Plečnikova Ljubljana, bi lahko rekli, saj je arhitekt v njej pustil izjemno globok pečat. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Plečnikova Ljubljana, bi lahko rekli, saj je arhitekt v njej pustil izjemno globok pečat. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Romana Kocjančič
Romana Kocjančič. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Tako je dejal leta 1957 ob slovesu od velikega arhitekta Jožeta Plečnika na ljubljanskih Žalah nadškof Anton Vovk. Ob 60. obletnici Plečnikove smrti, 7. januarja, so se ga v soboto spomnili tudi duhovniki pri mašah. Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je vodil osrednjo slovesnost zahvale v ljubljanski stolnici, je v pismu duhovnikom že pred dnevi zapisal: "Obhajajte hvaležen spomin na izrednega občudovalca in snovalca Lepote, ki je odsev veličastva Boga samega in pot k njemu in začetniku vse Lepote!"

Eden večjih sakralnih svetovnih umetnikov Jože Plečnik je dejal, da je "že poganski človek posvečal prvo umetnost svojim bogovom!" Tako tudi Plečnik, ki je s svojim obsežnim sakralnim opusom zarisal sledove v Avstriji, na Češkem, v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. Bil je eden redkih, ki so se v 20. stoletju posvečali arhitekturi svetega. V svoji zavzetosti, "da je prava arhitektura samo sakralna, ker umetnost dviga človeka k Bogu", je predlagal, tako v Ljubljani kot na Dunaju, ustanovitev akademij za cerkveno umetnost. Vse, kar je ustvarjal, je imelo sledove religioznega. To opazimo tudi na partizanskih spomenikih, ki jih je naredil po vojni.

Njegovi sakralni objekti, cerkve, kapelice, krstilnice, liturgična posoda, so teologija, ki pa jo je povezoval tudi z značilnostmi drugih religij. Rad je upodabljal tudi svetnike, med katerimi izstopa Božja Mati Marija. Ljubljanske Žale, vrt slovesa od rajnega, kakor jih je poimenoval, so eshatologija, napoved prihodnjega življenja. Še pred odloki Drugega vatikanskega koncila je v cerkvah oltar z duhovnikom približal ljudstvu, vernike pa povezal v občestvo in usmeril pozornost na tabernakelj. Za sakralno ustvarjanje se je navdušil ob berlinski katedrali Otta Wagnerja in pri njem tudi študiral. Ob srečanju z Michelangelom in Peruzzijem v Italiji, po prejemu nagrade na Dunaju in premišljevanju Svetega pisma pa je postal zelo drzen. Prelomil je s klasičnimi pravili, uvedel steber in se vračal k prvim krščanskih skupnostim. Krščanstvo je želel vrniti k začetkom. Ustvarjal je v času, ko se je umetnost umikala od Cerkve.

S cerkvijo sv. Frančiška v Šiški v Ljubljani je želel nagovoriti meščane prestolnice, ki jo je povzdignil iz podeželja v sodobno evropsko središče. Čutno in preprosteje pa se je približal s cerkvijo sv. Michaela na Barju podeželskim ljudem. V Beogradu je pri cerkvi sv. Antona Padovanskega z motivom valja opozoril na stik pravoslavnega Vzhoda s katoliškim Zahodom in uporabil model stare krščanske rotunde. V Bogojini je na gongu cerkve pri vratih zakristije zapisal: "Delati dobro zaradi Boga in v njegovo slavo!"

Plečnik, genialen, brezčasen in preprost nemiren duh, je še danes za arhitekte abeceda sakralne arhitekture: "Naredimo nekaj lepega za cerkve, kar bo dvigalo preproste duše." Po drugi svetovni vojni se je veliko ustvarjal s svojimi učenci, ki se jih je prijel vzdevek: "Tisti, ki rišejo kapelice!" Mojster, zapostavljen zaradi dejavnega verskega življenja in izražanja, pa je svojim učencem poudarjal: "Vse pride iz nebes in je namenjeno nebesom. Prosite za razsvetljenje od Boga!"

Kot je dejal France Stele, je bil tesno povezan s starejšim bratom Andrejem, ki je bil duhovnik. Bil je njegov teološki svetovalec, katehet. Velikokrat se je nanj v pismih obračal s prošnjo, naj moli zanj, "za njegovo duhovno moč, pogum, vzdržljivost in čistost! Arhitektura je moja ljubica!"

Jože Plečnik, velik duh arhitekture krščanske osebnosti, liturgičnega prostora in življenjskega okolja, nov, sodoben, mednaroden in zgodovinski, nam je posvetil tudi zadnje besede testamenta, zelo aktualne: "Živite čisto, živite delavno, živite posvečeno!"