Njegov nečak Blaž Kavčič, predsednik državnega sveta, je pojasnil, da je želela družina informacijo o smrti Nika Kavčiča ohraniti zase, tudi pogreb bo v najožjem družinskem krogu.

Kavčič se je rodil 7. decembra 1915 v Škofji Loki. Leta 2006 je prejel državno odlikovanje zlati red za zasluge, ki mu ga je podelil tedanji predsednik republike Janez Drnovšek. Odlikoval ga je za njegovo partizansko delovanje na Gorenjskem, ki se je začelo leta 1941, še posebej za njegov spopad z gestapom in za povojno graditev gospodarske in finančne samostojnosti Slovenije, zaradi česar je bil leta 1973 kot somišljenik liberalne usmeritve v slovenski politiki odstranjen in upokojen, je zapisano na portalu Gorenjskega glasu.

"Gospod Kavčič je veliko storil za to, da je bil slovenski finančni in gospodarski sistem dovolj trden, dovolj močan, da je lahko prešel tudi nevarna obdobja in potem v novih pogojih uspešno zaživel," je po vročitvi odlikovanja o Kavčiču med drugim dejal Drnovšek.

Deloval je za samostojno Slovenijo
Kavčič, po partizansko Gorazd, je tudi s svojo vlogo pri objavi političnega dnevnika odstranjenega predsednika slovenskega izvršnega sveta Staneta Kavčiča vplival na širino osamosvojitvenega gibanja v Sloveniji.

Kavčič je deloval na gospodarskem področju. Leta 1937 se je zaposlil v Kreditnem zavodu za trgovino in industrijo v Ljubljani in pozneje v Beogradu. Leta 1941 se je vključil v NOB, od leta 1942 je delal v partizanski tehniki in bil med vodilnimi v varnostni službi na Gorenjskem.

Leta 1972 so ga odstavili z vrha Ljubljanske banke
Do leta 1955 je delal v gospodarskem oddelku Udbe. Za tem pa se je vrnil v bančniške vode. Med letoma 1955 in 1963 je bil direktor Komunalne banke Ljubljana, med letoma 1960 in 1963 tudi generalni direktor centrale Narodne banke v Ljubljani. Do leta 1965 je vodil Splošno gospodarsko banko SRS, nato pa je bil namestnik generalnega direktorja Jugobanke v Beogradu, predsednik Združenja bank Slovenije (1967) in generalni direktor Kreditne banke in hranilnice Ljubljana (1969-1972). Kavčič je organiziral združitev bank v Sloveniji v okviru Ljubljanske banke.

Leta 1972 je bil odstavljen z vrha Ljubljanske banke, postal je disident in konec 80. let tudi politični mentor tedaj perspektivnih mladincev Janeza Janše in Igorja Bavčarja. Med letoma 1972 in 1990 je bil v politični nemilosti.

Izdal avtobiografijo: Pot v osamosvojitev
Kavčič je bil torej zaslužen za izdajo Spominov Staneta Kavčiča, ki sta jih pripravila Janez Janša in Igor Bavčar. Leta 2001 je izdal obširno avtobiografijo z naslovom Pot v osamosvojitev.

Njegov zadnji odmevnejši nastop v medijih je bil februarja lani, ko je izjavil, da je treba zamenjati vodstvo LDS-a in da določeni krogi razmišljajo o osvežitvi levice in celo o poskusu zamenjave premierja Boruta Pahorja. Nezadovoljen je bil s stanjem v celotni koalicijski in vladni strukturi, ki vodi državo.

Predsednici LDS-a Katarini Kresal je nasprotoval že vse od začetka, ob aferi Baričevič pa je dejal, da je ta dokončno razgalila vse navezave politike in kapitala, nabranega v slovenski tranziciji. Takrat je opozoril, da se je politika podvrgla kapitalu.

Stanovnik: Kavčič je imel veliko smisla za geopolitično razmišljanje
"Vsi mi z ozirom, da smo dolgo ali pa predolgo živeli, smo imeli v svojem življenju določene faze. So določene stvari, ki jih je Niko Kavčič v svojem življenju opravljal, ki so vse pohvale vredne," je za MMC povedal predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB-ja Janez Stanovnik.

"Niko Kavčič je bil človek, ki je imel veliko smisla za geopolitično razmišljanje. Marsikatere njegove sugestije so bile vedno strateške in hvale vredne. Nekatere stvari, ki jih je pa v udbi počel, pa jaz nisem odobraval, in on je to vedel. To sem mu direktno povedal. Rekel sem: To, da ste v udbi vršili vzporedno ekonomijo, ki ni spoštovala državnih, deviznih in zunanjih trgovinskih predpisov, da ste imeli svoje fonde, iz katerih se ni financirala samo normalna policijska aktivnost, ampak aktivnost tajne policije, s tem se jaz nisem mogel strinjati. To je primer z mnogimi mojimi vojnimi tovariši. Med partizani obstoji ena osnovna solidarnost. Svojega vojnega tovariša bom branil do zadnjega, to pa ne pomeni, da se z vsem, kar je počel, strinjam," je še pojasnil.