V šestdnevni vojni, ki predstavlja začetek nemirov na Bližnjem vzhodu, je Izrael, ki je samostojna država postal leta 1948, premagal vojsko več arabskih držav. Zasedel je Sinajski polotok na meji z Egiptom, Golansko planoto na meji s Sirijo, Jordaniji pa odvzel Zahodni breg in stari del mesta Jeruzalem. Z domov so pregnali več kot štiri milijone Palestincev, začeli pa so se poskusi oblikovanja samostojne palestinske države.

Nekateri mirovni sporazumi in pogajanja so sicer bili uspešni, a vseeno niso pripomogli k rešitve glavnega problema - spora med Izraelci in Palestinci. Poglejmo si nekatere najpomembnejše poskuse rešitve izraelsko-palestinskega vprašanja.

Prva resolucija brez uspeha
22. novembra 1967 je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 242, ki je zahtevala umik izraelskih sil z ozemelj, ki so jih zasedli v preteklih konfliktih, zahtevala pa je tudi spoštovanje suverenosti, ozemeljske celovitosti in politične neodvisnosti vsake države.

Za resolucijo je značilna nenatančnost, saj v glavnem delu besedila, kjer zahteva izraelski umik, ne določa s katerih ozemelj, kar je Izraelu prišlo še kako prav. Pogodu mu je bilo tudi, da je bila resolucija napisana v skladu s šestim in ne sedmim poglavjem Ustanovne listine ZN-a, kar pomeni, da je le priporočilo.

Camp David prinesel delni uspeh
Po sueški krizi sta egiptovski predsednik Anvar Al Sadat in izraelski premier Menačem Begin leta 1978 po 12 dneh pogajanj v Camp Davidu dosegla dogovor za mir na Bližnjem vzhodu. V prvem od dveh dogovorov, ki sta jih državnika podpisala, sta predvidela načela za mir na Bližnjem vzhodu in našla, vsaj tako sta mislila, rešitev za palestinski problem. Vendar rešitve ni bilo, predvsem zato, ker Palestinci niso bili podpisniki dogovora.

Drugi dogovor je bil mirovna pogodba med Izraelom in Egiptom po egiptovskem umiku s Sinajskega polotoka in predstavlja prvo priznanje Izraela s strani arabske države. Dogovor je bil eden najuspešnejših v pogajanjih, a mir med Izraelom in Egiptom kljub temu ni bil trajen.

Madrid odskočna deska za Jordanijo in Sirijo
Madridska konferenca leta 1991 je vodila v mirovni sporazum med Izraelom in Jordanijo, začeli pa so se tudi pogovori med Izraelom in Sirijo. Slednja je zahtevala popoln umik Izraela z Golanske planote, Izrael pa se je bil o tem pripravljen le pogajati, tako da niso dosegli ničesar. Po madridski konferenci so se začela tudi pogajanja med Izraelom in Libanonom, a zaradi mnogih mejnih sporov, tudi lanske vojne med Izraelom in gibanjem Hezbolah, niso prinesla nobenega uspeha.

Oslo bi lahko končal konflikt
Konferenca v Oslu leta 1993 si je za nalogo zadala rešiti spor med Izraelom in Palestinci, ki jih je zastopala PLO. Najpomembnejši prispevek pogajanj je bilo medsebojno priznanje Izraela in PLO-ja, dogovor, ki sta ga sklenila vodja PLO-ja Jaser Arafat in izraelski premier Jicak Rabin, pa je obljubljal konec desetletij konfrontacij in konfliktov. Dogovor je predvideval umik izraelskih sil z območij Gaze in Zahodnega brega in vzpostavitev začasne palestinske oblasti za obdobje petih let. To naj bi vodilo v oblikovanje trajne države Palestine, a Hamas in ostala uporniška gibanja dogovora niso priznala ter so začela nad Izraelom izvajati samomorilske napade, zaradi česar so bila uničena vsa prizadevanja.

Drugi Camp David propadel
Nadaljnji poskus končne rešitve vprašanja so bila nova pogajanja v Camp Davidu, ki sta se jih pod budnim očesom ameriškega predsednika Billa Clintona udeležila vodja PLO-ja Jaser Arafat in izraelski premier Ehud Barak. Pogajanja niso prinesla dogovora, saj je bilo največ, kar je bil Izrael pripravljen ponuditi, premalo za Palestince. Izrael je ponudil Gazo, velik del Zahodnega brega in del puščave Negev, obdržati pa je hotel Jeruzalem. Propad pogajanj v Camp Davidu je vodil v novo palestinsko vstajo oz. intifado.

V spor posegla Bližnjevzhodna četverica
Leta 2003 je Bližnjevzhodna četverica, ki jo sestavljajo ZDA, Rusija, Evropska unija in Združeni narodi, predlagala podpis časovnega mirovnega načrta za Bližnji vzhod, ki je predvideval ustavitev nasilja in terorizma, dokončno rešitev konflikta do leta 2005 in ustanovitev neodvisne in demokratične palestinske države.

Kljub podpisu načrta so se napadi nadaljevali, Izrael se je umaknil iz Gaze in začel postavljati varnostni zid, ki bi fizično onemogočal prehod palestinskih teroristov z zasedenih ozemelj. Razmere so se še poslabšale januarja 2006, ko je izraelskega premierja Ariela Šarona zadela huda možganska kap, na palestinskih parlamentarnih volitvah pa je zmagalo skrajno gibanje Hamas.

Pogajanja zastala, rešitve ni
Mirovnih pogajanj za rešitev izraelsko-palestinskega spora trenutno ni. Hamas zavrača priznanje Izraela in ne priznava nobenih prejšnjih dogovorov, potekajo pa tudi boji med Hamasom in gibanjem palestinskega predsednika Mahmuda Abasa Fatahom.

B. T.