Zgodba Žita in slovenskih delavcev, ki naj bi v Sloveniji delali za slovaško plačo, je tipična zgodba enotnega in neenakega evropskega trga delovne sile. Foto: MMC RTV SLO
Zgodba Žita in slovenskih delavcev, ki naj bi v Sloveniji delali za slovaško plačo, je tipična zgodba enotnega in neenakega evropskega trga delovne sile. Foto: MMC RTV SLO
Polona Pivec
Kolumna Polone Pivec Foto: Osebni arhiv

Ko je urednica stopila skozi vrata in mi povedala, da so dobili skenirano pogodbo slovaške agencije, ki slovenskim delavcem ponuja 327,20 evra bruto za delo s polnim delovnim časom in da je v njej še člen, po katerem naj bi delavci opravili tudi 250 nadur mesečno, sem onemela in jo prosila, naj še enkrat ponovi. Šok tudi takrat ni popustil.

V Sloveniji smo sprejeli dogovor, ki se mu pravi Zakon o minimalni plači, po katerem delavcu za poln delovni čas pripada najmanj 763,06 evra, kar pomeni, da dobi na račun 584,29 eura, na letni ravni pa lahko s posebnim dovoljenjem opravi 230 nadur. Dogovor o minimalni plači je zavezujoč za vse pravne subjekte v državi, tudi za Žito. Tako pač normalno misleči ljudje razumemo takšne dogovore. Zato krivca ne morem iskati v državi ali zakonih. Tudi inšpektorjem lahko odpustim, razen če so vedeli za takšne primere, pa so zamižali, kar se sicer rado zgodi. Vsi vemo, da šele opozorila medijev velikokrat pripeljejo do tega, da se uradne institucije zganejo. Ampak, ker sem dobronamerna, jim bom zamerila le, če zdaj, ko so jih novinarji opozorili, ne bodo ukrepali.

Razmišljam pa o razsežnostih primera Žito in slovensko-slovaških delavcev, ki so v okviru skupnega evropskega trga delovne sile zdaj očitno neka posebna podvrsta evropskih migrantskih delavcev.

Intes ima, kot večina zdaj že pokojnih industrijskih gigantov v Mariboru, podobno zgodovino. Njegovi začetki segajo v leto 1864, ko je Ludvik Franz v Melju postavil parni mlin. Še pred iztekom predprejšnjega stoletja je iz mlina nastala Tovarna testenin Ludvika Franza in sinov. Po požaru leta 1921 je povsem obnovljena dočakala revolucijo in nove lastnike. Živilski kombinat Intes Maribor je od leta 2006 del Skupine Žito, uradno družba Žito Intes, d. d. Maribor, "profitni center s podporno dejavnostjo skupine Žito, ki s sodobno tehnologijo dosega kvalitetno oskrbovanje slovenske trgovine in proizvodnje z mlevskimi izdelki, testeninami in jušnimi dodatki". (vir: http://www.zito.si/index.php?id=65)

Žito je kot delodajalec povsem enak drugim, ki skušajo znižati stroške dela in so zato pripravljeni zamižati pri sklenitvi pogodbe z nekim tujim posrednikom delavcev. Seveda mora biti posrednik iz ekonomsko manj razvite države, ker lahko pripelje dnevnega, tedenskega ali večtedenskega delavca za manjšo plačo. Tisto, kar je za delavca zanimivo, zaradi česar sploh pride, so prihodki v obliki dnevnic, potnih stroškov ... Kako so nameravali Slovencem izplačevati razliko do bojda še večje plače od zajamčene, recimo da vedo v Žitu, gotovo pa v tako imenovani Agenciji.

Povsem enako delajo številni slovenski posredniki delovne sile, ki v Nemčijo (ali drugam) v različne kraje na 14 dni, mesec ali pa kako drugače, vozijo slovenske delavce. Ti delajo za slovensko minimalno plačo, obljubljena urna postavka pa se izplača po prej omenjenih načinih. Da se pri tem rado izkorišča delavca, da se odbijajo zneski za stanovanje, oblačila, orodje itd., mi ni treba posebej poudarjati. A država od vsega le pobere minimalne prispevke. Vsaj to, pravim, ker dobre delavce Nemci tako ali tako kaj hitro prepoznajo in znajo urediti tako, da tudi dnevni migranti polnijo njihov proračun.

Problem očitno nastane, ko tuji posrednik zaposli delavca iz države, v kateri izvaja svoje posredniške posle. Si lahko predstavljate, da bi slovenski posrednik v Nemčiji zaposlil nemškega delavca in mu ponudil slovensko minimalno plačo?

Dobro. Ekonomisti me bodo podučili, da je bruto domači proizvod v različnih državah pač različen. V enotni Evropi je pomembno, kateri državi plačuješ davke, ker koristiš njene usluge. Sprejemam. Čeprav mi še vedno ni jasno: borimo se za slovenskega državljana, ki ga zaposluje slovaško podjetje, ne pogledamo pa, kaj se dogaja s slovenskimi delavci, ki prek slovenskega posrednika delajo za, recimo, nemškega delodajalca.

V primeru Žita se zna zgoditi, da bo slovaška Agencija slovenske delavce poslala na Zavod za zaposlovanje in poiskala koga, ki bo cenejši in ne bo Slovenec. No, na trgu delovne sile z območij nekdanje Jugoslavije smo Slovenci v prednosti, zato "naše" agencije na zahodne trge že zdaj vozijo tudi naše nekdanje sodržavljane. Posebna zgodba je njihova osnovna plača, ki ni nujno enaka slovenski, posebna zgodba so delovni pogoji itd. In posebna zgodba so v teh primerih inšpektorji.

Me je pa pri vsem začelo motiti še nekaj - vprašanje, zakaj sta Žito oz. njegov posrednik dovolila slovaško plačo ponuditi prav v Mariboru, kjer je na Zavodu za zaposlovanje največ ljudi, delavci na Centru za socialno delo vedo za najbolj žalostne zgodbe, socialni kuhinji ne uspe nasititi vseh, ena zdravstvena ambulanta za zdravstveno nezavarovane komaj uspeva blažiti najhujše, Karitas in Rdeči križ pa skladišča sproti praznita. Pa ne, da je Maribor v zavesti Slovencev že postal Harlem.