Starejša najdba spada še v čas Emone, v drugo polovico 4. in deloma prvo polovico 5. stoletja, ko je v mestu nova krščanska vera popolnoma izpodrinila dotedanje rimske religije. Kot smo že poročali, gre za izjemno pomemben pokopališki kompleks z več kot 350 skeletnimi pokopi in sakralno stavbo v središču. To je gotovo odkritje desetletja ali celo daljšega obdobja, pravi arheolog Martin Horvat iz Mestnega muzeja Ljubljana.

Da jih bo pod Gosposvetsko cesto pričakal tak arheološki zaklad, niso pričakovali. "Ker so v preteklosti v okolici našli nekaj sarkofagov, smo kakšen sarkofag še pričakovali, takšnega števila in predvsem te arhitekture pa definitivno ne. To pa je nekaj novega in za Emono izjemno pomembno odkritje tudi v širšem kontekstu," razlaga Horvat.

Sicer manjše presenečenje, za razumevanje razvoja Ljubljane in njene zgodovine pa ni nič manj pomembna, je bila najdba ostankov samostanskega kompleksa reda bosonogih avguštincev, ki so jih pred nedavnim našli na Slovenski cesti, točneje med križiščem Dalmatinove ulice in Gosposvetske ceste ter Trdinovo ulico.

Samostan s cerkvijo je bil zgrajen okoli leta 1657, v njem pa si je prostore uredil razmeroma mlad red bosonogih avguštincev, ki je nastal v času protireformacijskega preoblikovanja nekaterih redov Katoliške cerkve. Znotraj avguštinskega reda je tako del redovnikov pozval k bolj preprostemu življenju, večji skromnosti in vrnitvi k temeljem, česar so se držali tudi pri redovniški opravi in čevlje zamenjali za sandale, od koder tudi ime reda.

Ljubljanski samostan reda, ki ga je papež priznal leta 1610, je imel v Ljubljani razmeroma kratko zgodovino. Z jožefinskimi reformami je bil namreč proti koncu 18. stoletja razpuščen in v kompleksu se je uredila prva civilna bolnišnica v Ljubljani, ki pa je bila močno poškodovana v potresu leta 1895 in so jo zato porušili.

Najdba samostana za arheologe ni bila tako veliko presenečenje, saj ga omenjajo pisni viri, na razpolago pa je tudi nekaj slikovnih upodobitev, je pa Horvat njegovo lego pričakoval meter stran. "Smo pričakovali, saj smo vedeli, kje je samostan oz. bolnišnica stala. Malo pa nas je presenetilo, ker smo ga ves čas risali meter ali dva proti pločniku, v resnici pa je segal v samo cestišče," razlaga.

Emonska zasnova se obdrži v nova stoletja
Kot pravi, je zgodba najdbe zanimiva zato, ker pokaže, kako so ljubljanski samostani, poleg reda bosonogih avguštincev, denimo, tudi poznejši kompleks uršulink, začeli nastajati zunaj tistega srednjeveškega mesta, ob tem pa sledili glavni vpadnici. Povedano drugače, nastajali so na lokacijah, kjer je sicer bilo rimsko pokopališče. Ne da bi želel delati prevelikih povezav, pa vendar je jasno, da nastajajo samostani na tistih lokacijah, kjer danes raziskujemo starejša grobišča, pove Horvat. "To je na neki način celo razumljivo, saj je Emona tudi v tem času, se pravi v 17. stoletju, še vedno kazala določene obrise. Na primer po Vegovi je bilo antično obzidje popravljeno v srednjeveško obzidje. Torej ni tako zgrešena teza, da bi ti samostani podobno nastajali na teh lokacijah."

Pomemben samostan s kratko zgodovino
Kar se tiče samega samostanskega objekta in cerkve, pa so po Horvatovih presenetljivi predvsem izjemno kakovostni temelji. "Mislim, da tako debelih cerkvenih zidov še nismo našli v takšnih kontekstih. Temelji cerkve presegajo tri metre. Gre za izjemno mogočno arhitekturo. Zato je zanimivo, da je ves objekt doživel na neki način tako žalostno usodo."

Po razpustitvi samostana se je premoženje delno preneslo k frančiškanom, v dobršni meri pa razprodalo. "Po virih sodeč, so določen del premoženja, tudi oltarje, dali na dražbo in ga prodali. Knjižnico je, na primer dobila Kmečka družba. Na neki način se je rod s tako mogočno stavbo oziroma stavbami samostana nekako izgubil in zamrl, vključno s samim inventarjem. Res žalostna zgodba reda, ki je bil v določenem trenutku verjetno zelo prepoznaven," pove arheolog.

Temelji samostana seveda ostajajo na mestu. Zaradi ustrezne ohranitve pa so arhitekti nekoliko spremenili oziroma preprojektirali razporeditev sadilnih jam drevoreda, da na ta način pri gradbenih delih ne bi poškodovali zidov.

Na Bavarskem dvoru so naleteli tudi na nekaj skeletov iz obdobja Emone, vendar pa je teh v primerjavi z Gosposvetsko cesto bistveno manj. Razlog je ravno v poznejših urbanističnih posegih, ki so bili na Slovenski cesti korenitejši, na Gosposvetski pa je bilo urejeno zgolj cestišče in je emonskih ostalin več. "Vsak mlajši poseg, ki zahteva temelje in brez dobrih temeljev je nemogoče zgraditi visoko in lepo hišo, seveda pomeni nevarnost za starejše ostanke. Običajni so ob takih posegih starejši ostanki uničeni. Tukaj se je to zgodilo. Našli smo še nekaj ostankov skeletnih grobov, tudi antičnih, ampak so imeli res srečo, da jih pri izkopih gradbenih del med gradnjo samostana niso uničili," pove Horvat.

Mogočni temelji izpraznjenega samostana
Od zaprtega samostana bosonogih avguštincev so ostali samo temelji. Kot pravi Horvat, je zanimiv prostor, kjer je bil očitno neki prehod med cerkvijo in med kapelico. "Hodna površina je bila višja. Ko so preurejali ta del, so te nivoje odstranili. Tisto, kar bi ostalo na nivoju, po katerem so menihi hodili, je bilo nekoliko znižano." Prav v omenjenem prehodu oz. poglobljenem podzemnem delu med cerkvijo in kapelico so našli tudi nekaj predmetov. Gre za skromne predmete; deli posod in dva koščena gumba. "V takšnih objektih nekih zanimivejših predmetov običajno ni. Za drobno gradivo, za predmete je idealno, če najdeš smetišče, prostor, kamor so odmetavali vse polomljene ali pokvarjene predmete. Potres leta 1895 je bil pravzaprav tako hud, da so očistili prostor z ruševinami in na njem gradili na novo, tako da ni ohranjenih teh predmetov, saj se je praktično vse zrušilo. Jame, kamor bi odmetavali te razbite in zavržene predmete, pa na tem delu nismo odkrili."

Najlepši predmeti se najdejo v grobovih
Zato pa so toliko bolj izjemni predmeti, ki so jih našli v sarkofagih ob pokopališki cerkvi iz časa Emone. Kot pravi Horvat, je velika sreča že to, da najdeš dobro ohranjene sarkofage, kadar so v teh kakšni nagrobni dodatki, je toliko bolj zanimivo. Nekatere najdbe na Gosposvetski cesti so izjemne, pravi in našteje nekaj lepih zlatih kosov nakita, ki so ga našli v grobu dekleta, in pa stekleno posodo z grškim napisom. Takšna najdba je skoraj enkratna, če upoštevamo, da v krščanski skupnosti ni bilo običajno, da so pokojniku kar koli polagali v grob. Ta običaj pa je bil seveda zelo razširjen pri starejših, t. i. poganskih skupnostih. "Takrat so pokojniku v grob položili najljubše predmete, orožje, da ne govorim o vsej popotnici, hrani in pijači, da je varno pripotoval v onstranstvo. V grobovih najdemo najlepše predmete in 90 odstotkov vseh predmetov, ki ih muzej hrani iz tega obdobja, izhaja iz grobov."

V Mestnem muzeju Ljubljana takšne najzanimivejše predmete predstavijo v svoji zakladnici. Trenutno gostujejo tam langobardski križi, že oktobra pa bodo morda predstavili prav zlat nakit iz enega od sarkofagov. Steklena skleda je še v konservatorski delavnici, medtem ko so fragmenti talnega mozaika in stenskih poslikav z Gosposvetske ceste v restavratorskem centru ZVKDS. Pripravljajo tudi predlog, kako bi kompleks predstavili tudi na kraju samem. Da bi pred kavarno Evropa postavili vsaj pano z neko maketo, označbami lokacije itd.

Kaj povedo napisi na sarkofagih?
Zelo povedni so tudi napisi, ki so jih našli na sarkofagih. Horvat omenja predvsem dva. Prvi je napisni kamen, ki so ga našli na sarkofagu drugega pokojnika, se pravi mlajšega groba. Gre za kamen, ki je starejši in je bil z njim označen neki drug grob, pa so ga potem samo uporabili kot pokrov. Časovno je namreč nagrobnik iz 1. stoletja, sarkofag pa iz 4. stoletja. Omenja veterana legije XIII., ki je bil tam pokopan. Tudi to je zanimivo, saj pove, da je bila legija tu prisotna in da so veterani verjetno zares prvi Emonci, pojasni Horvat.

Stiki z Bližnjim vzhodom
Posebej zanimiv pa je napis v grščini, ki so ga prav tako našli na enem sarkofagu. Čeprav natančnega prevoda napisa še nimajo, pritegne pozornost že to, da je podobno kot steklena skleda tudi sarkofag vezan na Bližnji vzhod oziroma grški prostor. Kamen je zdaj v konservatorski delavnici v restavratorskem centru, kjer ga bodo poskušali utrditi in natančno ugotoviti, za kaj natanko gre. Vedo, da je na njem napisano posvetilo staršev umrlemu otroku. "Navedena je tudi družina oziroma podatki, ki bodo zanimivi. In pa seveda bližnjevzhodni vpliv na tej lokaciji, ki je viden," pove.

Sledijo izkopavanja na Tribuni in Erjavčevi ulici
Med večjimi projekti, ki jih čakajo zdaj arheologe v prestolnici, omenja Horvat območje Tribune, kjer raste kompleks in so posledično vse okoliške ulice predmet prenove. Ker gre za lokacijo, kjer je bila odkrita prazgodovinska naselbina, je treba izvesti predhodne arheološke raziskave. Zanimivih najdb, povezanih z Emono, se nadejajo tudi na območju Erjavčeve ulice, kjer gradbena dela prav tako že potekajo. Med lokacijami, ki jih še čakajo v Ljubljani, pa je tudi Trubarjeva ulica.