Zvezda je rojena ... Foto: Reuters

Osnovna premisa je dokaj preprosta – kakor je v vsakem finančnem proračunu znana končna količina denarja, ki se lahko razdeli, tako obstaja tudi omejena količina pozornosti, ki jo lahko navijač razdeli športnikom.

Seveda obstajajo izjeme, kot sta bili, denimo, rekordni sezoni Tine Maze in Petra Prevca ter seveda slovenska košarkarska reprezentanca, ki je pred 576 dnevi osvojila naslov evropskega prvaka. Ti dogodki sodijo med redke, ki se dotaknejo in stresejo tudi tiste, ki jih šport niti slučajno ne zanima.

Peter Prevc je leta 2016 osvojil veliki kristalni globus. Foto: BoBo

Letošnja Planica je bila – tako po obisku pod Poncami kot prek TV-prenosov – lepo spremljana, a daleč od rekordnih, kot je bila Prevčeva sanjska sezona. Takrat je prišlo do nenavadnega rekorda, vseh 30 najbolj gledanih dogodkov v letu 2016 na TV Slovenija so bili namreč prenosi tekmovanj v smučarskih skokih.

Uspeh je seveda pomemben, večina raje spremlja uspešne zgodbe, v našem primeru športnike. Letošnja sezona smučarjev skakalcev je daleč od neuspešne, a prav tako daleč od tistih rekordov, ki jih je pisal najstarejši od bratov Prevc.

Poleg uspeha je zelo pomemben še en dejavnik – oranje ledine. Zgolj plastični številski primer, ko je Anže Kopitar z Los Angeles Kingsi leta 2012 prvič osvojil Stanleyjev pokal, se je števec komentarjev pod MMC-jevo novico ustavil pri 1.205, dve leti pozneje je ob enakem razpletu to število padlo na 445.

Bratje Skofič so pred leti precej razširili pozornost ragbija. Foto: MMC RTV SLO

Zgodovinski element "nikoli do zdaj" je kriv, da se beseda o dogodku širi precej prek ustaljenih polj zanimanja. To velja tako za tiste športe, ki imajo v našem medijskem prostoru običajno veliko prostora (preboji nogometašev Maribora v Ligo prvakov; naslova svetovne prvakinje Ilke Štuhec ...), ali pa tistih, ki imajo sicer manjši krog zvestih spremljevalcev (judoisti na olimpijskih igrah; boksar Dejan Zavec, motokrosist Tim Gajser ...). Izjemoma niti ni potreben športni uspeh (v podobi zmage, naslova prvaka ali medalje), ampak zgolj uspešno pakiranje zgodbe (bratje Skofič v ragbi reprezentanci).

Ta hip v slovenskem športu spremljamo dve različni zgodbi pionirjev. Luka Dončić na eni strani v dresu Dallasa ne žanje ekipnega uspeha, prav gotovo pa je slovenski pionir v podpoglavju novinci v Ligi NBA. Ne le, da je zasenčil vse slovenske novince, na prste ene roke lahko preštejemo vse preostale novince v zgodovini najmočnejše košarkarske lige, ki so pustili tak vtis in številke.

Primož Roglič je na Dirki po Franciji tako lani kot predlani dobil kraljevsko etapo. Foto: Reuters

Drugo zgodbo oralca ledine ta hip piše Primož Roglič, ki je postal prvi slovenski kolesar, ki se realno bori za zmago na eni od treh najmočnejših kolesarskih dirk na svetu. Unikatnost njegovi zgodbi daje seveda skakalno predpoglavje.

Če se vrnem na osnovno vprašanje – da, tudi Luka Dončić je vsaj malenkostno kriv za manjšo pozornost skakalcev. Celotni krog (v katerega so vpeti tudi pokrovitelji in medijska pozornost) pa se ves čas vrti in vrti in vrti ... ter spreminja fokus. Ko/če bo Luka Dončić tretjič postal prvak Lige NBA, bo to najbrž ganilo manjši krog ljudi kot v prvem ali drugem primeru. Takrat se bo v kolesje športa ujel nov mlad(a) junak(inja), ki bo navduševal nov krog in se ob zmagah lahko zahvalil tudi enemu od pionirjev, ki ga je sprva motiviral, da se je sploh podal v šport.

In kolo se bo vrtelo naprej ...