Preprosto: ali je Slovenija solidarna do svoje periferije? Še natančneje: ali je aktualna vlada Mira Cerarja solidarna do svojih državljanov, ki živijo v manjših in oddaljenih krajih?

V času Avstro-Ogrske in Jugoslavije je donela kritika, kako glavno mesto Dunaj oziroma Beograd parazitira na račun slovenskih dežel. Je danes Ljubljana postala nova centralistična prestolnica, kjer mestna uprava samo za pretlakovanje osrednjega trga porabi več kot znaša proračun marsikatere občine?

V državi velja maksima, da imajo vsi pravico do brezplačnega šolanja in zdravstva. Načelno se lepo sliši, toda praksa državne administracije teče v nasprotno smer. V časnikih prebiramo, kako so v Beli krajini zaprli srednjo šolo, ker je imela premajhen vpis, na Koroškem načrtujejo zaprtje nekaterih urgentnih centrov, ukinjajo dežurne zdravstvene službe, vmes neopazno krajšajo uradne ure na poštnih uradih v manjših zaselkih, državne banke umikajo neprofitabilne bankomate po različnih mestih, policijsko ministrstvo reducira število lokalnih policijskih postaj.

Vse te službe, ki zdaj izginjajo, so vezivo, ki napravi življenje privlačno tudi v manjših krajih. Toda Cerarjeva vlada zdaj v imenu profita krči vsakodnevni bivanjski standard na periferiji. In to v času, ko se hvali z gospodarsko rastjo.

Za človeka iz prestolnice je to le tehnična vest, medtem ko se življenje domačinov dramatično spremeni. Obisk v zdravstvenem domu ali dvig denarja z bankomata ni več enostavni opravek, temveč kdaj prav zamotan projekt.

Po tej poti sistematičnega krčenja državnih institucij se bo razlika med podeželjem in mesti občutno povečala in čez leta se bomo čudili, kako narašča število beguncev, pardon migrantov, iz podeželja v velika mesta.