Ne, ni šlo za zavist, pa čeprav z Van Bastenom nista v najboljših odnosih. Če kaže verjeti natančnim opazovalcem, ki so v spletni izdaji nemškega Spiegla opisali prizor, je šlo pri Cruijffu za nekakšno mešanico občudujoče zaprepadenosti in ganjenosti. Nizozemska reprezentanca je po zmagi nad svetovnimi prvaki Italijani s 3:0 nekaj dni pozneje s tremi goli razlike ugnala še Francijo, finalistko zadnjega svetovnega prvenstva, in si že zagotovila prvo mesto v najtežji predtekmovalni skupini Eura 2008.

Reprezentanca si je priigrala čast
Cruijffov nekdanji soigralec v nizozemski reprezentanci Arie Haan, ki je kot trener kratko (a pomembno) vplival na razvoj Srečka Katanca (v edini sezoni pri VfB Stuttgartu - 1987/88), je pozneje na nemški televiziji ARD v besedah izrazil občutke, ki prevevajo "zlato" nizozemsko generacijo finalistov SP leta 1974: "Končno si je naša reprezentanca spet priigrala čast, ki jo je zapravila pred dvema letoma. Spet igramo nizozemski, ne pa nekakšen italijanski nogomet, ki ga je doslej gojil Van Basten."

A odziv legendarnega Cruijffa ima še eno razsežnost. Na začetku leta so v Amsterdamu pompozno napovedali vrnitev Cruijffa - sive eminence FC Barcelone - v Ajax, na mesto tehničnega direktorja. Cruijff je to najprej potrdil, marca pa spet zanikal, saj naj bi mu prevzem poslov preprečile "nepremostljive razlike v pogledih na poklicne zadeve" z novim trenerjem Ajaxa. To pa je nihče drug kot Marco van Basten, ki mu 1. julija letos poteče pogodba s Kraljevo nizozemsko nogometno zvezo (KNVB).

Razlika med Cruijffom in Van Bastenom
Cruijff je tradicionalist, Van Basten pragmatik. Cruijff je zagovornik romantičnega nizozemskega nogometa, Van Basten pa je imel najboljše trenutke v Italiji. Drži, da je bil nizozemski "totaalvoetbal", ki ga je utemeljil trener Rinus Michels, Cruijff pa je bil njegov najznamenitejši in najboljši predstavnik, dokaj podoben varianti z imenom "calcio totale", ki jo je pri AC Milanu uresničil Arrigo Sacchi, pri čemer se je odločilno naslonil na trojico Nizozemcev Ruuda Gullita, Franka Rijkaarda in - Marca van Bastena.

Dilema Cruijff vs. Van Basten je v mnogočem le akademska, na Euru 2008 pa je tako in tako postala povsem preživeta. Predvsem zaradi demokracije. Demokracije?!

Van Basten sprejel predloge igralcev
Arie Haan je nenavadno rešitev opisal takole. Igralci so tisti, ki so Van Bastenu predlagali spremembo igre. Sami so mu rekli, da bi raje igrali bolj "nizozemsko". Na sestanku na začetku priprav za Euro 2008 so na sestanku našli kompromis. Spredaj več svobode za hitre Robbena, Van Persieja, Sneijderja in Van der Vaarta (nizozemsko, tako rekoč cruijffovsko načelo), zadaj pa "Italija" po okusu vanbastenskega pragmatizma, s trdimi in nespektakularnimi branilci tipa Boulharouz, Ooijer ali Mathijsen (ki v razigrani nizozemski klasiki ne bi imeli vstopa niti v reprezentančni hotel). Dogovorjeno. Zaradi miru v ekipi so nagnali večnega nergača Seedorfa, Van Bommel se je nastopanju v reprezentanci zaradi sporov z Van Bastenom odpovedal že davno, Van Basten pa se je odpovedal zameri, ki jo je gojil do Van Nistelrooija. Po tretmaju s trepljanjem in božanjem duše se je vdala še Realova "diva". Zdi se, kot da se je sprostil še Van Basten, ki kot trener deluje tako sveže kot še nikoli.

Predvsem pa. Stvar deluje na igrišču.

Vratar je nosil številko osem
Ob tem je zanimivo, da so Nizozemci sredi obče družbene zmedenosti, ki jo je povzročil zaton tamkajšnjega ultraliberalističnega pogleda na svet in domovino, v nogometu našli skoraj nezaslišano rešitev - aplikativno demokracijo. Njihov nogomet je ob koncu šestdesetih let iz povprečja dvignila sproščenost in svoboda družbe, ki se je dokončno otresla vojnih in postkolonialnih travm. Britanski pisec David Winner s tem v zvezi piše o "nevrotičnem geniju", ki je zajel Nizozemsko. Cruijff je bil njegov tipičen predstavnik. Na svetovnem prvenstvu leta 1974 mi ni bilo jasno, zakaj le Cruijff s številko 14 ni nosil dresa z originalnimi tremi adidasovimi črtami. Njegove majice so imele le dve (preverite, in prepričali se boste, da imam prav). In, če se ne motim, je imel prvi vratar Jan Jongbloed številko osem. Vse to je bil izraz upora proti konformizmu in uniformiranosti, poklon pred ustvarjalno norostjo. Nizozemci so tedaj na nogometnem igrišču dobesedno osvajali prostor in ga zapirali tekmecu, tako kot so morju košček po košček trgali kopno in ga kultivirali. Prav nizozemska reprezentanca je postavila na glavo dotedanje razumevanje nogometa. Vsi so znali vse (predvsem iz Ajaxove in Feijenoordove šole), vsi so, če so hoteli, lahko igrali vse …

Francozi niso igrali tako slabo
Tradicijo zdaj nadaljujejo fantje, ki so sinoči porazili ne tako slabe Francoze. Robben, Van Persie in Sneijder kar nočejo z oblakov v sedmih nogometnih nebesih, tudi Van Nistelrooij se očitno dobro počuti, hrusti v obrambi za zdaj še niso popustili, Van der Saar je ohranil dobro formo iz Manchester Uniteda… Iskreno sem verjel, da bodo Francozi igrali dobro. In zares, bili so boljši od rezultata (tako kot proti Nizozemcem Italijani), a ni pomagalo. Demokratični "Elftal" ni dovolil prevzema oblasti v skupini, očitno zmaguje tudi na referendumu src. Celo moje oranžno srce, ki je prenehalo biti po finalni tekmi svetovnega prvenstva leta 1978 v Argentini (Cruijff tedaj ni igral), se spet ogreva …

Bodo Nizozemci ohranili zagon?
Usoda Francozov in Italijanov, ki imajo po mojem enake možnosti na medsebojni tekmi, je zdaj v rokah prav Nizozemcev. Zanimivo bo videti, kako se bo odločila nizozemska nogometna skupščina (kraljica tu nima pravice glasovanja). Za zdaj vse kaže, da bodo proti Romunom skušali ohraniti zagon, a sočasno se bodo želeli izogniti tveganju s poškodbami in utrujenostjo. V tem bo priložnost Romunov, ki so na kvalifikacijah Nizozemce doma ugnali. Toda tedaj so bili to še v italijanske spone ujeti Van Bastenovi "talci". Tu bo še vse mogoče.

Rusija bi morala izločiti Grke
Danes utegne biti pomemben dan še za enega Nizozemca, Guusa Hiddinka, ki je z reprezentanco v oranžnem leta 1998 dosegel zadnji odmevnejši uspeh na svetovnih prvenstvih – četrto mesto. Rusija bi pravzaprav morala s prvenstva izločiti branilce naslova Grke. Na tekmi, ki ni odločala o ničemer, so bili Rusi boljši že pred štirimi leti, toda prekanjeni Grki tedaj niso igrali na vso moč. Vprašanje je sicer, kako bo Hiddink svojim Rusom v štirih dneh iz glav lahko izbil večkrat omenjeno "naivnost" s tekme s Španci, a dejstvo je, da so Grki na prvi tekmi pokazali bistveno manj od današnjih tekmecev.

Trije odlični napadalci na delu
Španija - Švedska utegne biti dobra tekma. Če bo vse v redu s trikratnim strelcem na prvi tekmi, bodo na zelenici trije izvrstni napadalci: Villa, Torres in Ibrahimović. Ni pa mi jasno, kako bi jo lahko Švedi s predstavo, kakršno so prikazali proti Grkom, zagodli Špancem?

Ali Španci sodijo med velike?
Španci so sicer dolgo imeli podoben problem kot Nizozemci: tako rekoč manično obsedenost z lastnim neuspehom. Na to je po tekmi z Rusi opozarjal tudi Cesc Fabregas, ko je v intervjuju za BBC spomnil na podobno dober začetek njegove reprezentance na SP-ju v Nemčiji. Pa je bilo vsega konec na tekmi s Francozi. Španci si niso še povsem gotovi, da sodijo med velike.

Travma iz leta 1974 še ni pozabljena
Na Nizozemskem je bila travma poraza v finalu SP leta 1974 donedavna globoko zasidrana. Psihoanalitičarko Anno Enquist je Spiegel s tem v zvezi navajal takole: 7. julij 1974 (v Münchnu: Zahodna Nemčija - Nizozemska 2:1) je za mnoge Nizozemce še vedno "živa bolečina, ki jo čutijo podobno kot nekaznovan zločin." Niti naslov evropskih prvakov leta 1988 (po finalni zmagi nad Sovjetsko zvezo v Münchnu ter polfinalnim uspehom nad Zahodno Nemčijo) je ni ublažil. Med starejšimi Nizozemci je ogromno takih, ki točno vedo, kje so preživeli 7. 7. 74 (podobno, kot je z 9/11 v ZDA). Kar ni čudno. Nizozemska reprezentanca ima še zdaj tudi za evropske razmere prav neverjetno podporo. Povprečno jo pred televizijskimi zasloni vsakokrat spremlja več kot 70 odstotkov vseh gledalcev, kar je neprimerljivo več kot vse vseh drugih državah naše celine.

Poznavalci razmer na Nizozemskem opažajo, da se je prav v zadnjem času odnos do tega zgodovinskega poraza vidno sprostil. Bržkone je tudi to utrlo pot sproščenejšim razmeram v reprezentanci, ki so jo hromili notranji spori, pogosto celo na povsem rasnih osnovah.

Gotovo je po zmagi nad Francijo Johan Cruijff, ne glede na oslabelo srce, kmalu prišel k sebi. Če je bil razlog njegove otrplosti po zmagoslavju prav v tem, da je videl v Bernu puhteti demone preteklosti, je imel po vsem doživetem zares lahko noč. Morda pa so demoni zares odšli, in to za vselej.

Španija - Švedska 4:2
Rusija - Grčija 5:1.

Igor E. Bergant