Studii navadno porabijo več milijonov dolarjev za oglase v medijih in zabave, na katerih slavijo ustvarjalce. Tako film postane dovolj zaželen, da se v medijih pojavljajo kritike in intervjuji, gledalci pa zaradi njega hodijo v kino.

Ekipa, zbrana okrog Dvojne igre, ni storila nič takega. Martin Scorsese je želel le, da se vsi posvetijo filmu; če nam je oskar usojen, ga bomo tako ali tako dobili, je prepričeval sodelavce. A tudi neoglaševanje je del taktike; producent Graham King ve, da so člani akademije profesionalni filmarji in nočejo, da jim ljudje nenehno govorijo, da je njihov film najboljši, ampak se želijo odločiti sami. Letos so se.

Namesto reklam je govoril film sam
"Odločili smo se, da pustimo filmu, da govori sam zase. Na srečo smo imeli tak izdelek, ki je v resnici sam zase tudi lahko govoril," je dejal avtor scenarija za Dvojno igro William Monahan, ki mu je podelitev oskarjev prinesla zlati kipec za najboljši prirejeni scenarij.

A Scorsese ni bil vedno tako hladnokrven in skorajda ignorantski glede podelitve. V promocijo njegovih prejšnih dveh filmov Letalec in Tolpe New Yorka je bilo vloženih na milijone dolarjev, a brez večjega uspeha. Tolpe New Yorka veljajo celo za enega od največjih poražencev v zgodovini oskarjev, saj so edini film, ki je bil nominiran za deset zlatih kipcev, a ni osvojil niti enega. V primerjavi s tem je bil izkupiček Letalca prav bajen - enajst nominaciji, pet zmag (v glavnem za tehnične dosežke).

Stran vrženi dolarji
Scorsesejeve zmagovalne taktike pa niso ubrali studii, pri katerih so skrbeli za promocijo filmov Sanjske punce in Babilon. Paramount Pictures in DreamWorks sta celo leto delala na tem, da bi gledalce in akademijo prepričala, da so Sanjske punce najboljši film leta, zato je bilo razočaranje po oznanjenih nominacijah veliko, ko filma ni bilo v skupini nominirancev za najboljši film, še večje pa po podelitvi, ko sta le dve od osmih nominacij postali tudi nagradi. Še slabše jo je odnesel Babilon; sedem nominacij, a le ena nagrada je bil njegov izkupiček.