A preden preidemo k dnevu državnosti, le kratka aktualizacija. Ker gre za ozračje strahu in servilnosti znotraj javnega sektorja, so šolske oblasti neživljenjsko vztrajale, da se spričevala delijo v ponedeljek, 24. junija, akoravno je jasno, da bi začenši s petkom, 21., prek praznika 25. junija nastale imenitne minipočitnice tudi za starše. Ker pa so se morali šoloobvezni otroci zglasiti 24. v šoli, so bile počitnice pokvarjene, ministrstvo za šolstvo pa je dokazalo, da mu gre bolj za birokratska načela šolskega koledarja kot za dobro slovenskih družin.

A vendar ima 25. junij kot praznik državnosti mnogo več težav od tega, kdo in kje bo takrat na morju. Kot je že tradicionalno, smo se Slovenci intenzivno sprli okoli državne proslave, in to še prej, preden se je sploh zgodila. Razumni se zgražajo nad odnosom do praznika, nad nepotrpežljivostjo in netoleranco, a nekaj stvari je treba razjasniti. Ubogi dve desetletji za neki resni praznik ne pomenita nič! Ambiciozni prazniki morajo imeti težko mladost, drugače je njihov potencial ali predvidevana življenjska doba skoraj ničelna. Če se spomnimo dneva mladosti, ki mu je bilo od rojstva z rožicami postlano – kako klavrno je končal! Pa ga primerjajmo z božičem, ki je preživel od ilegale, ugrabitev korporativnega kapitala do diktata potrošništva. Pa ga še vedno praznujemo.

Prazniki, ki imajo zgodovino in smisel, imajo predvsem jasno določljivo bistvo. Raison d’etre, bi rekli izobraženi. In če hočemo ne revitalizirati, temveč sploh roditi dan državnosti, mu je najprej treba najti bistvo. Ker zagotovo bistvo praznika niso praporščaki, niti proslava, niti strankarske masturbacije. Je pa zaman pričakovati od skromne radijske oddaje, da bo bistvo praznika odkrila – lahko pa pokaže pot do njega. Namreč; praznik državnosti bi bilo nujno ukiniti. Odpraviti, zapreti, izbrisati. Rešiti ga institucionalnih spon. Rešiti ga ljudi, ki si ga lastijo. Z Janezom Janšo, Igorjem Bavčarjem, Milanom Kučanom, Lojzetom Peterletom in drugimi praznik ne more postati praznik, temveč je zgolj manifestacija. Kakšno bi bilo praznovanje slovenskega kulturnega praznika s Prešernom, blodečim po ljubljanskih gostilnah? Najprej je morala biti kultura ogrožena, nato prepoznana, pesnik pa mrtev. Zelo podobno je z državo.

Ukinjen dan državnosti bi se najprej znebil nerodne personifikacije, saj bi ga imeli priložnost počastiti tudi tisti, ki usodnega junija niso stali s 'flinto' v roki in prestrašeni merili na druge prestrašene. Najprej ukinitev, nato depersonifikacija, nato deheroizacija in končna demistifikacija so ključni procesi, ki bi iz dneva državnosti lahko naredili vsaj približno smiseln praznik.

Prazniki so že sami po sebi tisti dnevi v letu, o katerih nihče ne zna nič povedati. Pravzaprav se lahko o vsakem dnevu v letu pove več, kot se lahko pove o prazniku, ker se običajni dnevi med seboj razlikujejo, prazniki pa so vsi neprijetno enaki. Za veliko noč barvamo pirhe, za božič se bašemo, za prvi maj kurimo kresove. Pa so to vse tradicionalni prazniki in celo cerkveni veljaki, ki lahko črpajo iz Biblije, govorijo iz leta v leto iste poslanice. Zato ne preseneča, kako o dnevu državnosti ni mogoče povedati po dvajsetih letih nič novega, nič originalnega in nič inovativnega. Tako za ta praznik slišimo še več neumnosti kot običajno in ob neumnih govorih je presežek letošnjega praznika branje ustave z dramsko intoniranimi glasovi. Kot da si je ne znamo sami prebrati, če bi nas že zanimalo, ali kot da notri niso zapisane splošno znane resnice, ki jih nihče ne upošteva.

S pozicije nadškofov ob verskih praznikih so nam na proslavi sporočili, kako se je treba vesti, če ne, jih bomo 'fasali' z ustavo po prstih. In potem, petdeset kilometrov prek Trojan, nasprotno grmenje, da iz hiše preganjajo njene zidarje … kar pa je povsem logično. Saj zidarji ne zidajo hiš, da bi v njih živeli!

Povedano drugače; na dan državnosti si sprte slovenske elite na simbolni ravni dokazujejo, kako zelo se sovražijo, ker pa ne obvladajo govorice simbolov, njihovo sovraštvo pa je tako bolj gostilniško, dobimo zmazek, imenovan praznik dneva državnosti. Ki je sramota ne le državi, temveč vsem praznikom kot institucijam posebnih dni spomina in čaščenja.

Ker dokler se o prazniku ne morejo zediniti tisti, ki so si ga izmislili, je nemogoče pričakovati, da ga bomo vzljubili tisti, ki smo 25. junija 1991 preprosto živeli svoja življenja.

Edina dobra stvar tega praznika je to, da imamo po njem skoraj pol leta, do dneva samostojnosti in enotnosti, mir pred osamosvojitelji.