Francija mi je zelo blizu. Že kot najstnica sem tam pazila otroke, zdaj imam tam prijatelje, v Nici smo snemali tudi zgodbo o raperju Gaku, ki je prišel pred leti iz Konga. Njegova zgodba in zgodba njegovih prijateljev, ki živijo v predmestju Nice, na robu življenja, mi bo vedno ostala v spominu. Čeprav sva se srečala in prišla iz različnih svetov, mi je takrat dovolil, da stopim v njegovo zgodbo, predstavil mi je mamo, ki je odhajala na delo, brata, ki je bil košarkar in je brez zadržkov povedal, da ni ponosen na to, kako ga Evropa sprejema, čeprav je v Nici živel že več let. Na reperja Gaka in njegovo zgodbo sem se ponovno spomnila prav v zadnjih dneh, z njegovo pripovedjo je nacionalna slovenska televizija pred leti, pred vstopom v EU, dobila evropsko medijsko nagrado za kratek format oddaj o življenju v Evropski uniji z naslovom Eutrinki. Takrat je bil zelo kritičen in odkrit, čeprav sva se sprehajala po mondeni obali Nice ...

In Gakova zgodba še vedno ni prišla do korenin ...

Zaradi želje, da se vrnem h koreninam, saj ob svojem novinarskem in uredniškem delu, v katerem izredno uživam, v zadnjem času pa zaznavam, da na neki način vse bolj izgubljamo korenine, je nastala nova zgodba.

Pripovedovanje zgodb je zame nekaj najlepšega v tem življenju. Pred časom sem zbrala pogum in najela zemljo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov z željo preizkusiti pot h koreninam. In tako je bil pred menoj trihektarski travnik, izziv pa zastavljeni projekt pridelati, ustvariti nekaj - hrano, odnose - ter dokazati, da si sposoben prepoznati in se zavedati, kako potrebne so korenine.

In zgodba se je začela. Ljudje so prisluhnili, se začeli povezovati med seboj, prišle so odločitve. Sejali bomo industrijsko konopljo. Staro rastlino – vračanje h koreninam, saj daje človeku veliko: hrano, obleko, gradbeni material ...

Kljub moji negotovosti glede mojih korenin so se v zgodbo začeli vključevati ljudje. Sosednji kmetje, ki so obdelali zemljo, somišljeniki, že vključeni v zadrugo Konopko, mestni ljudje – umetniki, ki so prepoznali zgodbo ... Z željo, da iščejo in najdejo svoje "korenine".

Industrijska konoplja zdaj raste na enem hektarju in ni najlepša. V Prekmurju se kmetje pohvalijo z lepšo, višjo, bogatejšo in vesela sem njihovega uspeha, a ji zaupam, da bo zrasla, zaupam v njene korenine ...

In ko jo bomo s skupnimi močmi poželi, bomo posejali še naslednji hektar - s konopljo, z lanom, makom, kamutom, piro ... S hrano za prihodnost, ki bo, upam, napajala naše skupne korenine. In vse to se lahko zgodi samo na trihektarskem travniku v okolici Ljubljane.
Kaj vse lahko zraste na svetovnem travniku s sodelovanjem, povezovanjem, razumevanjem, vključevanjem ... Če bi imeli vse to, bi bil ta travnik neverjetno, izredno rodoviten ...

Ne bo najboljšega pridelka, ampak se ga veselim in sem nanj ponosna, ker je zraslo s sodelovanjem ljudi v povezavi z rodovitno zemljo in ima - kot vemo - tudi močne korenine.
In odločila sem se, da bom jutri poklicala raperja Gaka, še vedno je v imeniku mojega mobilnega telefona, da ga vprašam, kaj misli o tem svetu, v katerem živimo danes. Smo izgubili korenine? In kako jih lahko spet najdemo ....