Poleg Gregorja Podlogarja svoje knjižne danes predstavljajo še učiteljici Bojana Potočnik in Nina Jelen ter antropologinja, piska in direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač.

Ilustracija Maje Kastelic. Foto: JAK/Maja Kastelic
Ilustracija Maje Kastelic. Foto: JAK/Maja Kastelic

In katera so poleg Šalamunove zbirke še druga knjižna dela, ki jih tokrat v branje predlagajo slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi? Med njimi se je med drugim znašla nemara najaktualnejša knjižna izdaja za ta čas, še popolnoma sveža knjiga Paola Giordana V času epidemije, na razpolago pa je tudi že slovenski prevod.

Na MMC-ju smo se namreč v spletni kampanji povezali z Javno agencijo za knjigo (JAK), poteka pa pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.

Vabljeni k prebiranju predlogov!


Gregor Podlogar / pesnik in publicist

Sorodna novica Poslovil se je Tomaž Šalamun, ikonoklast slovenske poezije

Tomaž Šalamun: Kdaj (Beletrina, 2011)
Si, ko izbiraš in priporočaš knjige, oseben? Si. Zato Šalamun. Ker me je zaznamoval. Ker je pošast ali drveča krogla v zraku, kot zapiše v eni od pesmi. Njegove pesmi so že v osnovi brez določitve, spolzke, neprimerne za kateri koli zgodovinski trenutek, a vedno v zraku. Kot ribe. Obsežen, velik pesniški opus, izbran v knjigi Kdaj, se bere eksplozivno, ponekod tudi duhovito, predvsem pa kot litanije brezmejne svobodne – kot igra, ki se ne konča in v kateri je življenje zastrlo razlike med umetnostjo in življenjem. Zato je popolnoma jasno, da njegov pesniški opus ni aktualen, je občečloveški, ker ubeseduje človeka in njegov odnos do vsega, kar ga določa: "Domovanje je, od koder smo. Živi smo samo za hip. Dokler se lak suši."

Oceane Andrzeja Sosnowskega je v slovenščino prevedel Primož Čučnik. Foto: LUD Šerpa
Oceane Andrzeja Sosnowskega je v slovenščino prevedel Primož Čučnik. Foto: LUD Šerpa

Andrzej Sosnowski: Oceani (LUD Šerpa, 2017, prev. Primož Čučnik)
Literatura nikoli ne pove vsega neposredno. Literatura je v neizrečenem. Sosnowski, pri nas malo znani poljski avtor, to dobro ve in to v svojem nenavadnem literarnem delu ves čas obrača, kot da žonglira s pomeni. Na samosvoj način. Mojstrsko. Tudi z mnogimi referencami. Skratka, knjiga Oceani, ki je izbor iz njegovega proznega in pesniškega dela, te odpelje v kraje, v katerih morda še nisi bil ali se jih preprosto ne spomniš, a si mogoče o njih že sanjal. In potem vse te njegove besedne akrobacije s tabo ostanejo za vedno: "Otrokom smo razlagali pomen poslednjih besed jezika dežele, kakor moramo iti. V nas je blebetal kos dolge poti. Ostali bomo 'vse do bolečine'."

Friederike Mayröcker: Smrt zaradi muz (Mladinska knjiga, 2015, prev. Tanja Petrič)
Dunaj, v katerem sem pustil nekaj let svojega življenja, je v zgodovinskem kontekstu širše poznan kot mesto glasbe. A tukaj je tudi literatura. Velika literatura velikih avtoric in avtorjev iz druge polovice 20. stoletja: Ilse Aichinger, H. C. Artmann, Ernst Jandl … in Friederike Mayröcker, ki bo letos decembra dopolnila 96 let in še vedno vsak dan piše pesmi – pesmi nenasitne želje življenja po življenju, v katerih ima jezik, kot sama nekje zapiše, vedno tudi svojo voljo. Pa pretanjenost v njenem pesniškem delu nikoli ne izostane: "kaj rabiš? drevo hišo da presodiš kako veliko kako malo je človeško življenje […]".


Bojana Potočnik / učiteljica

Knjiga Miši gredo v nebesa je izšla lani pod streho Založbe Miš. Foto: Založba Miš
Knjiga Miši gredo v nebesa je izšla lani pod streho Založbe Miš. Foto: Založba Miš

Ko sem izbirala tri knjige, sem razmišljala, da morajo biti takšne, ki bodo v teh nenavadnih časih brezčasne in bodo nagovarjale Človeka od rosnih let do pozne starosti. Takšne, ki bodo povezovale družine z glasnim prebiranjem, odpirale srce in nas spomnile na pozabljeno in izgubljeno.

Iva Procházkova: Miši gredo v nebesa (Miš, 2019, prev. Diana Pungeršič, ilustrirala Markéta Prachatická)
Čudovita knjiga o tem, kako lepo je življenje in kako nas nebesa z vso svojo popolnostjo lahko navdušijo le za kratek čas. Življenje samo – s svojimi radostmi, pastmi, strahom, negotovostjo, užitkom, dvomom ... – pa daleč presega užitke nebes. Zgodba o prijateljstvu med miško Smukico in lisjakom Belobušcem nas otresa predsodkov o nenavadnih prijateljstvih in pokaže, da se želje lahko uresničijo, če so le dovolj goreče.

Drevo želja Katherine Applegate je opremila slovenska ilustratorka Alenka Sottler. Foto: Založba Ocean
Drevo želja Katherine Applegate je opremila slovenska ilustratorka Alenka Sottler. Foto: Založba Ocean

Katherine Applegate: Drevo želja (Založba Ocean, 2019, prev. Veronika Rot Gabrovec, ilustrirala Alenka Sottler)
Če bi se čudeži dogajali, bi si želela, da bi imela modrost in srčnost 200-letnega hrasta, ki mu je ime Rdeči in pripoveduje eno najlepših zgodb o prijateljstvu in čisti dobroti čutečih bitij. Knjiga, ki bo za vedno spremenila vaš odnos do besede SPOKAJTE, vas naučila sočutja in vere v dobro. Kljub strašljivosti sveta dobromisleča bitja, ki jih vodi srce, še vedno lahko spreminjajo svet na bolje. Pripravite si robce za solze smeha in bolečine ter beležko za izpisane modrosti, če knjiga ni vaša, kar je velika škoda, kajti Drevo želja je knjiga, ki jo človek mora imeti na dosegu roke v vsakem trenutku dneva, noči, meseca, let …

Katarzyna Ryrych: Repinčevo polje (Založba Zala, 2019, prev. Klemen Pisk, ilustrirala Grazyna Rigalli)
Veliko raje kot v Varovanem območju, kjer poleg izobilja in navidezne varnosti vladajo tudi potrošništvo, izgubljenost, površinskost … bi živela na Repinčevem polju, kjer živijo nenavadna učiteljica, čarovnica s samosvojim mačkom, Šopen, ki ga sošolci ne sprejmejo in pogreša svojega dedka, Magdica, ki s svojo slepo sestrico spozna Krtico, umazani Harry Potter, ki z brati in sestricami živi v eni sobi brez kopalnice, Najdebelejši z očetom mornarjem, ki je po poškodbi morje zamenjal za morje piva … Repinčevo polje je daleč od popolnega sveta, ima pa srce, sočutje in Ljudi, ki prepoznajo stisko sočloveka in v njem vzbudijo upanje in vero, da je življenje vendarle lahko radostno.


Nika Kovač / antropologinja, piska, direktorica Inštituta 8. marec

Sorodna novica "Če najstniki razmišljajo o smrti in nasilju, je moja naloga, da o tem pišem"

V času koronavirusa sem se po dolgem času spopadala z bralno blokado; knjige mi niso ponujale odgovorov na vprašanja, ki sem si jih zastavila. Krivično se mi je zdelo, da si lahko zaradi lastne socialne varnosti privoščim brezskrbno preživljanje večerov ob knjigi.

Blokado sem razbila s ponovnim branjem pustolovske knjige Na begu avtorja Patricka Nessa (Mladinska knjiga, 2011, prev. Andrej Hiti Ožinger), ki govori o svetu, v katerem naj bi živeli sami moški. Drug drugemu lahko berejo misli, zato živijo v strašnem hrupu. Vse se spremeni, ko se trinajstletni Todd Hewitt odpravi na beg. Na poti sreča deklico Violo in kar naenkrat se seznani s tišino.

Sorodna novica Prvo literarno poročilo z italijanske fronte: "Med epidemijo spet postanemo skupnost"

Paolo Giordano je V času epidemije (Mladinska knjiga, 2020, prev. Jerca Kos) napisal v karanteni, na Mladinski knjigi pa so poskrbeli za hiter prevod izjemno aktualnega besedila. V njem se avtor spopada z lastnim dojemanjem koronavirusa, izolacije, razmišlja pa tudi o posledicah, ki jih bo imelo obstoječe stanje za prihodnost družbe, v kateri živimo. Knjiga nas pomiri, da v svojih razmišljanjih nismo sami, in dokazuje, da odgovorov na pereča vprašanja ne zmorejo najti niti veliki pisatelji. V knjigi med drugim zapiše: "Najboljša odločitev ni tista, ki bi jo sprejel na osnovi osebne koristi, ampak tista, ki upošteva mojo korist in obenem koristi vseh drugih."

Ponovno sem v roke vzela tudi svojo najljubšo avtorico Agoto Kristof in njeno trilogijo Šolski zvezek (Trilogija: Šolski zvezek, Dokaz, Tretja laž, Beletrina, 2011, prev. Alenka Moder Saje). To je knjiga, ki jo berem večkrat, ob različnih priložnostih. Govori o vojni in nasilju, o neločljivosti in o begu. Zgodbo v šolski zvezek zapisujeta brata dvojčka, odločena, da se znebita človeškosti in premagata bolečino. Na prvi pogled jasno pripoved tretji del trilogije postavi pod vprašaj, posledično pa zabriše mejo med resničnostjo in fikcijo.


Nina Jelen / učiteljica

Jessica Townsend: Prekletsvo Morrigan Vran (Učila International, 2018, prev. Maša Sitar) in Kelly Barnhill: Deklica, ki je pila mesečino (Grlica, 2018, prev. Ana Ambrož Strle)
Da sta Čudo in Harry Potter nujno branje za mlade (in malo manj mlade), je jasno, kot je jasen sir na pici. Vsi ju poznajo, govorijo o njiju in vsi vedo, da si kul, če ju prebereš. Na Deklico, ki pije mesečino in Prekletstvo Morrigan Vran pa sem naletela povsem po naključju. Še nikoli prej nisem slišala zanju. Prvo mi je podarila knjižničarka, ker "si ti, Nina, bolj za take fantazije, pa to", drugo pa sem kupila kar tako – v nekem trgovskem centru (ki sploh ni dišal po knjigah!). Se je pa zgodil tisti trenutek, ko te knjiga pokliče. Se vam je že kdaj zgodilo kaj takšnega? No, tale Morrigan Vran je kar vpila name. Z razlogom. Obe knjigi sta točno tisto, kar moje pustolovsko in čarovnij željno srce potrebuje. Tako je spet malo drhtelo ob čarobnosti in čisto čudnih rečeh. In kaj v teh časih potrebujemo bolj kot nekaj čudežnega potovanja?

Sorodna novica Umrl je Albert Uderzo, del tandema za kultnim Asterixom

René Goscinny, Albert Uderzo: Asterix in Obelix (Založba Gaffit)
Obožujem stripe. Ker ne samo besede, ampak tudi sličice pripovedujejo svojo zgodbo. Včasih še bolj kot besede. Prebrala sem jih ogromno, ampak zame so najbolj ekstra stripi – stripi Galcev Asterixa, Obelixa in ostalih kompanjonov. Se je že zgodilo, da sem se zaradi njih tako hahljala na vlaku, da sem morala, če sem se želela na glas in do solz narežati, hliniti telefonski klic. Pa niso samo smešni, dejansko sem se v mlajših letih iz njih ogromno naučila. Tako sem bila v šoli vsa važna, ker sem vedela, kdo je Cezar, kako natrenirani so bili Špartanci, kaj je to amfora, kako se postavi rimska legija, kaj sploh je to … Torej, važna sem bila natanko en mesec nazaj, ko sem svoje petošolce učila o rimski dobi.

Nina Jelen, Anja Kurent: NAJ (Založba Ocean, 2019)
NAJ je fajn knjiga tako za mulce, ker jim daje napotke za lažje preživetje, kot za starše, ker otroku v roke porinejo knjigo in jim stvari ni treba razlagati (ker svojih staršev itak ne poslušajo). NAJ mulce spozna z mulci, ki so prav takšni mulci, kot so mulci oni. Mulci, ki so (ne)srečno zaljubljeni, ki jih je kdaj strah, imajo tremo ali pa so jezni na cel svet. Takšne, ki imajo težave s kožo, s starši ali pa celo (menda ne!) z učiteljico. Izvejo celo to, da še nekje obstaja mulc, ki vsepovsod popolnoma po nesreči pozablja svoje smrdljive štumfe (in potem o tem posluša vse dni in noči, bla, bla, bla). In NAJ te mulce, ki so NAJ, pa sploh še ne vedo, da so NAJ, čisto tako, kar mimogrede, zapiše tja v srce, da so zelo, zelo NAJ. Če to le hočejo. V tem svetu, ki je trenutno malo čuden, spoznajo, da je lahko še vedno špasen in lep. Da lahko naredijo ogromno lepih stvari zase in za druge. In so potem še bolj NAJ.