Če se je ob odprtju festivala postavilo vprašanje, ali je danes o tabujih v gledališču in družbi sploh še mogoče govoriti, uprizoritve prve polovice festivala v odgovor ponujajo odločen "da". Ne le z njihovim klišejskim potrjevanjem ali tehtanjem, nasprotno, dozdajšnje uprizoritve prikazujejo možnost približanja tabujem iz drugega vidika - prek ukvarjanja z intimo in družbenim delovanjem posameznika znotraj današnjih arbitrarnih družbenih tvorb ne le relativizirajo tabuje, ampak jih brišejo ali vsaj nakazujejo nujo po njihovem izbrisu. Tako se v iskrenem pristopu do posameznika lotevajo nevralgičnih točk današnje družbe in mimogrede razkrivajo tudi v njej implicirane nesmiselnosti.
Blaznost in zabavnost terapije s kocko
Celovita, normalna osebnost ne ustreza današnji kompleksni in kaotični civilizaciji, saj jo prevevajo frustracije, obup in zdolgočasenost. Tako ambiciozni psihiater Luke Rhinehart na svoj 33. rojstni dan ugotovi, da ga rutinska povprečnost družinskega življenja, poklicnih uspehov in povprečne sreče dolgočasijo, mojster zena Oboko pa mu v nenadnem videnju ponudi rešitev, ki se je Luke trdno oklene – odločanje s pomočjo meta kocke. Zgodbo kultnega in provokativnega romana Luka Rhineharta Mož na kocki je – s poglavitnimi romanesknimi temami in junaki, a na novo napisanimi dialogi – režiser Viktor Bodó s svojo gledališko skupino Ladijska družba Sputnik iz Madžarske uporabil kot predlogo za uprizoritev ter ustvaril zabavno in inteligentno postmodernistično norijo nenehno prehajajočih se likov, identitet in žanrov.
Utesnjenost naučenega in vajenega Rhinehart razbije z absolutnim izvajanjem tudi najbolj nemogočih, krutih in nemoralnih dejanj. S prenosom mesta odločitev se osvobodi – izvesti mora to, kar narekuje vržena kocka, nova svoboda pa ga odreši pričakovanih in primernih vedenjskih vzorcev. Drzno poigravanje z razumevanjem osebnosti, normalnosti in čudaškosti, našega vsakdanjika in današnjih družbenih pojavov si vzporednico fluidnosti identitet in prehajanja vedenjskih vzorcev, ki jih določa stran kocke, poišče v dinamičnem in lahkotnem prehajanju uprizoritvenih načinov – od preskakovanja situacij, prehajanja med realnim in fantazijskim, premeščanja igre v pripovedovanje, karikiranosti igre, izjemno izvedbeno natančnega prehajanja med komičnim pretiravanjem, cinično dramatičnostjo in ironizirano patetiko grozljivosti do posluževanja performativnih, gibalnih, pantomimičnih in glasbenih elementov. Identitetna razdrobljenost posameznih likov vzbuja smeh z natančnimi izrazi, pogosto grimasami, držo in domiselnim gibom.

Prek individiuuma zgodba zaobsega angažiran, kritičen odnos do stvarnosti in se z zdravo mero ciničnega širšega pogleda poigrava z razočaranjem antopocentričnega in egoističnega modernističnega projekta življenjskega samoupravljanja. V maniri cinične distance se poigrava s samim sabo, lastno identiteto in podobo človeštva, pri čemer osuplja z dinamičnim prehajanjem med množico idej ter inventivnimi načini predstavljanja in pogumom lepljenja različnih oblik v celovito formo. Dogajanje okoli psihiatra, ki odslej ubira le še z metom kocke določene poti, postaja vedno bolj nadrealistično, blazno in grozljivo, uprizoritev pa nadgradijo shizofrene reference popularne kulture in sodobne zahodne misli, samocitiranje, problematiziranje medija gledališča. Uprizoritev tako brez zadržka tehta mnoge izvorne koncepte svobode, izbire, smisla, sreče, pričakovanj, normalnosti in drugih. Njihova splošno sprejeta razumevanja predstavlja kot arbitrarna, z norijo predstavljenih vsebin in odrskih izrazov pa gledalca zapeljivo popelje prek različnih perspektiv in načinov percepcije. Občinstvo ves čas spremlja nasmešek ob norčevanju, a tematska mnogoplastnost, ki tudi v odrski obliki in načinu podajanja ves čas ohranja distanco do samega sebe in namesto kakršnih koli odgovorov odpira nove možnosti, poglobi zabavno noto v širši razgled ponujenega premisleka.

Spolni akt skozi ples
Latinsko sintagmo Libido sciendi na umetniškem polju pojasnjujejo kot "učenje prek seksualnosti". V plesni predstavi Libido Sciendi Pascala Ramberta naslov lahko razumemo – tudi v skladu s preiskovanjem tabujev kot vodilo letošnjega Ex ponta – kot raziskovanje telesnega stika, spolnega odnosa kot naravnega, potreb in želja telesa kot mesta, kjer po naravi ni prostora za tabu, ali pa razkrivanje tabujev golote, seksualnosti in njune uporabe na odru. Raziskovanje spolnega akta v plesnem gibu se je razvilo v preprosto in izjemno čisto plesno predstavo, niti najmanj pornografsko in skorajda neerotično, v osnovi predvsem estetsko plesno doživetje. Gola plesalca Ikue Nakagawa in Lorenzo de Angelis, tudi sicer par, uprizarjata spolni odnos na golem odru, očiščenem lučnih, glasbenih, scenografskih elementov. Brez čustev, z neizraznim obrazom – obrazom kot masko, z natančno določenim gibom, a z naravnostjo in preprostostjo, kot bi plesala katero koli drugo zgodbo. Njuna golota ni odvečna, vprašljiva, niti pomembna. "Ples zapeljevanja", vzburjanja in jemanja se vrši prek dotikov, prepletanja in približevanja, a tudi oddaljevanja, spreminjanja ritma in tempa. Ves čas je opazno čutiti njuno enost in tudi najbolj agresiven gib ali dejanje sta izvedena z milino ter naravno pristnostjo. Dotik kože se ne čuti v njegovem drhtenju, občutjih, ampak v estetski naravnosti gibov in sklopih kože nenavadnih položajev stikov dveh teles. Lepoto vzbuja ravno gibanje, položaje telesa in njuno sklapljanje, doživetih občutij pa ples ne ponuja. Prav zato uprizoritev lahko doživimo kot lepoto giba in teles, lepoto dvojine brez preobložene patetike, brez kančka pornografije kljub tematski izpostavitvi in nekaterim eksplicitnim telesnim gibom ter položajem. Tako lahko tokratno raziskavo spolnega dejanja razumemo tudi ali celo predvsem kot raziskavo telesa in njegove uporabe na odru. Hkrati nam prav ta naravnost neprisiljeno in subtilno govori tudi o naši lastni telesnosti ter seksualnosti.

Tabu soočanja z lastnimi temnimi silami
Glejev prvenec R9-42U, ki ga je uprizorilo Kulturnego društvo S.N.G. (režija Marko Čeh), si za izhodišče jemlje tematiko Ibsenovega dramskega besedila Nora – Hiša lutk, a se od njega oddaljuje v sedanji trenutek in na podlagi eksperimentalnega procesa ustvarjanja predstave sočasno gradi svoj tekst, izrazito fragmentaren in razplasten. Nora v sedanjem svetu je neodzivna, brez čustvene navezanosti, hladna, njene oči večinoma bolščijo naravnost predse. Med tremi ženskimi figurami (Nora, Varuška, Ženska) – identitetami, vzorci – se pretaka energija, ki zaznamuje njihovo in predvsem Norino ravnovesje; Nora med Varuško kot pravo mamo in temno, zloveščo figuro Ženske, ki v tišini s počasnim a srhljivim gibom poziva k uporu in kršenju družbenih omejitev. V tehnično zasnovani scenografiji in usklajeni kostumografiji nastopajo figure in ne osebe s svojo identiteto, življenjem in zgodbo. Govor je hladen, nejasen in razbit, pogosto navržen frontalno v občinstvo in namenjen v isto nedefinirano smer kot srepi pogledi, ki niso usmerjeni k cilju. Besede same ne povedo nič. Tragedija, obup in pesimizem se izkazujejo v zarezi med izrečenim in gibalno ter režijsko zasnovanini situacijami; v tej zarezi se izkazuje tista distanca (po Petru Szondiju), s katero je meščanstvo zrlo na tragično propadanje svojih neuspelih pripadnikov. Sedanjost meščanstvo nadomešča s celotno družbo, tragika posameznikov pa ostaja. Tako uprizoritev R9-42U opozarja predvsem na to, da se velik tabu začne že pri posamezniku – s sprejemanjem sebe in lastnega življenja, s pogumom resnično potopiti se v lastno "nezavedno, v globlje plasti nagonov in instinktov, nevroz in psihoz, pa tudi izkušenj in skušnjav, ki jih skrivamo in tajimo, ne samo drugim, temveč najprej in predvsem sebi".

Skozi hendikep do razumevanja (ne)popolnega telesa
V okviru festivala je bilo mogoče videti tudi plesno predstavo Branka Potočana in njegove skupine Fourklor Skozi oči dotika, v kateri poleg plesalcev nastopa z okvaro hrbtenice rojena Mija Pungeršič. Tabu hendikepa se v plesnem izrazu osredotoča na nepopolno telo – telo, ki samo ni sposobno opravljanja vsakdanjih funkcij, na iz telesnega manka izvirajočoželjo (nekoliko nenavadno izpostavljanje golih nog z rdečimi salonarji plesalke Jane Menger predvsem kot estetskega objekta, manj pa kot funkcionalnega telesnega dela) ter osebne in socialne implikacije tega hendikepa. Na tej točki se vzpostavlja v sedanjem prevladujočem avdiovizualnem svetu pozabljen čut – dotik, ki v kontekstu družbenega funkcioniranja nepopolnega telesa pridobi dodatno konotacijo – pomoč. Predstava vzporeja gibanje teles, se poslužuje popolnega telesa kot rekvizita, skuša materializirati želje ter konsekvence njihove neizpolnjenosti, psihološke odvode stika popolnih in nepopolnih teles ter skozi takšno dejanje v gibu potrjuje telo in iz njega izganja zlega duha nepopolnosti.

Nasilna vaška provincialnost
Lovske scene s Spodnje Bavarske nemškega dramatika Martina Sperra so z neposredno in realistično zgodbo o homoseksualnem izobčencu in izločenosti vseh kakor koli drugačnih v majhni provincialni vasi ter pripovedjo o omejenosti, nestrpnosti in zadrtosti vaščanov v imenu ohranjanja družbenega reda v Nemčiji 60. postale prava senzacija. Zloba in nasilje vaščanov pod navidezno idiličnim vaškim življenjem, ki spominjajo na Hanekejev film Beli trak, v zgodbi provocirajo tudi z razkrivanjem fašističnih elementov v miselnosti vaških povprečnežev ali morda slehernika. Uprizoritev v režiji Ivice Buljana je na rednem sporedu Prešernovega gledališča Kranj.

Nika Arhar