Nada Gaborovič je pustila pečat v kulturnem življenju mesta ob Dravi. Foto: Pokrajinski muzej Maribor/I.P.K.
Nada Gaborovič je pustila pečat v kulturnem življenju mesta ob Dravi. Foto: Pokrajinski muzej Maribor/I.P.K.

To je prepoznala tudi Mestna občina Maribor, ki je Gaborovičevi podelila Glazerjevo nagrado, namenjeno ljudem, ki s svojimi posebnimi dosežki na področju kulture dejavno prispevajo k razvoju kulturnega življenja v Mariboru. Nada Gaborovič se je leta 1924 rodila v Mariboru, od koder je bila med 2. svetovno vojno izgnana v Srbijo, kjer je diplomirala iz slavistike. Po vrnitvi v domovino je od leta 1960 izdajala kratko prozo, kot literarna kritičarka pa je bila tudi redna sodelavka revij Dialogi in Sodobnost.

Portret njenega časa
Literarna dela Nade Gaborovič postavljajo ogledalo družbi, v kateri se je gibala avtorica. Usodo izgnanke je Gaborovičeva podoživela v romanih, ki pripovedujejo o življenju slovenskih izseljencev in izgnancev (Seme, Jesen brez poletja), za temo svojega pisanja je izbrala tudi NOB (roman Vsaka noč mine in zbirka nove Zvezdni prah), mladinske delovne brigade (Kali prihodnosti) in povojno potrošniško družbo (Ne samo jaz, Kariatide, Objokuj jutro, Kukavičji sneg, Razdalje, Odvzemanja).

Gaborovičeva je razvila realističen slog pisanja, v katerem je obujala preteklost, ki jo je tudi sama doživela. Njene pripovedi pa ne zaznamuje sklenjen časovni lok, ampak pogosto uporablja asociativne preskoke. Nada Gaborovič je delovala kot profesorica slovenskega jezika na mariborski gimnaziji, bila pa je tudi svetovalka za slovenski jezik na zavodu za šolstvo v Mariboru.