Etanovo izginotje 25. maja leta 1979 je njegovo družino preganjalo dobra tri desetletja. V četrtek pa je newyorška policija sporočila, da je aretirala moškega, ki je priznal dečkov umor.
Za šestletnikom se je izgubila vsaka sled tistega usodnega dne pred točno 33 leti, ko je prvič šel sam od svojega doma v Sohu do dve ulici oddaljene avtobusne postaje, kjer bi moral počakati na prevoz za šolo. Dolgoletna in intenzivna policijska preiskava ni obrodila nobenih sadov, pa čeprav so v dneh po izginotju policija in sosedje Patzovih polepili vse mesto s plakati s fantkovim obrazom.

Da bi našel sina, je Etanov oče, poklicni fotograf Stan Patz, uporabil celo vrsto njegovih fotografij, ki so jih natisnili na letake in mlečne tetrapake ter jih projicirali na veliko platno na Times Squaru. Brez uspeha.

Ramos prvi osumljenec
Leta 1985 je tožilstvo kot prvega osumljenca za izginotje navedlo Joseja Antonia Ramosa, obsojenega spolne zlorabe otrok, ki je bil prijatelj Etanove varuške. Policija je v preiskavi pri Ramosu našla fotografije osumljenca z dečki, ki so spominjali na Patza, Ramos sam pa je dejal, da je na dan Etanovega izginotja odpeljal takega dečka k sebi domov za seks, a da ga je nato "poslal na podzemno".

Etanova starša Stanley in Julia Patz sta bila leta 2001 s sodnim nalogom obveščena, da so njunega sina uradno razglasili za mrtvega, za Ramosa pa so leta 2004 v civilni tožbi odločilil, da je odgovoren za dečkovo smrt, a ga zanjo niso nikdar kaznovali, sam pa je odgovornost za Etanovo smrt vseskozi zanikal. Stan Patz še vedno vsako leto ob obletnicah Etanovega rojstva in izginotja Ramosu pošilja plakat z Etanovo sliko, na katerega natipka isto sporočilo: "Kaj si storil z mojim fantkom?"

A zdaj je policijski načelnik Raymond Kelly javnost obvestil, da se v njihovem priporu nahaja 51-letni Pedro Hernandez, ki je priznal, da je Etana Patza zvabil v trgovino, v kateri je delal, z obljubo, da mu bo dal pločevinko osvežilne pijače. Nato ga je zadavil in truplo ulico stran odvrgel med smeti. Kot domneva Kelly, so Etana zatem nevede pobrali smetarji, zato trupla najverjetneje nikoli ne bodo našli.

Hernandez se je kmalu po tragičnem dogodku odselil v New Jersey, kjer je živel z ženo in najstniško hčerko. Policisti ga takrat nikoli niso zaslišali. Po sredini aretaciji so ga zasliševali tri ure, na koncu pa je podpisal priznanje.

Kot je pojasnil Kelly, se je detektivom zdel poln obžalovanja in skoraj olajšan, da je zadeva prišla na dan. V prihodnjih dneh naj bi bilo tudi več znanega o motivu za dečkov umor.

Ugrabljeni otroci pred in po Etanu
Etanova ugrabitev je imela izjemen vpliv, saj je spremenila način, kako se družba in pravni sistem odzivata na prijave pogrešanih otrok. Obrazi otrok na mlečnih embalažah so z Etanom postali stalnica, toda ukrepi, ki se danes zdijo samoumevni (javna obvestila o izginotjih otrok, koordinacija med različnimi agencijami ...), pred 30 leti niso obstajali.
"Amerika je korenito spremenila način iskanja pogrešanih otrok," je za VPR povedal Ernie Allen, ustanovitelj Nacionalnega centra za pogrešane in zlorabljene otroke. "Velik del zapuščine Etana Patza je, da se danes več otrok vrne varno domov kot kadar koli poprej v ameriški zgodovini."

V 70. letih so morali starši pogrešanih otrok namreč počakati določeno časovno obdobje (24, 48 ali celo 72 ur), predden so lahko prijavili pogrešano osebo. Danes se od oblasti pričakuje, da se odzovejo nemudoma, saj je tistih prvih nekaj ur kritičnih. Policija mora tudi v dveh urah poslati vse podatke FBI-ju, kar je povsem drugače kot v času Etanovega izginotja, ko je bilo sodelovanje med agencijami močno omejeno oziroma nično. V 70. letih policija tudi ni vedela, kako pravzaprav ravnati v takih primerih - danes jih uvajajo posebej za primere izginulih otrok.

Kljub vsem tem ukrepom in izboljšavam na področju obravnave primerov pa je vsako leto ugrabljenih več kot četrt milijona otrok v ZDA, pri čemer pri veliki večini primerov za ugrabitvami stojijo družinski člani. "Le" 115 primerov na leto v ZDA je takih, ki se jih starši najbolj bojijo: otroci, ugrabljeni, nato pa ubiti ali odtujeni za vedno.
Kako ravnati?
Tudi v Sloveniji deluje vseevropska številka za prijavo pogrešanih otrok 116 000. To številko upravlja Zavod 116, ki skrbi, da je storitev na voljo 24 ur na dan vse dni v letu. Zavod 116 klice posreduje policiji, osebam, odgovornim za pogrešane otroke, svetuje in jih podpira.

Iz zavoda so sporočili, da vsako leto opažajo porast števila otrok, "ki po svoji presoji sprejemajo zanje in za okolje neprijetne odločitve ali pa so v to prisiljeni". Nekateri se izgubijo, drugi pobegnejo od doma, se jim zgodi nesreča ali postanejo žrtve kaznivih dejanj. Hitra prijava in pomoč je v večini primerov ključnega pomena.

Po podatkih slovenske policije so v lanskem letu prejeli 77 prijav o pogrešanju otrok in mladoletnikov, ki so odšli od doma, in 383 prijav o pobegu mladoletnikov iz vzgojnih zavodov.