Adam Freeland 28. 5. 2012 Pri Zelenem Zajcu. Foto: Lana Štrtak
Adam Freeland 28. 5. 2012 Pri Zelenem Zajcu. Foto: Lana Štrtak
AGO TELA @ Bikofe 18.09.2012
AGO TELA v Bikofeju 18. 9. 2012. Foto: Minus Plus Forward (Anže Kokalj)
Chilli Space w. iTurk, Dojaja, Octex, Electrosaurus & Nitz 09.07.2012, Pri Zelenem Zajcu
Chilli Space, iTurk, Dojaja, Octex, Electrosaurus & Nitz 9. 7. 2012, Pri Zelenem Zajcu Foto: Minus Plus Forward (Anže Kokalj)
RBMA DJ RASHAD & DJ SPINN + NIGHTWAVE  17.11.2012, K4
RBMA DJ RASHAD & DJ SPINN + NIGHTWAVE 17.11.2012, K4 Foto: Minus Plus Forward (Anže Kokalj)
samo zÂME! w. Tilen Locniskar 07. 02 .2013, Bikofe
samo zÂME!, Tilen Locniskar 7. 2. 2013, Bikofe. Foto: Minus Plus Forward (Anže Kokalj)
Synaptic & Akiko Kiyama  12.10.2012, K4.j
Synaptic & Akiko Kiyama 12.10.2012, K4.j Foto: Minus Plus Forward (Anže Kokalj)

Ljubljana je v enem večeru in jutru na različnih prizoriščih gostila naslednja imena: Valentino Kanzyani & Evano, Ian F, Vid Vai, Fraku, Mexx, Tim Kern, Aneuria (K4), Umek & Bizzy, Psiho (Cvetličarna), Shackleton & Octex, Freeverse vs. Nitz & Symann vs. Ulix (združena Kino Šiška in Channel Zero), Âme & Mique, Stojan, Lavka, VJ Koala, Dojaja vs. Dulash (združeni Bi Ko Fe, Tiffany in Monokel).
Gotovo bi lahko naštel še nekatere pripravljalne, spremljajoče, dopolnilne, znane in neznane, podtalne in transcendentalne nastope, dogodke in DJ-sete tistega velikega četrtka, ki pa bi poimensko le potrdili ugotovitev slehernega poznavalca ali spremljevalca tovrstne glasbene scene, da se je malo katero mesto (če sploh kakšno) lahko pohvalilo s tako impresivnim glasbeno-plesnim slow foodom.
Po tistem slišanem in videnem bi ga brez zadržkov lahko krstili z Music Slo Food. Ta bi mogel in moral ob morebitni ponovitvi v prihodnosti ne le postati del (pop)kulturnih dogodkov MOL-a ali 'last minute' namigov za tuje goste in turiste, ampak bi bilo treba najprej spomeniško zavarovati slovenski pank, potem pa naše elektronske sile uporabiti kot ambasadorje domačih ritmov. Globalni uspeh Umeka ne odseva ali zrcali vsega, kar so zmožni nekateri slovenski didžeji in producenti. Glasbeni avtorji, ki Ljubljano morda bolj kot kdor koli drug približujejo skupnemu imenovalcu popkulturnih ponudb svetovnih metropol. Prestolnic in velemest, s katerimi se tako radi primerjamo, postavljamo ob bok in merimo v višino. Naša dekleta in fantje, ki trenutno sooblikujejo in ustvarjajo domačo elektronsko sceno, se gostom iz tujine že dolgo postavljajo ob bok, tehnično jih nekateri dohitevajo in nemalokrat ustvarjalno presegajo. Najbolj svež in nazoren primer je letošnji Kiblin festival MED 2013, na katerem so se že predstavili Andy Stott, Nitz, 33 10 3402, danes pa so na vrsti še Kleemar, Kikiriki, Lavka.
Eden izmed kronskih, če ne celo najtehtnejši, vsekakor otipljiv in slišen dokaz glasbene silovitosti, pestrosti in vizije iz domačih logov je zagotovo kompilacijska zbirka Chilli Space, ki je v dvanajstih letih objavljanja zgoščenih albumov, na katerih se predstavljajo domači avtorji elektronske glasbe, prišla do zavidanja vredne zaporedne številke devet. Ne vem, ali se kakšna popularna glasbena zvrst, subkulturno gibanje ali (po)modni in premoderni glasbeni trend pri nas lahko pohvali s takšno tradicijo objavljanja in pričujočo kontinuiteto uprizarjanja avtorske elektronske glasbe. Ta je vselej pod budnim očesom ali če hočete v ušesih zimzelene, nostalgične, uporniške, študentske Kersnikove 4 – kultnega Kluba K4, ki mu je z zdajšnjim programskim vodstvom končno uspelo preseči ozke interesne nesporazume (iz) preteklosti, ki so dolga leta ta posvečen prostor vseslovenske alternative razžirali od znotraj.
S svojo vizijo kulturne, umetniške, glasbene urbanosti so izničili klientelizem in nepotizem, tistih, ki malo vedo o glasbi, pa bi vseeno radi odločali o vsem z glasbo povezanim. Verjamem, da se je sila nerodno skrivati pred drobnogledom nove generacije anonimnih glasbenih zanesenjakov in ljubiteljev, ki s svojim altruizmom in zdravim kritiškim pogledom vplivajo na glasbeni okus ne le obiskovalcev, temveč tudi celotne domače scene tovrstnega žanra. Kar je najpomembneje, je dejstvo, da se prav omenjeni obiskovalci spet vračajo v K4. Verjemite, vse bolj in predvsem zaradi glasbe.

Upam, da imajo to v mislih tudi modri študentski funkcionarji, ki jim mora biti klub, kakršen je trenutno K4, v čast in ponos. Zadnjega nikakor ne primanjkuje popularnima zbirališčema mladih – Pri Zelenem Zajcu & Bi Ko Fe – ki po mojem mnenju kljub mladostni drznosti in hudomušnemu pobalinstvu neposredno ali posredno krojijo urbano glasbeno podobo mesta. Gre za dolgoročno usoden in vselej odgovoren vpliv. Četudi se prostorsko, predvsem pa koncertno, ne moreta primerjati z drugimi glasbenimi prizorišči, obema uspeva odkrivati in rekrutirati vedno nova glasbena imena, ki svoje prve korake, če hočete zaveslaje v elektronskih vodah, naredijo po navadi prav na njihovem avdio-tehničnem kosu notranje opreme. Lahko bi rekli sila enostavno in preprosto, a v urbanih legendah in mitih bosta zapisani, tako Zeleni Zajec kot tudi Bi Ko Fe, kot prvi črti obrambe pred prifarskim glasbenim diskurzom v družbi, nevarnim in nepoznavalskim posploševanjem nove glasbe ter neuničljivim kičem. Pot je vselej dolga. A ko si danes zavrtite plošček Chilli Space 1, ki je bil izdan 31. decembra 2002, se vam šele razkrije dolžina ali kilometrina, ki je že zdavnaj prevožena.