limpijinem dresu in navduševal pod Rožnikom.

Danes 38-letni Gruzijec živi v Seattlu in ni več dejaven v športu. Zdaj se je znašel v poslovnem svetu. Po koncu kariere, ki jo je končal, ko je bil star komaj 29 let, je na washingtonski in newyorški univerzi naredil tri diplome. Ukvarja se z različnimi stvarmi, od trženja do vlaganja v rodno Gruzijo, tamkajšnjo tovarno sokov in proizvodnjo lešnikov, s čimer se širi tudi v Azerbajdžan, Turčijo in še dlje na vzhod. Pri svojem delu je izjemno uspešen in je dokaz, kako vrhunski športniki lahko tudi po koncu kariere s trdim delom uspejo na drugem področju. V pogovoru je ves čas poudarjal izobrazbo, ki mu je omogočila uspešno kariero po koncu košarkarske.

213 centimetrov Stepania je bil prvi izmed številnih gruzijskih nadarjenih košarkarjev, ki so prišli v Slovenijo. V Ljubljani je najprej leta 1995 zaigral pri Slovanu, nato pa je tri leta nosil dres Olimpije, kjer je igral odlično. Imel je izvrstno centrsko tehniko, bil je zelo okreten, obenem pa tudi dovolj čvrst za boj z najboljšimi evropskimi centri. Iz Olimpije je odšel v NBA, kjer je igral za Seattle, New Jersey, Miami in Portland, a zaradi kroničnih težav s kolenom je zgodaj končal športno pot.

Po toliko letih ste znova v Ljubljani. Se radi vračate sem, kjer ste se uveljavili na košarkarskem zemljevidu?
Ljubljana ima določeno mesto v mojem srcu. To je težko opisati. Tu sem dobil priložnost za življenje in igranje košarke. Ljubljana mi je omogočala, da sem napredoval kot košarkar in tudi kot človek. Tu sem preživel tako rekoč najlepša leta v svojem življenju. O Ljubljani in o tem, kakšne občutke imam glede tega mesta, bi lahko govoril ves dan.

Velja to tudi za Olimpijo?
Tudi z Olimpijo je podobno. Tudi ona ima posebno mesto pri meni. Mi je nekaj dala, a sem ji tudi jaz nekaj dal. To je vse skupaj v enem takem paketu.

Kako pa se zdaj, po 15 letih, spomnite tistih let pri Olimpiji?
Takrat smo zares veliko in trdo delali. Za to smo tudi plačali zelo visoko ceno. Nekaterim igralcem je potem uspelo, drugim ne. Tudi tistim, ki je uspelo, nekaterim je bolj, drugim nekoliko manj. Čakali smo na to priložnost in tu smo jo dobili. Potem pa jo je bilo treba izkoristiti, to velja tako za posameznike kot za ekipo. Recimo, da jo je meni kar uspelo izkoristiti.

Zaradi kolena ste hitro končali kariero. So se te težave začele že, ko ste igrali pri Olimpiji?
Da, težave s kolenom so se začele v Ljubljani. Nisem imel določenih terapij, in to je bil verjetno glavni problem. Če bi jaz imel strategijo in bi takrat pravilno ravnal, da bi ostal zdrav, bi morda igral še danes. Za to ni nihče kriv. V športu si in nihče ti ne more zagotoviti, da boš ostal zdrav. Vedno bom hvaležen Olimpiji za veliko priložnost.

Rekli ste, da ste plačali visoko ceno. Tu mislite poškodbe? Je imel Zmago Sagadin specifičen način dela?
Ne spomnim se podrobnosti. To je že daleč in tega je že 20 let. Zdaj se vse spreminja in je drugače. Način dela takrat je bil drugačen. Jaz sem, recimo, igral tudi za Pata Rileyja, kjer smo delali veliko, še več kot pri Sagadinu. Tu je torej odvisno od načina dela in pristopa. Treba je znati izkoristiti igralčeve prednosti in poznati tudi njegove minuse.

Je med vama morda prišlo do kakšnih zamer? Sta imela kakšne probleme v vajinem odnosu?
Zamer ni. Težko bi rekel, a takrat sem jaz imel ogromno fizičnih težav. To je bil moj problem. Včasih so bile recimo tudi kakšne težave, a takrat sem bil še zelo mlad. Prišel sem iz Gruzije, ki je bila taka čudna država. Tu se mi je odprl svet. Spremenil sem pristop. Prvič sem se srečal s profesionalizmom. Prvič sem spoznal te vrednote, ki jih takrat v Gruziji, Rusiji in nasploh v Vzhodni Evropi ni bilo. To je bil tudi tu v Sloveniji problem, a je Zmago to spremenil. Delali smo trdo vsak dan.

Kako pa je Sagadin gledal na te vaše težave? Je bil, recimo, razumevajoč do vas, ali je enako zahteval od vseh, tistih, ki so bili fizično superiorni, in takih, ki ste imeli težave?
Sagadin je imel takrat določen sistem. Recimo tudi Riley ga ima. Sistem je tak in držati se ga moraš, če želiš napredovati. Ta Sagadinov sistem je na določen način deloval in bil uspešen. On je bil že izkušen trener in nanj je bil velik pritisk. Država je bila mlada in brez denarja, a je imela tako dobro ekipo, ki je igrala na tako visoki ravni. Ni bilo finančnega zagotovila, a smo bili v vrhu Evrope. Tu ga ne moremo kritizirati. Imel je določen sistem, jaz pa sem bil slabega zdravja. Še danes sem. Recimo pred kratkim sem bil operiran na srcu. Moje telo ni bilo močno, in če sem šibkega zdravja, ne pomeni, da sem len. Fizično nisem močen. Če naju primerjaš, recimo, z Markom Milićem, bi Milić lahko zid podrl. Če si pameten trener, moraš izkoristiti prednosti igralcev in poznati tudi njihove slabosti. Po mojem mnenju tega takrat ni bilo. On je bil na veliki izgubi. Oziroma oba sva bila. Če pogledamo za primer Gregorja Fučko, ki je bil svojčas skoraj najboljši igralec v Evropi. On ni mogel igrati v takem sistemu. Morda sva si bila nekoliko podobna, čeprav sem bil jaz, mislim da, nekoliko močnejši. Drugi trener, ki ga je imel, je vedel, da ima neverjeten talent, in je imel drugačen pristop. Tako ga je maksimalno izkoristil, da je postal to, kar je. Še enkrat pravim, to ni kritika Sagadina, ampak so bili takrat drugi časi. Takrat ni bilo medmrežja in so bile drugačne razmere, niso bile dostopne informacije.

Ko ste končali kariero, ste bili stari 29 let. Se je bilo težko sprijazniti s tako zgodnjim koncem kariere?
Bilo se je težko sprijazniti s koncem kariere, a imel sem velike fizične težave. Dobesedno nisem mogel hoditi. Imel sem sedem operacij v enem letu. Vozil sem se z vozičkom. Imaš ambicije, pustil si veliko denarja, potem pa te izda zdravje … Zdravje mi ne služi več, če se lahko tako nekako izrazim. A kot pravijo, vsaka katastrofa pomeni priložnost nekje drugje. Nisem imel izbire. Nisem imel finančnih rezerv, potem sem imel še neke druge težave. Izbral sem težko pot in ostal v ZDA. Tu se odpirajo priložnosti, a je treba iti korak za korakom. Tako sem šel v karieri in tako grem v življenju. Šel sem v eno šolo, nato v drugo in začel od začetka. Zdaj mi ni žal, a takrat je bilo hudo.

Sodelovali ste s Patom Rileyjem, ki ste ga že omenili. Kakšen trener pa je bil on, glede na to, da v ZDA velja za enega najboljših vseh časov?
Ko sem prišel pod vodstvo Rileyja, sem bil v zelo slabem stanju. Imel sem uničeno koleno in nihče me ni želel, a on me je vzel. Takoj mi je dal priložnost za igranje. On ima določeno filozofijo. Vedno ti da nekakšno povratno informacijo. Zame je rekel, da so prednosti, da sem brez strahu in da se na marsikatero stvar ne oziram in da dam vse od sebe. Praktično enako je zapisal, da so moje slabosti – trmast in brez strahu (smeh). Zdaj, ko imam znanje, ki ga imam, in ko nekoliko z distance gledam na vse, ga ne vidim kot nekaj posebnega oziroma nekakšnega genialca. Ga ne vidim. Je pa zelo dober trener in velik strokovnjak.

Pri Olimpiji so v vašem času mladi dobili veliko priložnosti. Recimo mladi centri, kot ste bili vi, z vami je igral tudi Rašo Nesterović, pozneje se je tu uveljavil tudi Primož Brezec, ste se brez težav kosali z najboljšimi in najbolj izkušenimi v Evropi. Kako vam je to uspevalo?
V poštev pride talent. Treba je izkoristiti nadarjenost in dobiti priložnost, da se izkažeš. Recimo, Rašo se je izkazal v Italiji, tu se ni uspel dokazati. Brezec se je tu, tudi jaz sem se v Ljubljani. Imel sem določen talent in veliko željo, ki me je gnala naprej. Komaj sem čakal, da se srečam s kakšnim velikim igralcem. Bolj slovito ime je prišlo, bolj sem bil motiviran in večja je bila želja igrati proti njemu. Igrali smo proti največjim imenom. Na nas je bilo veliko pritiska, a jaz sem bil tako vesel, da igram, da se s tem nisem obremenjeval. Bil sem star 21 let, pa je prišel Dino Rađa ali pa Dominique Wilkins, legende, ki igrajo za milijone in so toliko že osvojili v karieri … To je bilo zame nekaj velikega. Če ne bom uspel, tako ali tako ne bo nobenega pritiska, sem si mislil, če pa se mi uspe meriti z njimi … Samo zaradi tega sem že igral, zaradi te želje in priložnosti. Nisem razmišljal o denarju in pogodbah, ampak o tem, da igram z najboljšimi. Morda so drugi drugače gledali, so si mislili, da ne morejo igrati s takimi igralci, a jaz sem tako razmišljal. Še danes tako razmišljam, tudi ko delam druge stvari.

Torej pomembnejša je bila tekma, bolj ste bili motivirani … Vsi košarkarski navdušenci v Sloveniji se ob omembi vašega imena zagotovo spomnijo tistega zgodovinskega odločilnega koša proti Ciboni …
Dobil sem žogo in dal koš. Popolnoma enostavno (smeh). Bilo pa je lepo, čeprav je od tega že dolgo, že skoraj 20 let. Imeli smo res dobro ekipo tisto sezono. Škoda, da nismo osvojili naslova, saj smo bili blizu. Olympiacos bi lahko premagali. Zmanjkalo nam je nekaj sreče. Potem bi Barcelono zagotovo premagali v finalu. Moti me, da sem ob zdravje zaradi športa, tudi denarja nisem s športom veliko zaslužil, a najbolj me moti to, da nisem osvojil kakšne velike lovorike. Recimo, da bi bil evropski prvak ali prvak NBA-ja.

V Ligi NBA vam kariera ni šla po načrtu. Vam je kaj žal, da ste tedaj kar zgodaj odšli v NBA?
Morda mi je nekoliko žal, a nisem imel sreče z ekipo. Sonicsi niso bili prava ekipa zame. Če bi lahko izbiral, bi šel v kakšen velik evropski klub. Tam bi odigral nekaj sezon, osvojil kakšen naslov, potem pa šel v NBA.

Vam je bilo kaj težje, ker ste v Ligo NBA odšli kot prvi Gruzijec, ki tedaj niso bili uveljavljeni v mednarodni košarki?
Ni pomembno, od kod prihajaš. Pri meni je vedno pisalo, da sem igral v Sloveniji. Tja sem odšel tudi s slovenskim državljanstvom, tako da to ni predstavljalo problema. Ne bi rekel, da sem odprl vrata drugim Gruzijcem, sem jim pa odprl tu v Sloveniji. Koliko, deset Gruzijcev, je šlo čez Slovenijo? To je bilo dobro zanje. Znašli bi se nekje drugje, in vprašanje je, ali bi se znašli tako, kot so se tu. Potrebuješ pravo priložnost. Takrat se spomnim, ko sem bil kapetan Gruzije in ko je bila reprezentanca še slaba, smo igrali en turnir na Cipru. To je bilo leta 1996 ali pa 1997. Na klopi sem sedel poškodovan. Mimo je prišel neki trener in vprašal, kdo je to in katera ekipa je to. Drugi je povedal, da je to Gruzija, tretji pa je odgovoril, da nič ne ve o tem, a da pozna Stepanio. Tako je lažje, če imaš nekoga takšnega. Tu sem bil uspešen in to je dalo kredibilnost tudi drugim mladim igralcem.

Da ste prišli v Slovenijo, pa vam verjetno ni bilo žal?
Takrat sem bil zelo vesel, da sem lahko prišel v Slovenijo. Nič mi ni bilo težko. To je bila prava odločitev. Treba je vedeti, od kod sem prišel. Nisem prišel iz Los Angelesa, prišel sem iz Gruzije, kjer ni bilo elektrike, kjer je bila vojna in je bila država katastrofa. Zdaj je v redu. Takrat pa sem šel res z velikim veseljem. Olimpija je dala priložnost mladim in tu je bilo zame idealno okolje. Asimilacija je trajala nekaj mesecev. Imel sem nekaj težav z jezikom in podobno, a sem se hitro privadil. Bile so le majhne težave.

Po koncu kariere niste ostali v športu. Ste v poslovnih vodah, ampak, ali ste kdaj razmišljali o trenerskem poklicu?
V športu mi ni uspelo na taki ravni, kot bi si želel. Recimo v New Yorku bi lahko dobil službo, tudi delal sem nekaj za NBA. Včasih me zanima tudi trenerski poklic. V Seattlu imam v nižji ligi svojo ekipo in manjšo dvorano. To je sezonska ekipa. Bil sem za kratek čas trener, a sem hitro poklical pomočnika, da prevzame. Kot trener moraš biti zelo dober in imeti določene odlike. Obenem te mora to tako veseliti, da bi delal tudi zastonj. Ne smeš biti v tem poklicu zaradi denarja. To si moraš neizmerno želeti in drug poklic te sploh ne sme zanimati, tako da si mu lahko popolnoma predan. Če si trener le zato, ker se ne vidiš drugje, in če znaš početi le to in si v tem poklicu le zaradi denarja, potem ne boš dober trener. To mislim, da ni pravi način. Jaz sem grem vedno do konca. Če bi bil tak kot, recimo, Messina ali Riley, bi bil trener. Nočem biti povprečen. Če pa želiš biti velik trener, moraš biti popolnoma predan. Ni tako enostavno.

Vas ni torej nikoli zamikalo? Ste se pa dobro znašli v zdajšnjem poslu, kajne?
Nisem več mlad in ne morem iti v šolo, da bi bil nekoč trener. Če se pokaže priložnost, bi morda bil, če bi mi morda kdo ponudil mesto pomočnika in bi lahko preskočil vse to šolanje. Sicer pa nimam niti volje in časa za kaj takega. Imeti želim zanesljiv položaj. Recimo v trenerskem poklicu vidim prijatelje, ko ne morejo za prihodnost nič načrtovati oziroma nič ne vedo, kje bodo prihodnjo sezono. Nekaj tekem si neuspešen in dobiš nogo. Ob tem tudi ni velikega zaslužka, če nisi na najvišji ravni. Delal sem pri OZN-u, ko sem študiral. Ko sem tam delal, sem videl, kako težko je, in da nimaš moči, da to spremeniš. To se mi je zdelo potem brez zveze, ker nimaš moči, da kaj narediš. Takrat sem prenehal igrati košarko in sem imel tudi nekaj finančnih težav. Moral sem pomagati tudi mami in bratu, vedel pa sem, kako lahko pridem do denarja, da obdržim določeno življenjsko raven. Tako sem šel potem v to poslovno smer. Najprej pa sem končal študij.

Čeprav niste več prisotni v športu, imate še stike z nekdanjimi soigralci? Mislim na tiste iz časov pri Olimpiji.
Slabo. Nimam stikov. Nisem toliko prisoten v košarki. Od Slovencev sem pred nekaj leti videl Gorana Dragića in Sašo Vujačića, nekdanjih soigralcev pa nisem videl. Pa bi jih rad, a nisem toliko v športu. Ne vedo, kaj počnem. Želja je, da poiščem nekdanje soigralce in pridem z njimi v stik, ampak sem res zelo zaposlen. O tem razmišljam že nekaj časa.