Judita Franković Brdar je televizijska, filmska in gledališka igralka, ki je zaigrala v več slovenskih filmih. Nazadnje v filmu Izbrisana Mihe Mazzinija. Foto: Osebni arhiv
Judita Franković Brdar je televizijska, filmska in gledališka igralka, ki je zaigrala v več slovenskih filmih. Nazadnje v filmu Izbrisana Mihe Mazzinija. Foto: Osebni arhiv

S soprogom Markom Brdarjem živiva med Ljubljano in Zagrebom. Nekako sva na pol poti. Priznati moram, da sama več delam na Hrvaškem, mož pa tukaj. Navadno rečem, da sva mobilna ‒ tako večletno partnerstvo, ki je pred letom dni preraslo v zakon s filmskim snemalcem, Ljubljančanom Marko Brdarjem, opisuje hrvaška igralka Judita Franković Brdar, ki je na Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu septembra lani prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Judita Franković Brdar je v slovenskem filmu Izbrisana, ki si ga ‒ 27 let po najbolj množični kršitvi človekovih pravic nas ‒ lahko ogledamo v kinih, odlično zaigrala Ano Jovanović. O sodelovanju z režiserjem Izbrisane Miho Mazzinijem in drugimi slovenskimi filmskimi in gledališkimi režiserji je spregovorila v studiu oddaje NaGlas! TV Slovenija.

Izbrisana je vaš drugi film, posnet v Sloveniji. Zanj ste dobili vesno, nagrado za najboljšo žensko vlogo. Kako dobro ste poznali to temo, preden ste jo obdelali kot igralka?
Iskreno moram povedati, da je nisem poznala. Ko pa sem jo začela raziskovati, sem ugotovila, da je veliko ljudi ne pozna. Na raznih festivalih nas sprašujejo, ali je to mogoče, ali se je res zgodilo. Zato je pomembno, da smo povedali, da se take stvari dogajajo in da jih je treba spremeniti.

Začela sem se je učiti zaradi ljubezni. Zdelo se mi je, da bi morala znati jezik svojega partnerja, čeprav govoriva hrvaško. Tako sva se navadila. Zato sem se kar vrgla v to, govorila neumnosti, se pogovarjala z vsemi, ljudje pa so se mi smejali. Povedali so mi, da sploh ne govorim slovensko, ampak samo tako mislim. Veliko sem gledala televizijo, cele oddaje sem znala na pamet. Za Izbrisano pa sem imela učiteljico, Melito, ki mi je veliko pomagala in s katero sva se lepo ujeli.

Judita Franković Brdar, igralka

Kakšna navodila vam je dal režiser Miha Mazzini? Scenarij je nastal po njegovem romanu Izbrisana.
Tako je. Nisem ga prebrala, a smo se strinjali, da bomo delali po scenariju. Imeli smo veliko vaj, s kolegi smo vadili vse prizore. Dejstva o izbrisanih so samo nekakšen okvir, v katerem poteka zgodba. Za igralca ni vprašljivo, kako igrati izbrisanega človeka, zato smo se usmerili v boj za njenega otroka. Skozi to smo pokazali vso grozovitost sistema.

Kako ste se naučili slovenščine?
Začela sem se je učiti zaradi ljubezni. Zdelo se mi je, da bi morala znati jezik svojega partnerja, čeprav govoriva hrvaško. Tako sva se navadila. Zato sem se kar vrgla v to, govorila neumnosti, se pogovarjala z vsemi, ljudje pa so se mi smejali. Povedali so mi, da sploh ne govorim slovensko, ampak samo tako mislim. Veliko sem gledala televizijo, cele oddaje sem znala na pamet. Za Izbrisano pa sem imela učiteljico, Melito, ki mi je veliko pomagala in s katero sva se lepo ujeli.

Kaj je bilo najteže?
Najteže? Zdaj ste me pa zalotili, najbrž se ne bom spomnila besede. Šlo je za besedo ali dve z nekakšnim e-jem, čeprav sem se ga menda dobro naučila. Zdaj se učim kajkavščino za neko predstavo, učiteljica pa mi pravi: "Ne, to je slovenski e, izgovoriti ga moraš bolj široko."

Nekaj vmes, med širokim in ozkim?
Da (smeh).

Igralka Judita Franković Brdar je odraščala v majhnem hrvaškem mestu Kutina. V srednji šoli se je zaljubila v književnost, ki jo je potem študirala na zagrebški Filozofski fakulteti. Hkrati z vpisom na Filozofsko fakulteto je delala sprejemne izpite na akademiji za gledališče in film, kjer pa je niso sprejeli. Isto leto je naletela na gledališče Exit, to je zasebno gledališče v Zagrebu, ki je prineslo nov koncept. Brez scene, brez kostumov, v ospredju je predvsem igralec. Tega leta so odprli igralski studio, za katerega so imeli avdicijo, in tam je bila sprejeta. Za film Izbrisana in vlogo Ane Jovanović (na fotografiji) se je naučila slovensko. Foto: Slovenski filmski center
Igralka Judita Franković Brdar je odraščala v majhnem hrvaškem mestu Kutina. V srednji šoli se je zaljubila v književnost, ki jo je potem študirala na zagrebški Filozofski fakulteti. Hkrati z vpisom na Filozofsko fakulteto je delala sprejemne izpite na akademiji za gledališče in film, kjer pa je niso sprejeli. Isto leto je naletela na gledališče Exit, to je zasebno gledališče v Zagrebu, ki je prineslo nov koncept. Brez scene, brez kostumov, v ospredju je predvsem igralec. Tega leta so odprli igralski studio, za katerega so imeli avdicijo, in tam je bila sprejeta. Za film Izbrisana in vlogo Ane Jovanović (na fotografiji) se je naučila slovensko. Foto: Slovenski filmski center

Vaš prvi slovenski film je Utrip ljubezni Borisa Petkovića. Kako ste zaigrali v njem?
To je bilo pravzaprav srečno naključje. Moj mož Marko Brdar je bil izbran za snemalca pri tem filmu. Tudi jaz sem se srečala z Borisom, vedel je, da sem igralka, in zdelo se mu je simpatično … Pred snemanjem traja nekaj časa, da zberejo denar, medtem se je scenarij razvijal in Hrvaška je bila sprejeta v EU. Zdelo se mu je primerno, da bi lahko bila ženska v filmu Hrvatica, njena mati pa Slovenka in bi se razvila nekakšna družbenopolitična zgodba. Imela sem srečo in bila ob pravem času na pravem mestu.

Februarja 1992 je bilo 25.671 ljudi izbrisanih iz registra stalnega prebivališča v Sloveniji. Med izbrisanimi je bilo 14.775 moških, 10.896 žensk, dobra petina je bilo otrok. Slovenija je status vrnila približno 11 tisočim, ostalih 15 tisoč nerešenih primerov je večinoma zapustilo državo.

Z Markom Brdarjem ste se poročili v Ljubljani, živita pa v Zagrebu. Oba se ukvarjata s filmom. Zakaj sta izbrala Zagreb?
Nekako sva na pol poti. Priznati moram, da sama več delam na Hrvaškem, mož pa tukaj. Navadno rečem, da sva mobilna. Imela sem srečo, da sem poleg teh dveh filmov posnela še dva kratka, enega z Mitjo Mlakarjem iz Maribora, drugega, zdaj je v postprodukciji, s Sonjo Prosenc in Mitjo Ličnom, v njem je bil moj partner Matej Puc. Zelo lepo smo se imeli in tega filma se veselim. Priložnosti se ponujajo, bomo še videli, kako bo.

Brez sodelovanja ni mogoče posneti dobrega filma, pravi igralka Judita Franković Brdar, ki je bila lani na sarajevskem filmskem festivalu članica žirije. Foto: Osebni arhiv
Brez sodelovanja ni mogoče posneti dobrega filma, pravi igralka Judita Franković Brdar, ki je bila lani na sarajevskem filmskem festivalu članica žirije. Foto: Osebni arhiv

Kako pa je živeti med dvema mestoma? Zjutraj ste prišli iz Zagreba na pogovor v naš studio. Kaj je za vas v Ljubljani dobro ali bolje kot v Zagrebu in nasprotno?
Priznam, da imam še vedno nekakšen romantičen odnos do Ljubljane in jo gledam z nedolžnimi očmi turistke. V Zagrebu, mestu, v katerem živim, mi je celo Marko pokazal predele, ki jih sama nisem poznala. Nekako se navadiš na mesto, v katerem živiš, in morda ne vidiš vseh njegovih lepot. Na Ljubljano še vedno gledam z otroškimi očmi. Zdi se mi, da je v njej vse bolj sproščeno kot v Zagrebu. Moji prijatelji pravijo, kako lepa je Ljubljana, sredi mesta teče reka, ki je zelo dobro izkoriščena, ljudje so bolj sproščeni in ekološko veliko bolj ozaveščeni. To me je navdušilo. Družine se dvakrat, trikrat na leto zberejo in pobirajo smeti. Na Hrvaškem se moramo tega še naučiti.

V Zagrebu sodelujete s še enim Ljubljančanom, Brankom Đurićem. Kako to?
Bilo je prav simpatično. Pred kratkim sem bila na avdiciji za novo predstavo po njegovi predlogi Kaj bomo pa zdaj?. Počasi začenjamo vaje. Đuro je igralec in režiser, zato zna dajati ustrezna navodila, mi pa se počutimo svobodne, da lahko poskusimo marsikaj. Potem da droben napotek in odpre se ti vse vesolje!

Zdi se mi, da imamo igralci, pisatelji in drugi, ki se ukvarjajo z umetniškim izražanjem, priložnost, da se izražamo drugače. Res ne vem ničesar o politiki oziroma jo poznam toliko kot vsak povprečen človek. Menim pa, da je tudi to po svoje ukvarjanje z bistvenimi vprašanji v filmski ali gledališki obliki.

Judita Franković Brdar

Na Hrvaškem so pravkar začeli predvajati vaš novi film Dom. Govori o deložacijah. To je še ena težka tema. Očitno se radi spoprijemate s takimi izzivi današnjega časa?
Morda pa imam le srečo s temami. A zdi se mi, da imamo igralci, pisatelji in drugi, ki se ukvarjajo z umetniškim izražanjem, priložnost, da se izražamo drugače. Res ne vem ničesar o politiki oziroma jo poznam toliko kot vsak povprečen človek. Menim pa, da je tudi to po svoje ukvarjanje z bistvenimi vprašanji v filmski ali gledališki obliki. Film je odličen. Ogledajo si ga tudi šolski otroci, ki se zelo dobro odzivajo nanj in sprašujejo. To je umetniški film, ki ga je težko gledati, morda še teže kot Izbrisano, ki ima zgodbo in glavno osebo, s katero se lahko povežeš. V Domu pa je glavna oseba bolj hladna in tudi sicer ozračje tik pred tem, da bo vse razneslo. Filma sta si podobna, čeprav različna.

Bili ste članica žirije Sarajevskega filmskega festivala. Kakšna je prihodnost filma v našem sosedstvu?
Po mojem mnenju je zelo pomembno, da se povezujemo. Brez tega danes ni mogoče posneti filma. Od sarajevskega festivala se lahko učimo vsi v regiji. Kaže namreč, da lahko strast in organizacija prineseta veliko dobrega. Gotovo bo bolje. Tisti, ki dajejo denar, morajo biti pogumnejši. A filmarji smo iznajdljivi.
Seveda.

Judita Franković Brdar