Njegovo življenje se bere kot scenarij za film; vsaj v nekaj prizorih tudi kot klasični politični triler hladnovojnega obdobja. In ja, tudi danes, ko je star 80 let (kaže jih 20 manj), mnogi sumijo, da je vohun oziroma da ima poseben "deal" s Putinom; da drugače ne bi mogel tako svobodno izražati svojega mnenja, in to v enem najpriljubljenejših TV-šovov, ki ga vodi vsako nedeljo. Kolega, ruski neodvisni novinar na delu v Berlinu, pravi, a je Vladimir Pozner del tako imenovane k liberalnemu občinstvu usmerjene propagande Putinovega stroja; propagande, ki cilja na zahtevnejše, izobraženo občinstvo, ki ga je treba "pridobiti" po ovinkih oziroma preko medijskih vsebin, ki sicer kritizirajo Putina, a tako da bralec obenem na koncu pristane na njegovi strani. Kakor koli že …

Vrnimo se k "filmu" Vladimir Pozner. Rodil se je leta 1934 v Parizu. Njegova mati je bila Francozinja, oče ruski Jud, ki je med drugo svetovno vojne delal za ameriško vlado, obenem pa bil sovjetski vohun. Pozneje so Poznerjevi živeli tudi v vzhodnem Berlinu, nato so se vrnili v Moskvo. Tam je Pozner študiral biologijo, v polje novinarskega oziroma - bolje rečeno - dela z informacijami pa je vstopil kot sodelavec KGB-jevega oddelka za propagando; po lastnih besedah neprostovoljno. V sedemdesetih je že bil v ZDA, kjer je delal za več ruskih medijev v angleškem jeziku, kmalu pa je postal tudi gost znanih oddaj največjih ameriških televizijskih postaj, tudi šova zvezdnika Phila Donahueja.
In s slednjim je povezana še ena prelomnica – v letih 1985 in 1986 sta Donahue in Pozner v tako imenovanem "Spacebridgeu" (zračnem mostu) v oddaji v živo povezala ZDA in SZ; Američani in Sovjeti so dobili priložnost za medsebojno razpravo. Kmalu za tem si je Pozner prislužil naziv političnega komentatorja, kar je bil v SZ najvišji naziv za novinarja.
Že takrat je postal zvezdnik, in to je še danes. Pogosto potuje – ujela sem ga v Londonu, govori perfektno angleščino z newyorškim naglasom in rad razpravlja o vsem, od politike do elizabetinske poezije, ki jo je nekoč prevajal v ruščino. Izkazalo se je, da sem kar prav izbrala med nekaj imeni, ki mi jih je kot primerne sogovornike za mojo temo – Kako Zahod gleda Vzhod – predlagal kolega in naš nekdanji dopisnik v Moskvi Andrej Stopar.

Sami ste kar nekaj časa preživeli na Zahodu, celo med hladno vojno ste delovali v ZDA. Tako gotovo imate neko predstavo o tem, zakaj Zahod na Vzhod oziroma na Rusijo še vedno gleda kot na neko drugo civilizacijo; to se nenazadnje kaže tudi v načinu poročanja nekaterih zahodnih medijev.

Ljudje na Zahodu preprosto ne razumejo, da je imela Rusija zelo drugačno zgodovino; da je bila Rusija 300 let pod azijsko prevlado, in to v času, ko je bila v Evropi renesansa. Renesanse mi nikoli nismo imeli. In niti se ne zavedajo, da je Rusija dežela, v kateri so oblastniki lastne ljudi spreminjali v sužnje. Mi nismo uvažali sužnjev iz Afrike, mi smo zasužnjili lastno ljudstvo. Tlačanstvo smo ukinili šele leta 1861, carizem je obstal do leta 1917 in kmalu zatem smo dobili drugo obliko totalitarizma, boljševiško. Torej, Rusija je država, ki nikoli ni poznala demokracije in ki niti ni uživala prednosti političnega razvoja in politične misli od renesanse naprej, kar je zaznamovalo Zahod.

Rusija se sicer danes spreminja, ampak spreminja se počasi, čeprav gre po mojem mnenju še vedno za "sovjetsko Rusijo" oziroma za deželo sovjetske miselnosti. Ljudje, ki danes vodijo Rusijo ekonomsko in politično, so ljudje sovjetskega šolanja; bili so pionirji, mladi komunisti, člani komunistične partije in njihovi starši so bili tudi proizvodi sovjetskega sistema. Miselno torej pripadajo drugemu sistemu in s to miselnostjo rešujejo probleme, ki pa s staro sovjetsko Rusijo oziroma s sistemom, v katerem je delovala Sovjetska zveza, nimajo nič skupnega, zato bomo morali počakati na nove generacije. Šele vnuki današnjih sovjetskih vodilnih mož bodo res lahko kaj spremenili. Ampak Rusija se spreminja, čeprav Zahod tudi tega noče videti in ga to tudi v resnici ne zanima.
Torej je napačna domneva, da gre v primeru poročanja o ukrajinski krizi le za nadaljevanje hladnovojne propagandne retorike?
Ne, ne gre le za 45 let sovraštva med hladno vojno. Tudi že pred drugo svetovno vojno so bili zahodni mediji zelo protisovjetsko razpoloženi. Le za kratek čas med vojno, ko je bila Sovjetska zveza zaveznik v koaliciji protihitlerjevskih sil, se je to spremenilo. In potem še za kratek čas do znamenitega Churchillovega govora o železni zavesi, ki deli Evropo. Vse do Gorbačova in njegove perestrojke in glasnosti smo spremljali klasično protikomunistično propagando. V času Jelcina so bile kritike drugačne – Jelcina so na Zahodu prikazovali kot telebana in alkoholika, ki ne ve, kaj počne. In ko je potem prišel Putin in pokazal, da Rusija ne bo več plesala po ritmu, ki ga diktira Zahod, je spet prišlo do mobilizacije protiruske propagande. Seveda je sedanje dogajanje okoli Ukrajine vsemu temu dalo nov pomen in aktualnost, ampak v sami argumentaciji ni nič novega; gre predvsem za "vedno novo vlačenje starih cunj na plano".

Ampak nekaj poskusov prečenja te propagande je bilo tudi s strani medijev. Zelo odmeven je bil na primer vaš projekt z ameriškim TV-voditeljem Philom Donahuejem, v katerem sta dvakrat v oddaji v živo povezala studia v ZDA in Sovjetski zvezi.

S Philom sva dvakrat naredila "zračni most", kot sva temu rekla – povezavo prek satelita med Sankt Peterburgom in Seattlom, drugič pa Bostonom. To je bil čas, ko so se prekinili športni, kulturni in drugi stiki med ZDA in Sovjetsko zvezo; ko je Ronald Reagan (o Vzhodu, op. P. B.) govoril kot o zlem imperiju. Poskusila sva povezati običajne ljudi, Američane in Sovjete, da bi govorili med seboj in prebili ta zid molka. Mislim, da nama je uspelo. Čeprav – to moram poudariti – je v Sovjetski zvezi prav vsak lahko gledal to oddajo in ogledalo si jo je 150 milijonov ljudi. V ZDA pa so jo predvajali le na nekaj postajah, ki so podpirale ta program, tako da je oddaja dosegla le kakšnih 8 milijonov Američanov, tako da ne smemo pretiravati s pomenom te oddaje, čeprav mislim, da je bila pomembna. Večji pomen je imela za Sovjete. Prejel sem 77.000 pisem sovjetskih gledalcev in največ jih je pisalo o tem, da jim niso bili všeč obrazi Sovjetov, torej obrazi njihovega lastnega naroda. Videli so, kako bolj odprti so bili Američani, lahko so povedali, kar so hoteli, njih pa je bilo še vedno strah govoriti odkrito.
Ampak če si danes ogledamo to oddajo (dostopna je na YouTubu), se zdi, da so se Američani in Rusi čisto dobro ujeli v pogovoru; da se tudi sodelujočim Američanom Rusi niso zdeli nič "čudni". Po drugi strani pa se zdi, da se tudi danes do generacije Rusov, ki veliko potuje, Evropejci in Američani še vedno obnašajo nekoliko vzvišeno. Gre skoraj za odnos čudenja in začudenja, ki ga lahko na primer razberemo v Moskovskih zapiskih Žige Herbersteina, v verjetno prvi knjigi, ki je ruske dežele predstavila Evropi. To je bilo v 16. stoletju, torej takrat, ko je v Evropi še bila renesansa, za katero ste omenili, da je Rusija ni izkusila. Ampak vseeno – kljub začudenju Herberstein ni odkrito vzvišen do Rusov, ki jih opisuje …
V bistvu v Evropi že stoletja obstaja to prepričanje, da Rusi preprosto niso čisto takšni kot mi. Kar koli to že pomeni. Neki prijatelj mi je rekel: če bi bili videti kot Kitajci, če bi torej imeli poševne oči, ali pa če bi bili zeleni ali pikčasti, bi bil odnos Zahoda do nas precej boljši. Zahodnjaki bi lahko rekli – seveda so drugačni, drugega niti ne moremo pričakovati od njih. Ker pa so v resnici videti kot mi, bi se morali tudi obnašati kot mi, torej je nekaj narobe z njimi. In res, če samo pomislite na Kitajsko. Gotovo to ni demokratična dežela, ničesar, kar spominja na demokracijo in spoštovanje osebnih svoboščin, ni tam. Ampak to nikogar zares ne moti. Kitajci so očitno drugačni. Poleg tega pa imajo še toliko denarja, kar seveda je pomembno. In če se v Rusiji in na Kitajskem zgodi nekaj podobnega in za Zahod nesprejemljivega, bo Rusija takoj na vseh naslovnicah, ker so pač Rusi videti kot mi in se morajo zato tudi tako obnašati.

Kolikšno vlogo pri ohranjanju teh predsodkov pa po vašem mnenju danes še igra spomin na hladnovojno delitev na vzhodni in zahodni blok in na vlogo Sovjetske zveze kot glavnega predstavnika spodletelega poskusa realizacije komunistične utopije.
Nedavno sem v svoji oddaji gostil poljskega režiserja Krzysztofa Zanussija. Vprašal sem ga, kaj pomenita izraza Zahodna in Vzhodna Evropa. Skupaj sva prišla do odgovora, da tukaj geografija nima nič zraven. Ključno je preprosto to, ali neka država zgodovinsko pripada Katoliški cerkvi ali pa je njena kultura povezana z izvorom v ortodoksnem Bizancu. To je razlika med Zahodom in Vzhodom; Poljska je zato Zahod, Grčija pa, četudi v EU-ju, Vzhod. In zato je nekako "logično", da je Zahod Rusijo vedno imel za čudno deželo, za drugačno deželo. Ruse so Zahodnjaki vedno imeli za drugačne; imajo tisto čudno slovansko dušo in niso podobni pravzaprav čisto nikomur.

Tako da pri tem ne gre zares le za komunizem. Gre za Ruse. Za občutek, da so Rusi drugačni. Seveda tukaj nekaj krivde nosi tudi Ruska pravoslavna cerkev. Prepričuje Ruse, da je Pravoslavna cerkev nekaj posebnega; da je Rusija posebna; da gre tukaj za posebno civilizacijo. Ruska pravoslavna cerkev je tudi danes zelo aktivna v tej smeri. In vsi ruski tradicionalisti poudarjajo, da je Rusija prav posebna dežela; dežela s posebnim merilom. Ne moreš je izmeriti z običajnim metrom. Torej ni krivda le na strani Zahoda.
Druga pomembna stvar pa je to, da sta dve generaciji odrasli s strahom pred Rusijo. Prav nič ni pomembno, da se je ta Rusija imenovala Sovjetska zveza – za vse je bila to Rusija. To je bila ta dežela, ki je grozila svetu, ki je imela jedrsko orožje, kjer ni bilo osebnih svoboščin, kjer so ljudi zatirali, kjer je bilo hudičevo težko živeti in tako naprej. In kar se danes dogaja v Rusiji, na Zahodu takoj postavijo v ta kontekst. Tako Putina primerjajo s sovjetskim diktatorjem in vse, kar se dogaja v Rusiji, naj bi opominjalo na stare grozne dni, ko je bila Rusija komunistična velesila. V resnici gre tukaj za nekritično mešanje dveh zelo različnih stvari, zahodni novinarji pa pogosto tega ne razumejo.

Predvsem ob vzponu medijskih poročil o gonji proti istospolno usmerjenim in drugim "marginalcem" pa se Zahod vedno pogosteje obregne tudi ob domnevni vzpon patriarhalne, avtoritarne in konservativne miselnosti v Rusiji. Nazadnje na primer ob komentarjih ob zmagi Conchite Wurst na Evroviziji.
Zagotovo je Putin avtoritaren lik in tudi sam je večkrat poudaril, da je privrženec konservativnih vrednot. Na Zahodu govorijo o novem konservativizmu, ampak v resnici je bila Rusija vedno takšna. Rusija je bila tudi v odnosu do spolnosti vedno zelo konservativna in v Sovjetski zvezi so vas lahko zaradi homoseksualnosti poslali v ječo tudi za pet let. To je preprosto del pravoslavnega pogleda na svet. Tu ni nič novega. Gre le za to, da se danes kaže drugače, na primer v odkritem nasprotovanju zahodni dekadenci.
Ste vi osebno razočarani nad takšnim obravnavanjem vaših rojakov v zahodnih medijih in pa tudi nad razvojem Rusije?
Ali sem razočaran? Nisem zares razočaran. Morda so me nekoliko razočarali le Američani. Po perestrojki in glasnosti, torej v času velikih sprememb, bi se lahko ZDA odločile, da bi nam pomagale. Lahko bi sprejele nekakšen Marshallov načrt za Sovjetsko zvezo, kot so ga za Evropo ponudile po drugi svetovni vojni. Takšen program bi lahko morda pripomogel k temu, da se komunizem ne bi vrnil v Rusijo, da se v njej niti ne bi mogel razviti fašizem in da bi se demokracija hitreje razvijala. Za to sploh ne bi porabili tako ogromno denarja, vendar pa denarja v takem primeru ne bi smeli le na slepo "vreči" v Rusijo, ampak bi ga morali premišljeno vlagati za določene cilje.
Namesto česa takega so se ZDA odločile, da bodo Rusiji drugače pokazale, kje je njeno mesto v svetu. Rusija je izgubila hladno vojno, torej ji lahko mi ukazujemo – takšna drža ZDA je bila resna napaka. Danes vidimo v Rusiji nov val patriotizma, patriotsko podporo Putinu ob priključitvi Krima; to pa predvsem zato, ker večina Rusov meni, da s temi dejanji "ZDA kažemo srednji prst" in jim dokazujemo, da ne morejo več z nami ravnati čisto po svoji volji. Ja, resnično mislim, da če bi v osemdesetih letih ZDA razvile drugačen odnos do Rusije, bi bila Rusija danes drugačna dežela. Res sem razočaran, da ZDA ne uvidijo in nočejo priznati, da je njihova lastna politika do Vzhodne Evrope pripeljala do tega, kar imamo danes v Rusiji.

Kako pa si vi razlagate to, da je v primeru Rusije diskurz Baracka Obame, ki je vendar dobitnik Nobelove nagrade za mir in v katerem številni vidijo (so videli) omilitev "divje" in odkrito agresivne zunanje politike Busha mlajšega, veliko ostrejši kot pod njegovim predhodnikom; tega od njega skoraj ne bi pričakovali. S tem ruši svojo skrbno zgrajeno podobo tolerantnega državnika.
Na to natančno ne bi znal odgovoriti. Prvo, kar je očitno, je to, da se Putin in Obama ne marata. Če ste ju kdaj videli skupaj, ste morda opazili njuno telesno govorico ... Res se ne marata, in to je zelo pomembno. Če voditelja dveh velesil ne razvijeta niti dobrega delovnega odnosa, je to zelo slabo za odnose med njunima državama. Drugo, kar je pomembno, pa je to, da je vsaj po mojem mnenju Putin prišel do ugotovitve – pravilne ali nepravilne, ne vem -, da tej konkretni ameriški vladi preprosto ne moremo zaupati. Da jo predvsem vodi tisto že omenjeno prepričanje, da lahko ZDA Rusiji kot poraženki hladne vojne ukažejo ponižnost. Pomembno pa se mi zdi tudi naslednje. Mislim, da je Obama na začetku imel nekaj velikih in dobrih mednarodnopolitičnih načrtov. Ker pa jih ni mogel uresničiti, je postal zagrenjen, veliko bolj zagrenjen kot na primer Bush mlajši, ki nikoli ni imel nobenih pravih načrtov.
Dogodki, povezani z ukrajinsko krizo, se pravzaprav odvijajo bliskovito. Ker ste že tako dolgo politični novinar in ste bili celo v Sovjetski zvezi že imenovani za političnega komentatorja, kar je bil takrat prestižni naziv, bi vas še želela vprašati, kakšen razvoj krize pričakujete.
Ne maram napovedovati prihodnosti. Mislim celo, da bi vsakemu človeku v mojem poslu, torej novinarju, pa tudi politiku, ki da enkrat napačno napoved razvoja dogodkov, morali vzeti licenco za delo. Lahko rečem le, da bosta naslednji dve leti zagotovo zelo težki. Ne verjamem, da bo Putin poskušal prodreti z vojsko v Ukrajino, mislim pa, da bo zelo verjetno Ukrajina razpadla na dva dela in da bo morda izbruhnila državljanska vojna. Upam pa, da ne. Tudi v ekonomskem pogledu bo položaj v naši regiji gotovo težek vsaj do leta 2016 ali 2017. Ampak v tem času bo že prišlo do zamenjave vodstva v ZDA, upam pa, da tudi v Rusiji. To bo ključno vplivalo na potek stvari.
Če sva bila do zdaj predvsem kritična do Zahoda, mi, prosim, povejte, kaj je največja hiba ruske družbe; hiba, ki preprečuje hitrejši razvoj Rusije v moderno in (postopno) tudi demokratično državo.
V ruski družbi najbolj pogrešam neko notranjo gotovost v ljudeh. Da bi ljudje v Rusiji znali povedati, katere so njihove pravice. Pogrešam občutek in zavedanje, kaj pomeni biti državljan in občutek za odgovornost in zavedanje, da ni nujno, da nekdo na vrhu odloča zame, ampak da sem vendar sam svobodna in obenem tudi za svoja dejanja odgovorna oseba. Obstaja bistvena razlika med svobodo in voljo. Volja pravi, to in to hočem narediti in me ne zanima, kaj se bo potem zgodilo. Svoboda pa pomeni, da se zavedam, kaj moram narediti kot svobodna oseba in za kaj moram prevzeti odgovornost. In odsotnost te svobode je tisto, kar najbolj pogrešam v Rusiji. Ta občutek svobode, odgovorne svobode v Rusiji preprosto ne obstaja.