Eva Nicoletti, Sinteza, 2022. Mentor: doc. Peter Rauch in doc. Emina Djukić.
Eva Nicoletti, Sinteza, 2022. Mentor: doc. Peter Rauch in doc. Emina Djukić.

Razstava je po besedah mentorice doc. Emine Djukić pomembna vsaj zaradi treh stvari. Najprej je ključno, da se študentje ne ukvarjajo samo s produkcijo dela, ampak imajo že v času študija priložnost razmišljati tudi o razstavljanju dela in postavljanju tega v dialog z razstavnim prostorom.

Lara Žagar, Re-teraformiranje, 2022. Mentor: doc. Peter Rauch.
Lara Žagar, Re-teraformiranje, 2022. Mentor: doc. Peter Rauch.
Lana Požlep, Armatura, 2022. Mentorja: doc. Emina Djukić in doc. Tomo Stanić.
Lana Požlep, Armatura, 2022. Mentorja: doc. Emina Djukić in doc. Tomo Stanić.

To je nujen del pedagoškega izobraževalnega procesa, pravi. "Naučiti se postaviti razstavo, kako delo materializirati, zlasti znotraj področja fotografije, ki je danes še vedno digitalen virtualen medij – čeprav si na akademiji prizadevamo, da se ga ne obravnava tako omejeno. Kako to spraviti v prostor, kako jo transformirati v objekt, z materialom, ki bo podprl ali nadgradil vsebino, ne pa je negiral. In potem, kako ta material postaviti v prostor v odnosu do samega prostora, do drugih del, do svetlobe in vseh površin. Vse to so zelo dragocene izkušnje, ki se jih drugače študent ne nauči, veščina, ki je mladi nimajo, če ne dobijo priložnosti."

Druga stvar je naučiti se kolektivnega sodelovanja. "Znotraj tega se vzpostavlja skupnost več generacij, ki jih razstava združuje. Pomembna se mi zdi skupna pomoč, sodelovanje, kolektivno delo, ki vodi do vzpostavljanja tudi neke strokovne skupnosti."

Odpiranje vrat
Tretji vidik, ki se ji zdi pomemben pri takšni predstavitvi, pa je povezan s trenutkom, ki študente čaka, ko zapustijo akademijo in se soočijo z zahtevami trga. "Šolska razstava je eno, ker pa je ta vendarle kurirana, pa se pojavi stik z naslednjim korakom, se pravi z vstopom na trg, z življenjem po akademiji. Ravno na podlagi lanskoletne razstave je ena od študentk dobila samostojno razstavo v referenčni galeriji. Se pravi je to odpiranje vrat," pravi.

Oskar Kandare, Plaz beta 1. 3. 2022. Mentorja: doc. Emina Djukić in prof. Uršula Berlot.
Oskar Kandare, Plaz beta 1. 3. 2022. Mentorja: doc. Emina Djukić in prof. Uršula Berlot.

Predstavljajo se ...
Na razstavi se predstavlja sedemnajst fotografov: Tjaša Bon, Bor Cvetko, Rok Černezel, Tina Dernovšek, Nataša Ilec Kralj, Valerija Intihar, Oskar Kandare, Tine Lisjak, Tilyen Mucik, Eva Nicoletti, Hana Podvršič, Lana Požlep, Markus Röder, Lana Soklič, Kaja Škorjanc, Vita Tušek in Lara Žagar. Pri projektih in postavljanju pa so jih poleg Emine Djukić usmerjali še mentorji Peter Rauch, izr. prof. Peter Koštrun, Klemen Ilovar, doc. Tomo Stanič, doc. Kristina Rutar, doc. Tomaž Furlan in prof. Uršula Berlot.

Tjaša Bon, Na zobe, 2022. Mentor: izr. prof. Peter Koštrun.
Tjaša Bon, Na zobe, 2022. Mentor: izr. prof. Peter Koštrun.

Gre za samostojna dela in fotografske premisleke, ki pa vseeno kažejo tudi skupne usmeritve. V medijskem smislu se izogibajo oklepanja tradicionalnega razumevanja fotografije in jo v koraku s časom prevprašujejo ter prestopajo v druge medije. Opaziti je premišljevanje, ki je v fotografiji, pravzaprav pa tudi širšem področju vizualne umetnosti, prisotno v zadnjem obdobju, in sicer o rušenju bregov medija. "Fotografija prestopa svoje izhodišče zamejene podobe, ukradenega kadra realnosti in prehaja v objekt. Na tej razstavi se to lepo vidi, saj je kar nekaj 'nefotografij', ki pa vse izhajajo iz fotografskega pogleda. Pri študentih tudi spodbujamo, da se ne omejijo samo z okvirji, ampak medije prepletajo in svobodno posegajo po fotografiji."

Konstruiranje novih svetov
V vsebinskem smislu se prihajajoče generacije fotografov ukvarjajo s premislekom, ki izhaja iz družbenih stanj in apokaliptičnih groženj sodobnega časa.

Tilyen Mucik, Magenta: gladijola (Gladiolus), 2022. Mentorica: doc. Emina Djukić.
Tilyen Mucik, Magenta: gladijola (Gladiolus), 2022. Mentorica: doc. Emina Djukić.

Opaziti je težnjo po konstruiranju novih, drugačnih svetov, ki se odražajo s subjektivno fascinacijo in skoraj obsesivnim ukvarjanjem z istim motivom. Gre za vračanje k vsebini, "ki je izrazito subjektivna in specifična za določenega posameznika. Ta to ustvarjanje preverja, opazuje z različnih zornih kotov in na to reagira. Pred nami so različni motivi, od nevtralnih ali nekarakternih tem sodobnega mestnega prostora, urbanega gradbišča, Kamniškega sedla in morja do bolj temačnih dramatičnih tem psihičnih motenj, groteske, tesnobe."

Kljub zahtevnosti projekta so na katedri zadovoljni, da tradicijo nadaljujejo, predvsem pa, da so jo uspeli celo nadgradili. "Odzivi so zelo dobri, da je razstava celo boljša kot lanska. Podobno kot lani pa odpira drugo pozicijo razstave. Velikokrat imamo namreč težavo z utemeljevanjem, ker gre za šolsko razstavo, ampak smatramo, da to ni več samo šolska razstava," pavi Emina Djukić.

Zaradi dobrega odziva so prvotno le enemu načrtovanemu vodstvu po razstavi, dodali še dve. Zadnje bo na vrsti danes, ko se postavitev tudi sklepa.