Knjige
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 13 glasov Ocenite to novico!
Mohor Hudej
"Nekoč sem prebral, da je Raymond Carver dejal, da piše kratke zgodbe, ker nima časa za roman. No, takrat ga nisem razumel, zdaj ga.“ Foto: Robert Hutinski
       Toda ta globalizirani človek ima tudi svoj rojstni kraj in svojo nacionalno predzgodbo. Ta človek je razklan med globalizacijo in svojo domovino, tradicijo lastnega okolja.       
Mohor Hudej
Vlažne duše so Hudejev romaneskni prvenec. Foto: Beletrina
       No, zdaj ne hodim več proti toku, včasih sem. Opazil sem namreč, da je tako, čisto egoistično povedano, zame bolje. Pa ne, da si ne bi česa upal, enostavno sem prelen in ne ljubi se mi več prepirati in slepemu razlagati razlike med rdečo in belo barvo.       
       Globalizacija ima svojo uniformirano estetiko in mafijski ekonomsko-politični pedigre, ki temelji na vzpostavitvi kvizlinških lokalnih oblasti, ki so v njihovi službi. Seveda, vsi podkupljeni. To vidiš povsod.       

Dodaj v

Mohor Hudej o tem, kako živeti med vlažnimi dušami

Intervju s pisateljem Mohorjem Hudejem
28. februar 2017 ob 11:38
Ljubljana - MMC RTV SLO

Svet se je popolnoma spremenil, z globalizacijo se je poenotil, postal je dolgočasen, pravi pisatelj Mohor Hudej. "Temu se nikakor ne da več ubežati. Tudi zato je moč Vlažnih duš jemati kot utopični roman, a obenem tudi kot roman, ki to stanje kritizira," pravi.

S Hudejem smo se pogovarjali o njegovem romanesknem prvencu z naslovom Vlažne duše. Roman je izšel v paketu treh knjig, ki so jih pred kratkim izdali pri založbi Beletrina. Po zbirki kratkih zgodb, Mumps v zrelih letih, ki je izšla leta 1995, je to druga knjiga in hkrati njegov romaneskni prvenec. "V teh dvaindvajsetih letih, kolikor jih je preteklo med prvo in zadnjo knjigo, sem predvsem garal. Občasno sem delal tudi po štiri različne stvari. Vodil turiste na potovanjih, vrtel glasbo ob koncih tedna, delal na radiu in pisal za lokalne časopise, vse to poleg redne službe v knjižnici. Praktično zadnjih 20 let nisem imel enega samega prostega dneva zase, če sem vzel v službi dopust, sem ga za vodenje. Kaj je to dopust na morju ali kje drugje, ne vem povsem natančno,“ pravi Hudej, ki pa je vmes seveda tudi pisal. Kolumno za lokalni časopis, spisal je biografijo Mi2 ... Pisateljska kondicija le ni bila čisto na psu. "Nekoč sem prebral, da je Raymond Carver dejal, da piše kratke zgodbe, ker nima časa za roman. No, takrat ga nisem razumel, zdaj ga."

Če rečeva, da se je v vas nabiral material, ki je slej ko prej moral zagledati luč sveta, potem lahko rečeva, da ste se z Vlažnimi dušami nekako očistili. Je to katarza?
Delno je, delno pa je v samem zaključku romana podana tudi negativna utopija, vizija, kam plujemo kot družba, nekakšna prerokba in opozorilo, kaj se nam bo zgodilo, če bomo nadaljevali v tej smeri. Plujemo v smeri samoizbrisa. Zmeraj trobezljamo o naši majhnosti, ko pa bi se morali ravno zaradi te majhnosti zavedeti, da živimo v globaliziranem svetu, ki majhnim narodom in vsemu, kar ni korporativno, ne prizanaša, se obnašamo mačehovsko do lastnih identitet. O tem je govoril tudi Vinko na proslavi. Res je, da praktično nimamo svoje zgodovine, ki bi se pisala z veliko začetnico, imamo pa svoj jezik, to smo mi in nič drugega. Konec romana nekako kliče k spametovanju.

Prvoosebni pripovedovalec se sprehaja po dveh ravneh: po tajskem otoku in hkrati po rojstnem mestu oziroma mestu, v katerem je pustil nekako svojo prvo polovico življenja. Kakšna sta ta dva svetova?
Rekel sem že, da že skoraj dvajset let delam v turizmu. Včasih se mi zgodi, da v enem samem mesecu peljem na pet, šest različnih lokacij, ki so si po svojem bistvu popolnoma nasprotne: London, Dublin, Moskva, Bangkok, Praga, Dunaj, Bukarešta, Sarajevo … Si predstavljaš? Vse to v enem mesecu. Naštel pa sem samo prestolnice. Si predstavljaš, koliko gradiva moraš predhodno predelati, da imaš na poti kaj za povedati? Pa še zmeraj je za tabo kakšen Merc, ki ve še več. Ljudje te sprašujejo, kje bodo jedli, kje so stranišča, kje so poštni nabiralniki, vse to, kar je na videz najbanalnejše, je na poti najpomembnejše in dostikrat odtehta pri tem, da si uspel dobro odpeljati. Na tej poti si seveda vse kaj drugega kot v domačem okolju, kjer si pravzaprav razvajenec in ta večna shizofrenost poklica, ti vnese v razmišljanje nekakšno hkratnost in obenem se ti izoblikuje sposobnost nekakšne nadkoncentracije. Morda sem se tudi zato odločil za to, da bom roman spisal, kot sem ga, večtirno, ob neupoštevanju časa in prostora. Svetova sta si v popolnem nasprotju.

Kako vi čutite ta dva svetova, razumete prvoosebnega pripovedovalca, glavnega junaka?
Prvoosebni pripovedovalec, ki je v romanu seveda turistični vodnik, je globalizirani človek. Poznam številne vodnike z različnih koncev sveta. Lahko rečem, da brez izjeme pripadamo istemu plemenu. Naša identiteta je nadnacionalna, identificiramo se skozi delo. Ne glede na to, od kod kdo prihaja, imamo skupnega sovražnika, to je tečen turist. Toda ta globalizirani človek ima tudi svoj rojstni kraj in svojo nacionalno predzgodbo. Ta človek je razklan med globalizacijo in svojo domovino, tradicijo lastnega okolja.

Vlažne duše napolnjujejo ne samo vaš roman, ampak ves prostor. Dajva, izdajva, kdo so to vlažne duše in kako jih prepoznamo?
Vlažne duše smo vsi alpski, hribovski narodi. Ko sem nekoč rekel neki lokalni vodnici na Tajskem, ali gredo kdaj na njihov najvišji vrh, ki meri tam okoli 2600 metrov nad morjem, me je začudeno pogledala in me vprašala, zakaj bi, saj tam ni ničesar in zelo naporno je. Tako razmišlja tajski človek. Pa poglej pri nas, pol naroda leze, kot gorske koze, na vsak hrib, ki ga vidi, na hrib, kjer je vlažno, hladno, dostikrat do človeka neprijazno okolje. Okolje, ki je na neki način smrtno nevarno, ki ga zmeraj znova izzivaš. Zakaj počnemo to? Nekateri zato, da se hvalisajo, drugi, da bežijo iz mesta, da se ne srečajo s tistimi, s katerimi si v službi vsak dan znova pijejo kri, tretji spet, ker je bojda tam tako lepo kot nikjer drugje. V vsem tem je nekaj patološkega in to se pozna v pogledu in obnašanju Slovenca. Zakaj se v Bangkoku vsi smejijo, ko jih srečaš kje na ulici, se šalijo, pri nas pa greš, recimo vstopiš v kakšno kavarno in te ljudje buljijo s tistim sovražno-radovednim pogledom. Prepoznamo jih po tem pogledu.

Dobro poimenovanje: vlažne duše. Prepričan sem, da bi se vam med prvimi poklonila Svetlana Makarovič. Ampak vseeno; živite med temi vlažnimi dušami. Kako sami uspete ostati suhi?
S humorjem in samoironijo, če se kdaj zalotim, da se navzamem te plesni, si jo skušam očistiti. Ne skušam iti proti toku, pač pa se skušam ob vsem tem zabavati. No, zdaj ne hodim več proti toku, včasih sem. Opazil sem namreč, da je tako, čisto egoistično povedano, zame bolje. Pa ne, da si ne bi česa upal, enostavno sem prelen in ne ljubi se mi več prepirati in slepemu razlagati razlike med rdečo in belo barvo.

Svetlana Makarovič pravi, da gleda svet skozi mačje oči. Skozi kakšne oči ga vi gledate?
S podobnimi očmi, kot je nanj gledal Stefan Zweig v njegovem Včerajšnjem svetu? Z grozo.

Kakšnega velikega upanja tem vlažnim dušam ravno ne puščate. Je za njih kakšno upanje?
Je, če se bomo premišljeno odločili, da se ne gremo več tega globalizacijskega 'sranja' in našli pot, da zmanipuliramo vse velike igralce v tej meri, bo dobro za nas. Da bi na neki način ostali v tem toku, a ekonomsko samostojno in samozavestno. Biti moramo kar se da pokvarjeni do njih, se jim čim bolj temeljito in dobro zlagati, da jih imamo zelo radi, ker potem nam bodo dali mir, mi pa bomo končno gospodarji na svojem. Svoj vrt pa zasaditi na novo in ga negovati. In seveda, prenehati 'srati' s temi partizani in domobranci.

Glavni junak je zapustil svet redne službe, varnega doma, posedanja na vrtu trgovinskega bifeja ... Zamenjal ga je za nepredvidljiv tajski otok. Je bil to beg?
V tem begu tiči utopičnost romana. V romanu je bil pač ključen sprožilni trenutek in nosilec fabule kot take, v realnosti 'jajc' za kaj takšnega nimam. Bolje rečeno, imam sina in nimam mandata, da mu v njegovih letih kaj takšnega storim. Če bi ga ne imel, potem tega romana ne bi bilo, jaz pa bi bil v resnici na Tajskem.

Sam pa sem to videl kot neke vrste odmik od realnega v fiktivni svet?
Se strinjam, kot sem že rekel.

Pa ne le odmik, zdi se mi kot maščevanje. Vsem tistim vlažnim dušam tam v tem realnem svetu se je zelo težko maščevati, če si del njihovega sistema. Pa naj se še tako trudiš, izstopiti ne moreš. Slej ko prej te najdejo. Gre zgolj za eno samo demonstracijo nemoči.
Točno tako. V realnem svetu se jim ne morem maščevati, nimam te moči, pa ne le moči, tudi ne premorem zadostne mere hudobije ali pa osebnostnih lastnosti, ki bi mi to omogočale. Naj pa vedo, kako se jih da tudi razumeti in kako so lahko videti.

Ko govorim o nemoči, mislim tudi na to "bojevanje vnaprej izgubljenih bitk". Toda ali se je v svetu, ki je vse manjši, ko so razdalje med kraji vse krajše, ko si s pritiskom na gumb, dejansko že povsem na drugem koncu sveta, ko te lahko najdejo tako rekoč kjer koli in kadar koli, sploh mogoče umakniti in odmakniti?
Ko sem pred približno dvajsetimi leti začel hoditi po Aziji, je bilo vse drugače. Svet se je popolnoma spremenil, popolnoma. Tisti, ki ves čas ne potuje, si tega sploh ne more predstavljati, ampak res niti malo. Mi, ki smo ves čas na poti, pa v živo opažamo, da se je svet poenotil, uniformiziral, postal je dolgočasen, plastičen. Globalizacija ima svojo uniformirano estetiko in mafijski ekonomsko-politični pedigre, ki temelji na vzpostavitvi kvizlinških lokalnih oblasti, ki so v njihovi službi. Seveda, vsi podkupljeni. To vidiš povsod. V tem smislu, se nikakor ne da več temu ubežati. Tudi zato je mogoče Vlažne duše jemati kot utopični roman, a obenem tudi kot roman, ki to stanje kritizira.

Tudi sami se v romanu sklicujete na Shakespearovega Hamleta. Njegova ugotovitev, da je svet vržen s tečajev, je bila izrečena že tam davno na samem začetku sedemnajstega stoletja. Njegov poziv k temu, da ga utirimo, je očitno naletel na gluha ušesa. Zakaj?
Svet danes funkcionira v skladu z razmišljanjem Ivana Karamazova, če ni Boga, če ni nekih norm, ki so na neki način zavezujoče za vse nas, v smislu nadomestka za idejo Boga, potem je vse dovoljeno. Toda svet še zmeraj funkcionira in nekaj je, kar ga poganja na mikroravni, da ne zabredem v filozofijo ali teologijo. Kapital. Ta pa ne potrebuje svetih knjig ali pa etike, pač pa na eni strani gorivo zanj, kar je pohlep in prevzetnost, na drugi strani pa delovno silo. Ta kapital ima eno samo težavo, da se je ta delovna sila preveč razmnožila, stalno bi nekaj jedla, pila in se veselila življenja. Nekako jo bodo morali pomoriti, če ne bo ves čas nekaj narobe. No, saj se že trudijo v tej smeri.

Saj vem, da prav sovražite tovrstna vprašanja, ampak vseeno to moram vprašati; vas je bilo kdaj sram, kadar ste peljali skupino vlažnih duš na potovanje in česa vas je bilo sram?
Nič ne sovražim, obožujem jih, ker jih premalo postavljamo. Seveda me je bilo, neštetokrat. Ljudje na potovanjih dostikrat izgubijo razsodnost. Zdaj sem pa na dopustu, to je moj dopust in lahko počnem, kar hočem. Tako nekako razmišljajo. Seveda ne vsi in vesel sem, da je tega v zadnjem času vse manj. Vidi se, da se je v preteklih letih dosti potovalo in se je ta, recimo ji, potovalna kultura precej izboljšala. V romanu je popisanih nekaj prizorov, ki sem jih na podoben način doživel tudi v resnici. Še zmeraj se dogajajo, a zdaj se nekako zavlečem stran in si mislim, s tem nimam nič, tukaj sem, da vodim, ne pa predavam družbenomoralno vzgojo ali pa bonton. Če pa natančno opredelim, česa me je bilo najbolj sram, predvsem nadutosti v komunikaciji in nespoštovanja domačinov ali pa zaposlenih v hotelu, na avtobusu ali kje drugje, da o čem bolj prvinsko biološkem sploh ne izgubljam besed.

Občutek imam, da vas je tole vse utrudilo.
Ubit sem, sesut, povožen. Vse me boli. Ampak sem vseeno O. K. Potreboval bi kakšna dva meseca miru, da bi prišel k sebi. Najprej bi ga teden dni 'sral naokoli', potem bi pa verjetno padel v tisti občutek, da pretiravam in bi začel končno počivati. Šel bi nekam na toplo, nekam v Andamane, kjer je čim manj tega anglosaškega 'sranja', te navidezne vljudnosti, ki jo tako zelo preziram.

Ste se tudi v resnici spogledovali z mislimi, da bi varno zavetje Dolgega polja zamenjali za nestanoviten rajski otok?
Še zmeraj se. Vsak dan.

Je roman neke vrste dušilec za bedo resničnosti? So knjige tiste, ki to dušijo? Ki to resničnost delajo prijaznejšo?
Na neki način je, vsaj konkreten. Knjige pa so dvorezen meč. Po eni strani so dušilec, po drugi pa tudi pri človeku vzpostavljajo neke višje standarde, ki ti v realnosti včasih delajo težave. Na neki način te ti standardi marginalizirajo v tem pobesnelem svetu.

Mohor, tista frizerka iz romana ali kdor koli že, je imela povsem prav. Tole knjigo ste morali napisati.

Tadej Čater

Prijavi napako
Komentarji
Vsisti
# 28.02.2017 ob 22:43
@One-trick-pony

hahaha, če bi prebral vsaj par vrstic intervjuja, pred izlivom te bebaste groteskne hudobije, bi vedel na podlagi kakšnih izkušenj govori.
seba goričan
# 28.02.2017 ob 21:45
Mohor je faca in to svetska
Roko_europe
# 28.02.2017 ob 19:22
Zanimiv pogled na življenje...:)
One-trick pony
# 28.02.2017 ob 16:42
Še en, ki si svojo (klišejsko) predstavo o svetu oblikuje na podlagi tabloidnih medijev. No, ta se ima poleg tega tudi za pisatelja. Kaj je urednikom Študentske založbe, da tak šoder objavljajo?
Kazalo