Konservativec Cameron je ob tem zanikal, da bo prva koalicijska vlada na Otoku po drugi svetovni vojni zaradi kompromisnih odločitev majava: "V kompromise sta seveda privolili obe strani, a ti so okrepili, ne ošibili končnega rezultata."
Koalicijska pogodba je dolga 34 strani, vključuje pa 31 ciljnih politik.
Med ključnimi elementi je reforma bančnega sistema, ki med drugim uvaja dajatve na določene dejavnosti bank, omejitev "nesprejemljivih" nagrad bančnikom, vzpostavitev posebnega telesa, ki bo poskušalo ločiti investicijsko bančništvo od poslovanja bank s podjetji in posamezniki, ter načrt, da bi nadzor nad mikro in makro regulacijo prevzela centralna banka.
Vodilna vloga VB-ja v EU-ju
Na področju Evropske unije, kjer so razhajanja med evroskeptičnimi torijci in Uniji naklonjenimi liberalci znana, pogodba obljublja vodilno vlogo Velike Britanije v razširjeni povezavi, hkrati pa določa, da ne bo država nobenih novih pristojnosti predajala Bruslju brez referenduma. Prav tako ne predvideva prevzema evra.
Kar zadeva zunanje zadeve, koalicijska pogodba izpostavlja varovanje britanske nacionalne varnosti in podporo oboroženim silam v Afganistanu in drugod.
Vlada si bo prizadevala za mir na Bližnjem vzhodu s po vsem svetu priznanim Izraelom ter suvereno in za življenje sposobno palestinsko državo. Koalicijska vlada načrtuje tudi gradnjo novega "posebnega odnosa" z Indijo in krepitev vezi s Kitajsko, pa tudi ohranjanje "tesnega in odkritega odnosa z ZDA".
Največja podpora konservativcem
Na Otoku na parlamentarnih volitvah 6. maja nobena stranka ni prejela dovolj glasov, da bi sama vodila vlado. Prav slednje je vodilo v koalicijska pogajanja, ki so se sklenila z zavezništvom med torijci in liberalci.
Največjo podporo so na volitvah sicer dobili konservativci, ki so si v 650-članskem parlamentu zagotovili 306 sedežev.
Druga najmočnejša stranka so postali donedavno vladajoči laburisti z 258 poslanskimi sedeži, tretje mesto pa je s 57 poslanskimi mandati pripadlo liberalnim demokratom.