Ghostpoet, ki ga turneja trenutno prek Carigrada, Budimpešte in Slovaške vodi proti Ljubljani, bo na oder Kina Šiške stopil v nedeljo, 25. februarja. Pred približno pol leta je izdal četrti album, po mnenju recenzentov najmočnejši v svoji karieri.

Že ob površnem poslušanju albuma Dark Days + Canapés boste ozavestili, da vseprisotna sivina v zraku ni samo posledica letnega časa; Ghostpoetova glasba je katalizator za vse pretrese, ki jih je svet doživel v zadnjih letih, od vojn do terorizma v evropskih prestolnicah in smrti beguncev na odprtem morju. Te odprte rane človeštva raziskuje brez pridiganja ali fatalizma, z rdečo nitjo človečnosti, ki nas povezuje. Glasbeno vas bo prav gotovo spomnil na Mezzanine, kultni album Massive Attack (s katerimi je Ghostpoet v preteklosti že sodeloval) in Portishead; temu zvoku doda občasno skoraj funkovske basovske linije, ki se bodo v živo najbrž izkazale za dobro plesno spodbudo. Dark Days + Canapés deluje kot homogen, skoraj konceptualen album, ki se oddaljuje od elektronike avtorjevih prvih dveh ploščkov (Peanut Butter Blues & Melancholy Jam ter Some Say I So I Say Light). Dva od njegovih štirih albumov sta bila nominirana za prestižno nagrado mercury (mimogrede, leta 2015 je "izgubil" proti Benjaminu Clementinu, ki smo ga v Ljubljani lahko poslušali pred kratkim).

Predskupina na koncertu bo reška četverica Marinada, več o Ghostpoetu pa kar neposrednega vira – na nekaj vprašanj nam je odgovoril v spodnjem intervjuju.

Svoj novi album, ki ga predstavljate na turneji, ste naslovili Dark Days + Canapés. Je to aluzija na dejstvo, da je družba vse bolj drastično razdeljena na tiste, ki imajo vse (kanapeje), in na tiste, ki nimajo ničesar (temne dneve)? Skušate dopovedati nam, Evropi, razvitemu svetu, da naj že enkrat začnemo deliti te kanapejčke?
(Smeh.) Svoje glasbe ne bi rad opisoval kot politične, je pa gotovo družbenozavedna – želim govoriti o svetu, kot ga vidim. Naš svet je zapleten organizem in ena od ključnih stvari je razkol med revnimi in bogatimi. Ampak tu so še duševno zdravje, ki po svetu postaja vse večji problem, pa imigracija in vprašanje beguncev. To razpoloženje bi rad ujel v glasbeni obliki.

Ena izmed najbolj izstopajočih pesmi na albumu je singel Immigrant Boogie – načeli ste temo, ki jo imamo v zadnjih letih pogosto v mislih in pred očmi. Kako se počutite kot državljan Evrope, celine, ki načel humanitarnosti ne postavlja vedno na prvo mesto?

Hotel sem spregovoriti o stvareh, ki sem jih spremljal v poročilih in ki so se me dotaknile. Ne trdim, da imam kakršne koli odgovore, zdi pa se mi pomembno, da formuliram neko sporočilo in vidim, kako se bodo ljudje nanj odzvali.

Se vam zdi, da so temni časi pobuda za boljšo umetnost? Ali pa je to samo eden od tistih stereotipov, ki izvirajo iz podobe trpečega umetnika?

Vsekakor so temni časi zanimivejši, ker je v njih več globine, več odtenkov kot v "sončkastih" temah. Srečne glasbe ne ustvarjam, ker me dolgočasi. Nekateri glasbeniki imajo radi to, da skočijo v vlogo navijačev, pojejo o veselih rečeh in pripravijo ljudi do plesa, jih pripravijo do tega, da pozabijo na svoje težave. Ne vem. Človeštvo se trenutno ukvarja s preveč pomembnimi stvarmi, da o njih ne bi govorila tudi umetnost.

Niste torej "na poskok" – ampak ali se vam zdi razpoloženje novega albuma turobno? Točno tako ga je namreč opisal že več kot en recenzent.

(Smeh). Seveda, kdo bo temu rekel turobnost, meni se zdi preprosto čudovit. Mislim, da še noben moj album ni bil tako glasbeno aktualen. Veliko srečo sem imel, da sem lahko delal z nekom, kot je (producent, op. n.) Leo Abrahams. Pomagal mi je v glasbo ujeti to, kar sem hotel povedati. Ampak če ustvarjaš, bodo imeli ljudje o tem pač mnenja. Ko album izdam, ne pripada več meni – vsak si ga lahko interpretira, kot se mu pač zdi.

Zakaj ste tokrat vpoklicali glasbenega producenta? Na prejšnjih treh albumih ste to nalogo opravili sami; je nastopil čas za še kako zunanjo perspektivo, svež par oči in ušes?
Točno to. Želel sem, da nekdo drug prevzame vajeti. Sam sem naredil vse demoposnetke in napisal besedila, potem pa sem želel najti nekoga, ki bi mi to pomagal nadgraditi bolj, kot sem v preteklosti zmogel sam. Od nekdaj sem hotel imeti popoln nadzor nad procesom nastajanja glasbe, tokrat pa sem hotel malce bolj tradicionalen producentski pristop, še posebej, ker imam spremljevalni bend s kitaro in baskitaro. Potrebujem nekoga, ki ta svet s produkcijskega vidika razume bolje od mene. V retrospektivi mi ni žal, da sem tvegal.

Pesem Dopamine If I Do ste napisali, če se ne motim, o "vse bolj tehnološko povezanem, a osamljenem svetu". Rojeni ste bili leta 1983, kar pomeni, da pripadate zadnji generaciji, ki je še odraščala brez nenehne prisotnosti medmrežja in zaslonov.

Absolutno se strinjam – res smo zadnja generacija, ki se spominja časov pred družbenimi omrežji. V resnici ne maram preveč pisati z lastne perspektive, rad bi vključil kar največ različnih pogledov. Pesem Dopamine If I Do je nastala, ker se po eni strani sprašujem, ali ni morda problem v meni: staram se in sem vse bolj siten, ker ni vse tako, kot je bilo včasih. Mogoče pa je ta razvoj nekaj čudovitega in bodo prihodnje generacije tehnologijo uporabljale na nam še neslutene načine? Njim se bo to seveda zdelo samoumevno, ker so se rodili s telefonom v roki. Moje osebno mnenje pa je, da nam vse mogoče aplikacije poberejo ogromno časa in da siromašijo naše doživetje sveta. Po mojem mnenju boste že čez nekaj let v intervjujih začeli srečevati glasbenike, s katerimi se preprosto ne bo dalo pogovarjati. Jaz se še brez težav pogovarjam, bodisi po telefonu ali pa iz oči v oči, ne bi pa si upal jamčiti, da bodo taki tudi otroci, ki odraščajo pred računalniškimi zasloni. Moja žena pravi, da je lepota družbenih omrežij v tem, da lahko na njih predstaviš idealizirano različico samega sebe, iz katere izrežeš vse napake. Ampak življenje ni tako; naš obstoj je kaotičen, kar tudi mora biti, če hočemo rasti in postati boljši ljudje. Če bi imeli gumb, s katerim bi lahko – tako kot na Facebooku – v življenju popravili vsako svojo izjavo, vsako nepopolnost v videzu, se najbrž nikoli ne bi ničesar naučili.

Spomnim se, ko sem moral potrkat pri prijatelju na vrata ali pa ga poklicati po stacionarnem telefonu, če sem se želel z njim dobiti. Ni bilo Googlovih zemljevidov in podobnih pripomočkov – ki so super, ne razumite me narobe, nimam fobije pred tehnologijo. Samo včasih nam ne pušča dovolj prostora za dihanje.

Na albumu me je pritegnila tudi pesem Karoshi; naslov je izposojen iz japonščine, pomeni pa nekoga, ki se dobesedno zgara do smrti. Iz refrena, ki se obsesivno sprašuje o tem, za kaj se sploh ženemo in borimo, veje zelo kritičen odnos do kapitalistične ureditve sveta. Sem to razumela prav? Ali pa vas moti samo pretirano potrošništvo?

Potrošništvo je hecna reč, ker seveda postaneš potrošnik takoj, ko si del našega sistema. Ogromno ljudi ima na žalost službe, do katerih ne ne čutijo strasti ali pa jih raje sploh ne bi opravljali – ampak zaradi ureditve našega sveta morajo velik del vsakega dneva preživeti stran od svoje družine, pri nečem, kar se jim upira. Na svet smo prišli še s kakšnim večjim namenom, kot da plačujemo račune, vsaj upam, da je tako. O tem se sprašujem v pesmi: nimam odgovorov, ampak samo serijo vprašanj. Zdi se, da se danes v nove vojne in svetovne spopade spuščamo skoraj na dnevni ravni; v čem je smisel vsega tega? Kako to izboljšuje življenja posameznikov, državljanov sveta? Na to vprašanje po mojem mnenju nihče ne more odgovoriti. Naše potrošništvo, roko na srce, pomaga poganjati in financirati vse vojne.

Glede na to, da prihajate v naše kraje, me zanimajo vaši vtisi o projektu Mix The City, spletni platformi, pri kateri ste sodelovali z British Councilom. Predlani ste potovali skozi Banjaluko, Beograd, Budvo, Novi Sad, Prištino, Sarajevo, Skopje in Tirano ter nato svoje glasbene vtise strinili v miks. Na prvi pogled se zdi, da bo težko najti kake vzporadnice med vašim lastnim ustvarjanjem in balkanskim melosom. Kaj ste odnesli od te izkušnje?

Z obema rokama sem pograbil priložnost za ta projekt, ker sem vedel, da bom imel opravka z zame čisto novimi kulturami, tradicijami in jeziki. Vedno skušam izvedeti več o svetu, v katerem živim. Iz enega kraja v drugega nisem potoval z letalom, ampak sva se vozila s kolegom, ki je tehnik in mi je pomagal snemati glasbo na lokacijah, kjer sva se ustavila. Nepozabna pot je bila, ena tistih, ki ti spremenijo življenje. Rad imam izzive, rad se lotevam projektov, ki me vsaj malo navdajajo s strahom. Skušam živeti na robu svojega območja obdobja in čim večkrat narediti kak korak iz njega. Vsak dan sem spoznaval nove glasbenike in njihovo delo in na podlagi tega sem moral biti na kraju samem ustvarjalen. In seveda je obstajala tudi jezikovna prepreka. Sami izzivi, ampak na dober način. Nočem govoriti v klišejih in reči, da je ta izkušnja "iz mene naredila boljšega človeka", ampak prav gotovo me je malce spremenila.

Pred časom ste se iz Londona preselili v obmorski Margate in tam ustanovili kavarno/spletni radijski projekt Radio Margate. Kaj je bil povod za ta premik? S perspektive avtsajderja se zdi, da mora biti v Londonu scena urbane glasbe veliko živahnejša. Ali pa je to samo moj predsodek?

Ja, res je vaš predsodek (smeh). Rad bi samo živel! O tem sva govorila že v prejšnjem vprašanju: rad imam izzive in mislim, da ne bom vedno samo ustvarjalec svoje lastne glasbe. Vsak umetnik mora najti način, kako ohraniti strast do dela, tudi če ni stalnega pritiska izdajanja novega albuma. Ne razumite me narobe, ne sovražim tega posla - še celo dajanje intervjujev, kar je nekaterim najbolj odveč, me ne moti (Smeh.) No, ampak tega ne bom počel večno. Kaj drugega torej še lahko počnem, da ostanem povezan z glasbo? Všeč mi je ideja, da bi odkrival novo glasbo, nove izvajalce in jih predstavljal ljudem. Radio je idealen format za to – spletni radio pa je edini način, če nočeš biti suženj oglaševanja ali kakega zunanjega podjetja. Za zdaj še ugotavljamo, kakšen program sploh hočemo, kaj bomo predvajali poleg standardnih glasbenih oddaj: zanimajo nas izmenjave, snemanje na terenu, oddajanja iz tujine in podobno. Malce je naporno, ker sem ta hip na turneji in ne morem biti tam, ampak v resnici še sestavljam ideje v neko koherentno celoto. Všeč mi je tudi vizualni element: radio poslušaš, ampak če sediš v kavarni, lahko tudi na lastne oči vidiš, kako vse skupaj nastaja.

Zakaj Margate? Rad imam naravo. Zadnjič mi je nekdo rekel, da lahko v Londonu minejo celi tedni, ko se z golimi podplati ne dotakneš tal, trave pod seboj. Obdan si z asfaltom, narava pa je nekaj, kar poskušamo "odkljukati" na počitnicah – greš na plažo, greš na deželo, ... V svojem življenju sem želel več vsakodnevnega stika z naravo. Ne morem si predstavljati večjega razkošja, kot da lahko vsak dan stopim iz hiše in strmim v odprto morje.