Publikacija je razdeljena na dva večja tematska sklopa. V prvem sklopu avtorica, ki je docentka za književnost na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, razčlenjuje slovensko in italijansko poezijo v Trstu in o Trstu v obdobju okrog prve svetovne vojne s sredstvi regionalne komparativistike.

Izbrani spisi Ane Toroš so izšli lani pri tržaški Mladiki. Foto: Mladika
Izbrani spisi Ane Toroš so izšli lani pri tržaški Mladiki. Foto: Mladika

Avtoričina primerjalna raziskava slovenskega in italijanskega pesništva je precejšnja novost, saj posega v lokalna literarna sistema, ki sta si bila sicer podobna, a vendarle različna. Razlika je bila v samointerpretaciji nacionalne identitete. Italijanski pesniki so, kot piše Ana Toroš, "Italijane upodabljali kot bojevite in energične dediče rimske kulture na Tržaškem", medtem ko so slovenski pesniki in pesnice Slovence predstavili predvsem kot trpeče branitelje domače tržaške rodne grude.

Pri razmišljanjih o slovenski in italijanski poeziji o Trstu se avtorica opira na pojem triestinità oziroma tržaškost in opozarja na različno tolmačenje tega pojma pri Slovencih in Italijanih. Medtem ko triestinità označuje kulturno identiteto Italijanov v Trstu, slovenska oznaka tržaškost nakazuje predvsem večkulturno in večjezično značilnost tržaškega mesta.

V drugem delu publikacije so objavljena avtoričina komparativistična razmišljanja o Alojzu Gradniku, pomembnem pesniku domače goriške pokrajine in avtorju, ki je tematiziral razpon med ljubeznijo in smrtjo z modernističnimi in ekspresionističnimi stilističnimi sredstvi. A Gradnik ni bil le avtentičen lirik, temveč tudi plodovit prevajalec iz več literatur. Prevajal je ne le iz italijanščine, na primer sonete Michelangela Buonarrotija, temveč tudi iz drugih jezikov. Njegova mati je bila Italijanka oziroma Furlanka, zato ni čudno, da je Gradnik obvladal tudi ta jezika.

Avtoričina primerjalna raziskava slovenskega in italijanskega pesništva je precejšnja novost, saj posega v lokalna literarna sistema, ki sta si bila sicer podobna, a vendarle različna. Razlika je bila v samointerpretaciji nacionalne identitete.

Lev Detela

Pri prispevku o Gradniku intenzivno analizira obširno italijansko dopisovanje med pesnikom in njegovo tržaško sestrično Mario Samer med letoma 1937 in 1944 z njegovo ambiciozno željo, da bi njegove pesmi izšle v knjižni obliki tudi v italijanskih prevodih, ki jih je pripravljal skupaj s sestrično. To se ni uresničilo, čeprav je bilo nekaj pesmi objavljenih v časopisih in revijah, med drugim v časopisih Piccolo della sera in Meridiano di Roma.

V posebnem poglavju avtorica Ana Toroš išče sledi poezije indijskega Nobelovega nagrajenca Rabindranatha Tagoreja v Gradnikovem pesniškem opusu, saj je Gradnik poslovenil kar pet njegovih pesniških zbirk. Prvi Gradnikov prevod – in sicer zbirke Rastoči mesec – je izšel že sredi prve svetovne vojne leta 1917, sledili pa so še prevodi zbirk Ptice selivke, Vrtnar, Žetev in Gitandžali. V nekem intervjuju je Gradnik izjavil, da ga je indijski pesnik potrdil v veri, "da se človekova duhovnost odkriva v ljubezni in da je nekje nekaj nespremenljivega, iz česar vse izhaja in k čemur se vse spet vrača".

Zadnji prispevek nas vodi v Argentino, kamor so se izselili nekateri Gradnikovi sorodniki po materini strani. Prek bratranca, pesnika in literarnega zgodovinarja Eduarda Dughere je Gradnik skušal najti pot tudi v argentinski oziroma španski literarni prostor, a se mu v času njegovega življenja ni posrečilo. Šele leta 2009 je pri manjši argentinski založbi Gog y Magog kot prva Gradnikova knjiga v španščini pod naslovom La tierra desolada izšla zbirka Padajoče zvezde.

Ana Toroš ugotavlja, da je bilo Gradnikovo literarno delovanje zaznamovano z družinskim poreklom. Izhajajoč iz narodnostno mešane družine je imel težave, kako se razodeti kot pripadnik dveh kultur. Predvsem nekateri italijanski slavisti so v obdobju druge svetovne vojne hoteli oblikovati italijansko podobo Gradnika kot slovensko-italijanskega pesnika, prevajalca italijanske literature in povezovalca dveh kultur, v slovenski književni recepciji pa se je izoblikovala drugačna, bistveno slovenska podoba tega leta 1967 v Ljubljani umrlega pesnika.

Iz oddaje S knjižnega trga

Komelj, Kočan, Roy, Toroš