" Včasih tudi glasno izgovorjeno, zastavljeno otrokom, v bistvu pa namenjeno meni in kolegici. Ja, seveda, v novem kurikulu je predvideno tudi učenje divjanja in preklinjanja na avtobusu. Na urniku pa v petek, drugo šolsko uro. Sarkazem mi ne bo pomagal, zato prezrem očitajoče poglede in se potrudim preostalim potnikom narediti kolikor toliko znosno vožnjo.

Na učnem sprehodu se bitka nadaljuje: otroci skačejo sem ter tja, tudi na cesto, z mizic pri lokalih jemljejo sladkor, kot da je tam zato, da si z njim postrežejo, in oni res še nikoli niso videli ali imeli, kaj šele jedli sladkorja, pritiskajo na zvonce pri vhodnih vratih v blokovska stanovanja, nespoštljivo ogovarjajo starejše ženice, ki se otovorjene z vrečkami vračajo s tržnice. Zanima jih le to, kdaj bodo jedli in kdaj bomo šli v McDonald's. Ker pa McDonald's niti slučajno ni možnost, lahko učni sprehod kar takoj končamo, saj je še tista trohica interesa padla na ničlo in samo upam še lahko, da se bomo vsi živi in zdravi vrnili v šolo.

Namenoma posplošujem, čeprav je dejstvo, da ne moremo vseh tlačiti v isti koš. A dovolj sta dva, trije takšni učenci, ki pokvarijo dan in ustvarjajo popolnoma napačno sliko.
Da se povrnem k vprašanju, izraženem v očitajočem pogledu potnikov na avtobusu – "Ali vas tako učijo v šoli?" – in odgovoru nanj.

Posredovanje znanja o krepostih, gledano z vidika vzgoje, je sizifovski posel brez upanja na uspeh, saj – kot je vedel in učil že Aristotel – golo poznavanje kreposti in govorjenje o njih še ni nikogar naredilo krepostnega.

Vzgoja tudi ni zgolj "avtomatični stranski produkt" kakovostnega posredovanja znanja. Brez vzgojnih vrednot, kot so čut za dolžnost, vedoželjnost, delavnost, rednost, (so)odgovornost, vrednotni odnos do učne vsebine idr., ni kakovostnega poučevanja in učenja. A to še zdaleč ni dovolj. Vzgoja se dogaja povsod, če hočemo ali ne.

V današnjem času potrošniške miselnosti, ko je pomembno le, kaj imam in kaj bom dobil, ne glede na žrtve, ki so za dosego cilja potrebne, ko si torej vrednote in navade močno nasprotujejo, se zdi vzgojna naloga kot don Kihotov boj z mlini na veter. Odgovornost je celo temelj človečnosti, ki pa nam ni podarjena z rojstvom, ampak je povezana z vstopom človeka v kulturno okolje in z njim povezano vzgojo. Seveda narcistično naravnanost spremlja nagnjenost k ugodju, ki jo dodatno spodbuja potrošniška kultura in posameznika dela ujetnika imperativov uživanja in skrbi za podobo večne mladosti.

Učitelj postaja žrtev pluralizma, saj se je ideološki vakuum začel kaj hitro polniti z vrsto partikularističnih ideologij, ki pa nalagajo učitelju (pre)veliko breme. Kar naenkrat mora sam vedeti, kako naj dela, posredovati resnico, ki ni enopomensko definirana, vzgajati celostno, čeprav je zmešnjava vrednot popolna, in predvsem pa mora biti svoboden in avtentičen ter za svobodo oblikovati tudi svoje učence. Pod pojmom učitelj se naenkrat združujejo najrazličnejše opredelitve in vloge, vse pa merijo na neki presežek, na tisto "nekaj več", kar je nemogoče opredeliti, kaj šele doseči. Prav ta "nekaj več" naj bi učitelja oborožil za izpolnjevanje njegove temeljne naloge, izražene z zahtevo po prijaznosti šole, po ljubezni do učencev in oblikovanju svobodne osebe, pri čemer si prijazno šolo predstavlja vsak po svoje – tako učitelji kot učenci in njihovi starši.

Odraslim, tudi učiteljem, je namenjena odgovorna vloga: s(m)o pomemben objekt identifikacije. Identifikacija je eden tistih mehanizmov, s katerimi si otrok pridobiva prepotrebno naklonjenost pomembnih drugih in s tem oblikuje lastno identiteto. Učitelj/učiteljica se mora zavedati, da otroku ne zagotavlja več primerne mere varnosti in spodbude njegovim potencialom kot "nadomestna mati", temveč le kot oseba, ki pooseblja stabilno moralno držo in skrb za varnost ter sprejemanje vsakega posameznika na podlagi jasno opredeljenih moralnih načel in pravil.

Kakšne so torej osebe, s katerimi se otroci identificirajo? Kakšen zgled jim ponujamo? Ni le zgled učitelja. Je zgled celotne družbe. Je opisano ravnanje otrok zrcalo celotne družbe? Kajti zrcalo učiteljevega zgleda to prav gotovo ni.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}