"Sram, jeza in razočaranje so botrovali, da so ljudje prvič po demokratičnem vrenju konec osemdesetih znova na ulicah," meni Damjan Mandelc. Foto:

Politične in ekonomske elite so se obrnile stran od ljudi, zato ljudstvo na ulici zahteva vrnitev tistih vrednot, za katere menijo, da bi morale tvoriti našo skupnost, in ki sem jih že omenil – solidarnost, pravičnost, odgovornost, politična kultura.

Dr. Damjan Mandelc
grafit
"Če pa domoljubje razumemo kot ekskluzivizem "pravih" proti "nepravim" znotraj naše skupnosti, potem smo zgrešili v izhodišču, potem smo povedali, da domovina ni za vse, ampak le za "prave", za tiste, ki jih selektivno določimo," pojasni dr. Damjan Mandelc.

Politika v tem delu ni previdna in strah me je, da želi včasih celo spodbujati tisto domoljubje, ki ga dajem pod narekovaje, saj v resnici ni domoljubje, ampak je etnični nacionalizem, na katerega se zelo hitro pripnejo radikalne politične ideje fašizma, neonacizma in podobnih ideologij, ki pa so za našo družbo nevarne in so v resnici zelo protidomovinske.

Težave pa imam s tisto "ljubeznijo", ki to pravzaprav ni in med vrsticami spodbuja sovraštvo, izključevanje. Da torej nekateri ljubijo zemljevid, hribe, gore, zastavo, ne ljubijo pa sočloveka, ne ljubijo tistih skupin, ki ne delijo njihovih političnih ali idejnih pogledov. Ki ljubijo Janeza, ampak ne ljubijo Almire, pa četudi Almira, enako kot Janez, pripada tej domovini, tej politični skupnosti.

Dr. Damjan Mandelc
Ljubljana, protest 11. 1. 2013
"Zombiji" na protestu 11. januarja letos v Ljubljani.

Politične in ekonomske elite so se obrnile stran od ljudi, zato ljudstvo na ulici zahteva vrnitev tistih vrednot, za katere menijo, da bi morale tvoriti našo skupnost in ki sem jih že omenil – solidarnost, pravičnost, odgovornost, politična kultura. Iz sramu zaradi tega, kar je postala naša država, se je razvilo zgodovinsko demokratično gibanje za spremembe, in ki ga lahko povežemo s podobnim ljudskim vrenjem drugje po svetu. Gre torej za univerzalne zahteve po dostojanstvu, po državi, ki skrbi za svoje najšibkejše, za pravico do izobrazbe, za pravico do pošteno plačanega dela. Takšne univerzalne zahteve so tudi stik med kozmopolitstvom in patriotizmom, konceptoma, ki sta po mnenju vidnih družboslovcev združljiva.

Dr. Damjan Mandelc
Slovenska zastava
"Jaz v ljudski pesmi, v tradicionalnih nošah, ljudski zgodovini, ne vidim težav. Težave pa vidim v politični instrumentalizaciji, v manipulaciji, s katero želi nekdo domoljubni sentiment izrabiti za mobilizacijo nestrpnosti, ksenofobije, kulturnega boja, če želite."

Slovenija kot da se ne more izmuzniti iz krča, ki polarizira slovensko javnost in ima vedno skupni imenovalec, na katerega se obeša politika – domoljubje. Vse, kar delajo politiki, delajo v dobro Slovenije – vsaj tako pravijo, hkrati pa s svojimi razpravami ločujejo ljudi na tiste bolj ali manj prave domoljube.

Ob tem postavi vprašanje, zakaj tisti, ki ob Dnevu državnosti pred svoja vrata izobesijo državno zastavo, veljajo že skoraj za nacionaliste, in zakaj na drugi strani vladajoča stranka demonstrante označi za zombije?

Sociolog dr. Damjan Mandelc, ki je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pri tem opozarja, da z domoljubjem oziroma patriotizmom kot takim ni nič narobe, če ga napolnimo s pravo vsebino, kot so univerzalne vrednote solidarnosti, strpnosti, in ne z vsebino, zaradi katere človek človeku postane volk.
______________________________________

Domoljubje naj bi bilo preživet koncept 19. stoletja. A zdi se, da je v Sloveniji tudi leta 2013 še kako aktualna tema.
Predvsem je nekomu v političnem interesu, da je neka stvar bolj aktualna zdaj, kot je bila pred pol leta. Gre za to, in temu pritrjujejo zgodovinski dogodki, študije, teoretske razprave, da v obdobjih kolektivne stiske, kolektivnega strahu, takšne situacije povzročijo solidarnost. Ključno pri tem pa je, kakšno, kako in kam je naravnano to povezovanje, ta solidarnost, to domoljubje. Koga vključuje in koga izpušča?

Je potem bolj na mestu vprašanje, koliko domoljubja ali katero domoljubje?

Vprašanje je, kaj domoljubje pomeni, s kakšno vsebino ga dopolnimo. Domoljubje mora biti vedno podvrženo demokratičnim pretresom, če želimo svoji skupnosti dobro, potem moramo biti zavezani postulatom vključenosti, transparentnosti, odgovornosti, človekovim pravicam, pravicam manjšin. Šele takrat smo domoljubni na demokratičen način. Če pa domoljubje razumemo kot ekskluzivizem "pravih" proti "nepravim" znotraj naše skupnosti, potem smo zgrešili v izhodišču, potem smo povedali, da domovina ni za vse, ampak le za "prave", za tiste, ki jih selektivno določimo.

Danes vidim ultimativne izkaze domoljubja na ulicah in trgih, kjer se ljudje različnih generacij, različnih političnih usmeritev, zavzemajo za demokracijo, za solidarnost, za strpnost, proti nepotizmu in korupciji.

To je že res, a na drugi strani imamo razprave, katero kitico zapeti v slovenski himni, imamo festival domoljubne pesmi, bile so tudi ideje o postavitvi domoljubnega centra v Kočevju. Kaj pa ta vrsta domoljubja?
Jaz v ljudski pesmi, v tradicionalnih nošah, ljudski zgodovini ne vidim težav. Težave pa vidim v politični instrumentalizaciji, v manipulaciji, s katero želi nekdo domoljubni sentiment izrabiti za mobilizacijo nestrpnosti, ksenofobije, kulturnega boja, če želite.

Domoljubje je povezano s konceptom doma oziroma domovine. Domovina je lahko za nekoga država, tukaj gre za razliko med narodom in nacijo kot državo, za tretjega je ključna pripadnost človeštvu kot skupnosti. Če nekdo sprejme, da v tej domovino živimo različni, torej tudi tisti, ki so v trenirkah, ki nosijo v imenu mehki ć, ženske, muslimani, priseljenci, Romi – jaz s tako ljubeznijo, s takim domoljubjem nimam težav. Težave pa imam s tisto "ljubeznijo", ki to pravzaprav ni in med vrsticami spodbuja sovraštvo, izključevanje. Da torej nekateri ljubijo zemljevid, hribe, gore, zastavo, ne ljubijo pa sočloveka, ne ljubijo tistih skupin, ki ne delijo njihovih političnih ali idejnih pogledov. Ki ljubijo Janeza, ampak ne ljubijo Almire, pa četudi Almira, enako kot Janez, pripada tej domovini, tej politični skupnosti.

Izpostavili ste, da je v družbi pomembno poudarjanje vrednot, kot je solidarnost. Kako pa je z domoljubjem, ki se izraža s simboli, kot je izobešanje zastave ali recimo osvojitev Aljaževega vrha?
Teoretik nacionalizma Michael Billig govori o konceptu vsakdanjega nacionalizma. Ko gremo mimo državne institucije in vidimo na njej državno zastavo, je jasno, da implicitno ves čas živimo v okolju, kjer so domoljubje in nacionalni simboli ves čas prisotni. Meni je simpatično, da si nekdo želi osvojiti Aljažev vrh, da smo ponosni na neko krajino, da imamo državne simbole – vse to je legitimno. Vprašanje pa je, kdaj ti simboli postanejo politični parket za obračunavanje s tistimi, za katere neke skupine politike menijo, da ne spadajo v krog te skupnosti, te domovine.

Slovenija je poleg Poljske, Ukrajine in Romunije na tem delu sveta edina država, ki ima v naslovu osnovnošolskega učnega predmeta besedo 'domovinska vzgoja', torej Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Namen predmeta je sicer spoznati politično ureditev države, a na tem mestu se postavi vprašanje, kako lahko domoljubje kot ideologijo oblast prek šole indoktrinira v glave novih generacij?
Menim, da ima politika vedno enako težavo. Če je vzgoja za domoljubje oblastni mehanizem, vzgaja vsako novo generacijo na podlagi nekega partikularnega seta vrednot. Komunisti indoktrinirajo nove komuniste, Cerkev indoktrinira nove vernike, nacionalisti indoktrinirajo nove nacionaliste. Danes vzgajamo v slovenstvo, jutri bomo morali vzgajati v evropejstvo.

Gre pa v tem pogledu za izgubljen čas in izgubljene generacije, ki jih vsakič znova skušamo na podlagi neke dominantne politične paradigme vzgajati v nekaj novega oziroma jih dodatno vzgajati, da postanejo malo bolj Evropejci oziroma malo manj Jugoslovani itd. Namesto da bi jih ves čas vzgajali v univerzalnih vrednotah, kot so solidarnost, humanizem, spoštovanje in sprejemanje drugačnosti – zato, ker bomo vedno živeli v pluralni družbi različnih in drugačnih. Tukaj bi obrnil retoriko in dejal, da sem za več državljanske in ne domovinske vzgoje, za bolj univerzalne in ne ideološke vrednote, za bolj inkluzivno in manj ekskluzivno družbo, za več javnega, skupnostnega in manj zasebnega, egoističnega, kjer človek človeku postane volk.

Bi potem lahko rekli, da so tajkuni in tisti, ki prepisujejo diplome ali magistrska dela nedomoljubni?
Začel bi pri ulici, ki se zdaj dogaja v Sloveniji. Ta demokratični diskurz, prebujeni aktivni državljan je ultimativen izraz neke državljanske zavesti, ki jo lahko prevedemo tudi v domovinsko zavest …

… da, razumem. A če greva naprej, so potem ravnanja politikov, ki ne želijo odstopiti, nedomoljubna?
Pošteno. Jaz nisem na teh demonstracijah srečal nikogar, ki bi pozival k manj demokracije, ki bi pozival proti domovini, proti državi Sloveniji. Videl sem nasprotno, pozive za več demokracije, več solidarnosti, več transparentnosti, več odgovornosti, več prispevka za skupno dobro. Ampak očitno vladajoča politika tega noče slišati. Zato desettisoče državljank in državljanov te skupne domovine diskreditira in marginalizira. Takšna ravnanja vladajoče politike, tudi tajkunov, so nedržavotvorna, so nedomovinska, so protidemokratična.

Politika v tem delu ni previdna in strah me je, da želi včasih celo spodbujati tisto domoljubje, ki ga dajem pod narekovaje, saj v resnici ni domoljubje, ampak je etnični nacionalizem, na katerega se zelo hitro pripnejo radikalne politične ideje fašizma, neonacizma in podobnih ideologij, ki pa so za našo družbo nevarne in so v resnici zelo protidomovinske.

Tukaj s konceptom kozmopolitskega patriotizma ponuja odgovor Kwame Anthony Appiah, ki med drugim pravi, da bo patriot občutil sram, 'ko ga država lomi'.
Drži in takšen sram, jeza in razočaranje so botrovali, da so ljudje prvič po demokratičnem vrenju konec osemdesetih znova na ulicah. Zahtevajo drugačno politiko, drugačno politično kulturo, institucije države, ki so bile vzpostavljene zato, da delujejo za skupno dobro, so postale poligon za zasebne in partijske interese. Vlada, parlament, Cerkev in nekatere druge institucije so deležne zgodovinsko nizke stopnje nezaupanja, ljudje so razočarani in jezni, ker jim je nekdo ukradel državo.

Politične in ekonomske elite so se obrnile stran od ljudi, zato ljudstvo na ulici zahteva vrnitev tistih vrednot, za katere menijo, da bi morale tvoriti našo skupnost in ki sem jih že omenil – solidarnost, pravičnost, odgovornost, politična kultura. Iz sramu zaradi tega, kar je postala naša država, se je razvilo zgodovinsko demokratično gibanje za spremembe in ga lahko povežemo s podobnim ljudskim vrenjem drugje po svetu. Gre torej za univerzalne zahteve po dostojanstvu, po državi, ki skrbi za svoje najšibkejše, za pravico do izobrazbe, za pravico do pošteno plačanega dela. Takšne univerzalne zahteve so tudi stik med kozmopolitstvom in patriotizmom, konceptoma, ki sta po mnenju vidnih družboslovcev združljiva.

Politične in ekonomske elite so se obrnile stran od ljudi, zato ljudstvo na ulici zahteva vrnitev tistih vrednot, za katere menijo, da bi morale tvoriti našo skupnost, in ki sem jih že omenil – solidarnost, pravičnost, odgovornost, politična kultura.

Dr. Damjan Mandelc

Politika v tem delu ni previdna in strah me je, da želi včasih celo spodbujati tisto domoljubje, ki ga dajem pod narekovaje, saj v resnici ni domoljubje, ampak je etnični nacionalizem, na katerega se zelo hitro pripnejo radikalne politične ideje fašizma, neonacizma in podobnih ideologij, ki pa so za našo družbo nevarne in so v resnici zelo protidomovinske.

Težave pa imam s tisto "ljubeznijo", ki to pravzaprav ni in med vrsticami spodbuja sovraštvo, izključevanje. Da torej nekateri ljubijo zemljevid, hribe, gore, zastavo, ne ljubijo pa sočloveka, ne ljubijo tistih skupin, ki ne delijo njihovih političnih ali idejnih pogledov. Ki ljubijo Janeza, ampak ne ljubijo Almire, pa četudi Almira, enako kot Janez, pripada tej domovini, tej politični skupnosti.

Dr. Damjan Mandelc

Politične in ekonomske elite so se obrnile stran od ljudi, zato ljudstvo na ulici zahteva vrnitev tistih vrednot, za katere menijo, da bi morale tvoriti našo skupnost in ki sem jih že omenil – solidarnost, pravičnost, odgovornost, politična kultura. Iz sramu zaradi tega, kar je postala naša država, se je razvilo zgodovinsko demokratično gibanje za spremembe, in ki ga lahko povežemo s podobnim ljudskim vrenjem drugje po svetu. Gre torej za univerzalne zahteve po dostojanstvu, po državi, ki skrbi za svoje najšibkejše, za pravico do izobrazbe, za pravico do pošteno plačanega dela. Takšne univerzalne zahteve so tudi stik med kozmopolitstvom in patriotizmom, konceptoma, ki sta po mnenju vidnih družboslovcev združljiva.

Dr. Damjan Mandelc