Luke Perry (na fotografiji s soigralko iz Beverly Hillsa Shannen Doherty) bo za številne vedno ostal Dylan McKay. Foto: IMDb

In kako je z vlogo očeta v še enem mladinskem TV-fenomenu pravzaprav sklenil krog in vse nas, ki smo odraščali z Dylanom, Brendonom, Brendo in Kelly, spomnil na lastno staranje.

Vloga v Beverly Hillsu 90210 ga je proslavila, a, kot je to pogosto prekletstvo likov, ki postanejo idoli najstnikov (beri: najstnic), mu je tudi nakopala tisto nadlogo, ko se tega istega lika kot igralec ne moreš in ne moreš otresti.

Luke Perry je v 90. letih veljal za "novega Jamesa Deana". Foto: AP

Številni zvezdniki 90. let se s tem niso najbolje spopadali in so pristali na obrobju Hollywooda, nekateri zagrenjeni, drugi zapiti, tretji zabuhli od botoksa ter lovljenja stare mladosti in slave.

Perry se je presenetljivo zrelo spopadal s tem – pa čeprav je točno vedel, da bo za vedno ostal Dylan McKay, poredni fant s srcem.

Vloga je bila napisana tako stereotipno, da se danes, v retrospektivi, zdi skoraj komična – pričeska, ki se je upirala gravitaciji, džins, usnje, motor, upornik brez razloga za novo generacijo. In fatalistični citati tipa "Naj mi mostovi, ki jih podrem, kažejo pot". Poosebljal je vse tisto, kar pomeni biti kul.

A Perryju, ki je bil v času, ko je igral fazana na Beverly Hills Highu, v resnici deset let starejši, je uspelo iz klišejskega lika ustvariti povsem samosvoj lik, ki ga je do zadnjega upodabljal brez kančka ironije in s predanostjo, po kateri je bil znan skozi celotno svojo kariero.

Z Jasonom Priestleyjem sta tudi po Beverly Hillsu ostala najboljša prijatelja. Foto: AP

Do potankosti je izpilil tisti pojdi-z-mano-v-posteljo pogled, zaradi katerega so se šibila kolena vsem, ki nismo zamudile ene epizode Beverly Hillsa, tisti pogled, ki je bil magnetičen ravno zaradi tega, ker je v sebi združeval naravno koketiranje in nakazano wertherijansko trpljenje, globino, neko potlačeno težko zgodbo iz preteklosti, ki v ženskah budi naravni zaščitniški čut. Ne vem, morda pa je bilo le Perryjevo namrščeno čelo.

Do smrti – Dylan McKay

Dylan McKay je krasil stene spalnic najstnic po vsem svetu. Dekleta so si lepila Perryjevo podobo v zvezke, v šolske omarice, njegova romanca z Brendo, tako zelo drugačno od njega, je vzbujala upe v pridnih, sramežljivih mladostnicah, da bi lahko tudi one našle svojega Dylana.

Perry, sin gospodinje in železarskega delavca iz Ohia, ki je, preden je dobil vlogo v 90210, neuspešno opravil 256 avdicij, se je dobro zavedal, da si je z Dylanom McKayem naredil ime – a da ga zna vloga tudi ukalupiti.

Igralec je umrl po petih dneh v bolnišnici, kamor so ga prepeljali po hudi možganski kapi. Star je bil 52 let, preživela sta ga 18-letna hčerka in 21-letni sin iz zakona z Rachel Sharp. Foto: AP

"Do smrti me bodo povezovali z njim, ampak v bistvu ni v tem nič slabega. Jaz sem ustvaril Dylana McKaya. Moj je," je dejal v nekem intervjuju.

Bil je, jasno, tudi veliko drugega. Bil je odličen kot častiti Jeremiah Cloutier v HBO-jevi zaporniški drami Oz, duhovnik, ki je pristal v zaporu zaradi poneverjanja cerkvenih sredstev in tam skušal zakrknjenim kriminalcem pokazati pot k Jezusu. Bil je Linc Stark, surfarski skavt in agent v Johnu iz Cincinnatija, ki je postregel s takimi citati kot "Zaupaj hudiču".

Bil je še cela kopica likov, a nikdar v resnici veliki hollywoodski zvezdnik, za kar je imel potencial in videz. Kdo ve, zakaj.

Od uporniškega srednješolca do očeta

Nazadnje je bil Fred Andrews v Riverdalu, mladinski seriji, s katero so danes najstniki podobno obsedeni, kot smo bili v 90. letih mi z Beverly Hillsom. Luke Perry je z vlogo očeta naslovnega lika Archieja Andrewsa doživljal svojo igralsko renesanso, a bil je daleč od Dylana McKaya.

Malce prezgodaj postaran, tiste gube, ki so mu v njegovih 20 letih dajale določeno globino, ki je srednješolci nimajo, so se zdaj poglobile, nekdaj veličastna griva las se je opazno zredčila. In, kar je najhuje, Fred Andrews ni nikdar imel Dylanove ostrine in uporniške žilice – bil je vzoren oče, skoraj predober, prepriden, prevzoren.

Potreboval sem nekaj dni, da bi ugotovil, kako to napisati ... Moj dragi prijatelj Luke Perry, ki sem ga poznal 29 let, je bil eden tistih zares posebnih ljudi, ki jim je bilo resnično mar. Luke ni bil samo zvezda, bil je neverjetno svetla luč, ki je ugasnila precej prekmalu ... in zato mi je danes, kot številnim, zelo hudo. Če ste imeli to srečo, da ste poznali Luka ali ga vsaj srečali, vem, da ste danes žalostni tudi vi. Sveča, ki gori dvakrat močneje, gori samo pol toliko časa ... In ti, Luke, si gorel zares svetlo ... Lahko noč, ljubi princ.

Jason Priestley, Brendon iz BH 90210

Fred Andrews nas je opominjal, da je Luke Perry zdaj že abrahamovec, da so idoli naše mladosti v srednjih letih in da tudi sami morda nismo več najmlajši. Po drugi strani je vloga za Perryja pomenila sklenjen krog – od srednješolca, za katerim so norela vsa dekleta, je postal oče srednješolcev, za katerimi norijo dekleta.

Tak tip očeta, kot je bil ata Walsh, ki brzda hormonsko razganjanje najstnikov in odreja hišni pripor za plonkanje. Ne, Fred Andrews ni bil dylanovsko kul.

Je pa Perry s svojimi izkušnjami, kako je biti TV-idol, po vseh pričevanjih ogromno pomagal mladi zasedbi Riverdala pri tem, kako se spopadati s slavo in ostati prizemljen. Kako v kaosu in cirkusu, ki se mu reče Hollywood, ohraniti trezno glavo in se ogniti vsem pastem, ki jih nastavlja.

Mentor novi generaciji

Kot Fred Andrews v seriji Riverdale, v kateri je igral očeta glavnega lika Archieja Andrewsa (KJ Apa). Foto: IMDb

Redko kdaj se zgodi, da ko umre neki igralec, ki po vseh pravilih ni bil (več) A-kategorije, mu Hollywood v en glas poje take hvalospeve, kot so jih Perryju. Za številne je bil mentor, za številne kolega, bil je vzoren oče. Za nas, ki smo odraščali v 90. letih, bo ostal večni idol, lepi obraz s plakatov, izrezanih iz Pilov, Bravov in Anten.

A, kot so v svojem nekrologu zapisali v Vanity Fairu, Perryjev (oz. McKayev) šarm ni bil samo v lepoti, ampak v toplini, srčnosti njegove predstave, ki je kot smrkavci nismo mogli zaznati.

"V seriji je Perry mirno, brez nadutosti, tako pogoste pri takih likih, sprejel ves soj, v katerem se je kopal, kot da bi šlo za nekakšno plemenito poklicanost, ki mu je bila zaupana," piše Richard Lawson. "Tako žalosten sem bil, ko sem slišal, da je nekaj tega sija danes zapustilo ta svet. A tudi vem, da bo ostajal v srcih tistih, ki so ga prvi prejeli, pred 25 leti, in zaznali ga bodo tudi tisti, ki ga bodo šli zdaj iskat in ga našli – Jamesa Deana televizije, bakla, ki bo večno gorela."