Mešana policijsko-vojaška patrulja na državni meji. Foto: BoBo
Mešana policijsko-vojaška patrulja na državni meji. Foto: BoBo

Pristojni še vedno ugotavljajo, kaj dejansko se je na začetku maja zgodilo na italijansko-slovenski meji, ko naj bi vojak iz slovenske patrulje uperil puško v sprehajalca, včeraj pa so obmejni incident zakrivili Italijani, saj se je njihova patrulja z vojaškim vozilom sredi Šempetra v Gorici zapeljala v Slovenijo.

"Osnovno pravilo je, da v mirnodobnem času mejo varuje policija, in ne vojska. Ta gre na mejo v izrednih razmerah, ko je treba državo zavarovati," je za MMC pojasnil strokovnjak za policijsko-varnostne vede Miroslav Žaberl.

Kaj (česa) vojaki na meji (ne) smejo početi?

Slovenska vojska se je sicer policiji na meji pridružila leta 2015, da bi skupaj preprečevali nezakonite prehode državne meje. Vsak dan prispeva dve pehotni četi in posadko s helikopterjem za opazovanje obmejnega območja - od 19. avgusta lani so zaradi tega poleteli 123-krat.

ŠTEVILKE SV-ja

Od začetka podpore varovanja državne meje do 10. junija je Slovenska vojska pripadnike napotila 121.867-krat oziroma je sodelovala v 69.840 patruljah. Na podporne naloge policiji je pripadnike napotila 196.794-krat, ti so prevozili 8.018.093 kilometrov.

S policisti pri varovanju meje sodelujejo v mešanih patruljah, ki jih običajno sestavljata po dva vojaka in en policist. Vojaka policistu nudita predvsem podporo in varnost pri izvajanju njegovih nalog in izvajanju postopka z osebami. Vojakova naloga je, da varuje sebe in policista med izvajanjem policijskih opravil, vlogo pojasnjujejo v Slovenski vojski.

Od začetka podpore varovanja državne meje do 10. marca je Slovenska vojska pripadnike napotila več kot 100.000-krat. Foto: BoBo
Od začetka podpore varovanja državne meje do 10. marca je Slovenska vojska pripadnike napotila več kot 100.000-krat. Foto: BoBo

Žaberl pa dodaja, da po zdaj veljavnih predpisih vojak pravzaprav nima nobenih posebnih pooblastil. "Na meji je dodaten par oči, preventivno deluje in obvesti policijo, če kar koli zazna," ponazori.

Kaj pa lahko stori, ko naleti na nekoga? "Lahko ga povpraša, kaj počenja tukaj in od te osebe je nato odvisno, ali bo sodelovala v tem postopku ali ne. In če se z vojakom noče pogovarjati, potem lahko vojak zgolj obvesti policijo, da se tukaj nahaja sumljiva oseba. Če želi oditi, se mu vojak ne sme postaviti niti na pot," nadaljuje.

Pa lahko ta pogovor opravlja z uperjenim orožjem? "Absolutno ne, razen če bi civilist njega ali tretjo osebo življenjsko ogrožal," je jasen sogovornik, sicer veteran vojne za Slovenijo in nekdanji policist.

Problem (ne)znanja

Edini, ki ima pristojnosti, pa tudi primerno znanje za ukrepanje, je tako policist, poudarja. "To je bil tudi v tem primeru največji problem. Saj vojaka nista hudo zlorabila svojih pooblastil, po najboljših močeh sta hotela preveriti, ali gre za nekega prebežnika. Ampak ker sta vojaško izurjena in sta imela predhodno morda kakšno informacijo, da se na tem območju nekaj čudnega dogaja, sta izvajala postopek z naperjenim orožjem," o majskem domnevnem incidentu z gozdnim sprehajalcem razmišlja Žaberl.

Vojska brez izjemnih pooblastil pri varovanju meje

"Policisti pa točno vedo, kako ravnati, saj so izobraženi, kako izvajati policijski postopek in kdaj je ta občutljive narave," poudarja strokovnjak za policijsko pravo, ki dodaja, da bi bilo vojaško neznanje težava tudi ob morebitni aktivaciji 37.a člena, ki bi vojski podelila izjemna pooblastila, po katerih bi smeli tudi začasno omejiti gibanje ljudi in sodelovati pri obvladovanju skupin.

"Če vojska dobi dodatna pooblastila, jo je treba tudi dodatno izobraziti ‒ kako naj opozarja, kako se izreče ukaz, kaj je to omejitev gibanja, kaj storiti, če oseba tega ne želi upoštevati. Če bi se dalo dovoljenje za uporabo sile v primeru upiranja, bi bilo treba vojake naučiti, kako uporabljati telesno silo ‒ kako nekoga zadržiš na mestu brez uporabe orožja in da mu ne polomiš kosti ali ga udariš. Vsega tega se policisti naučijo v policijski šoli," pravi Žaberl, ki se ozre še na ponedeljkov incident z italijansko vojaško patruljo v Šempteru pri Gorici.

Italijanska vojska zapeljala na območje Slovenije

"Točno to je problem vojske. Oni so bili očitno dani v pomoč, ne vedo točno, kje je državna meja ‒ za razliko od tamkajšnjih policistov in karabinjerjev. Obstaja tudi bilateralni sporazum, kdaj sme denimo tudi italijanski policist tudi na naši strani izvesti aretacijo ali nekomu slediti. Ampak vsega tega se je treba naučiti, to so policijski posli. Vojaki v osnovi niso za take naloge," končuje.

Ločevanje nalog

Policija in vojska sta dva različna poklica, oba dobro opravljata svoje delo, vendar ju med seboj ne gre popolnoma mešati, se strinja tudi Branko Lobnikar, univerzitetni profesor s Fakultete za varnostne vede. "Bistvo policijskega dela je izvajanje varnostnih storitev oziroma služiti, varovati. Bistvo vojaške profesije pa je braniti. Obstaja ta temeljna razlika, zaradi katere ločimo policijo in vojsko, prvi dajemo ene naloge, drugi druge," opozarja.

Ob tem dodaja, da seveda obstaja nekaj prekrivnih področij med policijsko in vojaško dejavnostjo, in prav varovanje državne meje je eno takih.

Zanj ni sporno imeti vojsko na meji ‒ če je zraven policist: "Preprečevanje ilegalnih migracij je v osnovi policijska naloga, zato morajo biti vojaki za izvajanje tovrstnih nalog posebej usposobljeni in zelo pomembno je, da ima policija nad tem popolno kontrolo. To pa ne pomeni, da jih zgolj napotuje ter da se dela v skladu z njihovimi pravili in postopki, ampak da so tudi zraven, ko vojska to počenja. Če izvajajo policijske naloge, in vsak vstop v človekove zavarovane pravice in svoboščine je policijska naloga ‒ legitimiranje, ustavljanje, zadrževanje ... to so načeloma policijska pooblastila, zato je zelo dobro, da so zraven policisti."

Pravi, da obstaja vrsta vojaških institucij, ki zelo dobro izvajajo policijske naloge, a slovenskih vojakov ni med njimi. "Čisto navadni vojaki niso usposobljeni za policijsko delo, to ni žandarmerija, to niso karabinjerji. Razen morda vojaška policija, pa še ti niso izučeni za delo s civilisti," dodaja.

Vojska policiji v zadnjih letih pomaga tudi v sosednjih državah. Foto: EPA
Vojska policiji v zadnjih letih pomaga tudi v sosednjih državah. Foto: EPA

Ali se denimo že samo uperjanje puške razume kot uporaba sile? Lobnikar pravi, da pravzaprav v različnih sistemih različno, ne obstaja splošno načelo, saj policijska dejavnost ne temelji samo na pravu, ampak tudi na običajih.

"Uperjanje orožja je denimo v Italiji popolnoma normalno pri karabinjerjih, pa tudi pri patruljah cestnega prometa, zaradi tega, ker je njihova kultura v povezavi z različnimi vejami mafije, zato so te kulturne izkušnje popolnoma drugačne kot v Sloveniji. Prebivalcem se zdi običajno, da to počnejo, nihče s tem nima zares težav. Ameriška policija ima pravilo "shoot to kill" oziroma streljaj, da ubiješ ‒ ko obstajajo razlogi za streljanje, streljaš tako dolgo časa, dokler ne ustreliš. V Sloveniji pa je načelno zelo restriktivna uporaba orožja, z vidika policijske zakonodaje celo ena najbolj restriktivnih. In pomeni, da je zelo restriktivno tudi že samo nakazovanje uporabe tega orožja ‒ če nekomu nakažeš, da boš nekaj naredil, obstaja tudi potencial za uporabo tega orožja, ta pa je v Sloveniji možen izključno samo, da zavaruješ svoje ali drugo življenje," razlike med posameznimi državami opiše sogovornik.

Vojakova naloga na meji je, da varuje sebe in policista med izvajanjem policijskih opravil. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Vojakova naloga na meji je, da varuje sebe in policista med izvajanjem policijskih opravil. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Prosto patruljiranje vojakov

"Vojak mora vedno delovati v skladu s pooblastili, v Sloveniji nimamo vojnih razmer, da bi vojaki lahko kar prosto patruljirali in merili v civiliste," je za MMC poudarila tudi Jelena Juvan s katedre za obramboslovje na Falkulteti za družbene vede.

Kadar so okoliščine, ki zahtevajo ukrepanje, so policisti tisti, ki ukrepajo, vojaki nimajo teh pooblastil in jih tudi ne smejo izvajati, opozarja. "V razmerah, ki so trenutno v Sloveniji, ne. Drugače pa je, če so napoteni na misije v tujino. A tudi tam se postavijo pravila delovanja, t. i. "rules of engagment", zakon, po katerem delujejo. Strogo določena pravila, kaj lahko naredijo, nobena država ne pošilja vojakov v tujino, da tam lahko počnejo, kar želijo. Vsaka operacija ima točno določena pravila in tega se morajo držati," opisuje.

Notranji minister Aleš Hojs je prejšnji teden sicer dejal, da ne držijo trditve, "da bi morali biti vojaki neprestano skupaj s policistom". Da ni nujno, da so vseskozi fizično skupaj, ampak so lahko tudi v stiku s pomočjo komunikacijskih sredstev, pravijo tudi v SV-ju.

"Vojaki vedno delujejo po načrtu policije in ta policija mora biti nekje v bližini ‒ ne more biti policija v Ljubljani, oni pa patruljirajo nekje na južni meji," pa opozarja Juvanova.

"Verjetno so ugotovili, da je državna meja prevelika in da jim ne pomaga kaj dosti, če so skupaj s policisti v patrulji, da je bolje, če se razdružijo. Meja je tako bolj pokrita," razmišlja Žaberl.

"Pri nezakonitih prestopih meje velja "teorija cene" ‒ šli bodo čez mejo tam, kjer je najmanj možnosti, da jih ujamejo. Znano je bilo, denimo, da je čez madžarsko mejo težko priti, čez bosansko in hrvaško mejo pa zelo lahko. Če bodo ilegalni prestopniki opazili vojaka, tam ne bodo hodili čez mejo. Gre pravzaprav za preventivni vpliv," poudarja, kaj je pomembna vloga vojske na meji.