Medijska prihodnost je v očeh Mateja Praprotnika precej bolj integrirana, kot je danes. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Medijska prihodnost je v očeh Mateja Praprotnika precej bolj integrirana, kot je danes. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Matej Praprotnik
Matej Praprotnik prisega na prevoz s kolesi: 'Zakaj pri nas ne uredijo več kolesarskih stez? Na Nizozemskem so postavili prvi rondo za kolesa. Tudi če bi moral kolesariti tri kilometre več, bi se tako vozil v službo. Na Danskem je bilo v 60. letih toliko avtov kot pri nas, nato pa so začeli uvajati drugačno prometno politiko, ki daje večje mesto kolesarjem.' Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Prihajam iz Slovenj Gradca, kjer je bil moj oče predsednik rokometnega kluba. Najbrž sem tudi zaradi tega dejstva treniral rokomet. V srednji šoli sem nato stopil v športno novinarstvo. Pisal sem za Delo, Večer, Dnevnik in Sportske novosti. Ko se je tekma končala, je bilo veselje na vrhuncu, jaz pa sem začel delati. Zame kot srednješolca je bil to stres. Tekma se je začela ob sedmih, končala ob pol devetih, ob desetih pa sem moral oddati štiri različne variante iste zgodbe za štiri medije.

O športni karieri, ki ga je pripeljala v novinarstvo
Matej Praprotnik
Pri delu veliko uporablja socialna omrežja. Sodelavci so mu za rojstni dan podarili majico, ki poudarja njegov poseben odnos do Twitterja. Foto: Iz osebnega arhiva
Matej Praprotnik
Njegov največkrat 'retvitan' čivk je povezan z lanskim evropskim prvenstvom v košarki, ko je Slovenija premagala Španijo. Foto: Twitter
Matej Praprotnik
V studiu Vala 202 se zadnje čase pojavi redko. Jutranjega programa ne vodi več, občasno pa ga je še vedno mogoče slišati v oddajah Frekvenca X ter Od bita do bita. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Matej Praprotnik
Praprotnik prihaja iz novinarske družine, mama je delala na Koroškem radiu, oče pa je bil dolgoletni dopisnik Dela iz Koroške. Matej je v srednji šoli začel delati na Koroškem radiu. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Matej Praprotnik
Čeprav pri delu uporablja 'pametne naprave', ga sodelavci pogosto ujamejo s svinčnikom in beležko, kamor shranjuje svoje ideje. Foto: Iz osebnega arhiva
Matej Praprotnik
Pred kratkim je testiral nova Googlova očala. Foto: Eric Brinkhorst
Galicija
Leta 2002 je po razlitju tankerja Prestige pomagal čistiti obalo Galicije. 'Danes bi se na to kot novinar pripravil povsem drugače, s seboj bi vzel vsaj še kamero in naredil še več novinarskih prispevkov.' Foto: EPA
Dr. Ben Goldacre: Znanost o cepivih

Zdaj se je skoraj poslovil od etra, kot pomočnik direktorja radia je zadolžen za strateška vprašanja, med drugim snuje učinkovitejšo integracijo vseh medijskih bratov, ki bivajo na Kolodvorski in Tavčarjevi. Slovo od etra si lajša z zabavnimi čivki, strast do humorja pa bo nekoč morda utelesil tudi kot stand up komik.

Nekaj časa je minilo, odkar ste se umaknili iz etra. Zdaj delujete kot pomočnik direktorja radia, zadolženi ste za strateška vprašanja. Zakaj ste se odločili za preskok iz radijskih ust v njegovo drobovje?
Dobro vprašanje. To je logična posledica glede na stvari, o katerih razmišljam in jih razvijam že leta ter segajo v čas, ko sem za pol leta odšel na izobraževanje v Kalifornijo. Zanimal me je radio na spletu, a takrat sem bil tako zagrizen privrženec radia, da nisem dovolj razmišljal o drugih platformah in oblikah radia. V San Franciscu sem dobil potrditev, da stvari, o katerih razmišljam, gredo v pravo smer. Za medije je smiselno razmišljati o digitalnih strategijah. Zelo rad imam radio, zato ostajam tu. Bi pa rad pomagal, da se razvije v moderno medijsko hišo. Ne zgolj radio kot tak, ampak tudi znotraj RTV-ja. Tuje izkušnje so pokazale, da je integracija edina smiselna pot. Upam, da se bo to konkretneje začelo dogajati tudi v naši hiši.

Omenjate, da je v ZDA medijski prostor integriran, ampak tam je tudi bistveno drugačen, od števila uporabnikov naprej ...
Kar zadeva medijske tehnologije, se Evropa in ZDA ne razlikujejo, koncepti so povsem enaki. V San Franciscu sem imel izkušnjo tudi s tamkajšnjo javno radiotelevizijo. Poslovni model je drugačen, saj jo financirajo prispevki, od države dobi zelo malo ali nič. Bil sem tam, ko so se lotili popolne prenove. Ukinili so vse znamke, ki bi namigovale na platformo, in uzakonili KQED News, ki je nato zaživel na vseh platformah. Medijska krajina se zelo hitro spreminja. Javni servis sploh nima veliko možnosti izbire - slediti mora temu razvoju in postati učinkovita radiotelevizija. Smiselno mora uporabiti svoja sredstva, da je rezultat čim boljši.

Ali podobno poenotenje znamk podpirate tudi na RTV Slovenija? Se pravi, da se ne poudarjajo več toliko posamezne (Val 202, Odmevi, MMC ...), ampak enotna (RTV Slovenija)?
To sta ločeni vprašanji. Eno je vprašanje integracije, drugo pa znamčenja. Smiselno je, da RTV razmisli o integraciji. To pomeni, da znotraj hiše ustvarimo sinergijo, da se manj poudarjajo posamezne platforme (zgolj radio, TV ali splet). Povsem samoumevno mora postati, da radijski novinar najprej posname fotografijo, nato 15-sekundni video, nato pripravi prispevek za radio, ob koncu pa ista vsebina živi še na spletu, na skupnem novičarskem portalu.

Vašo vizijo lahko gledamo z dveh vidikov: razvojnega, multimedijskega, ko vsebina res lahko živi v več oblikah in s tem doseže še več uporabnikov RTV-storitev, drug pogled pa lahko postane paradigma pri krčenju stroškov. Zakaj bi delodajalec plačal 3 ljudi, ko lahko plača 1,3 človeka?
Ali pa 1,8 človeka, to je povsem res. Ampak moramo se zavedati, da smo na trgu, kjer se od nas pričakuje učinkovitost. Predstavljajte si, da nove koncepte prevzamejo vsi okoli nas, mi pa smo edini, ki se temu ne prilagodimo. RTV lahko ob tem scenariju tudi propade. Lahko pride do takšnih stroškov produkcije, da je delo nesmiselno. V tem kontekstu to ni nižanje stroškov, ampak višanje učinkovitosti. Pravega odgovora o tem ni, saj o tem zares še nismo razmišljali, smo pa zapisali v strategijo. V praksi pa se to ne dogaja dovolj. Izkušnje iz Evrope kažejo, da je preskok v integrirano obdobje zelo težak in drag. Ampak enkrat je treba sprejeti to odločitev. Mogoče pa je treba razvijati skupino desetih novinarjev, ki bodo sposobni posneti radijski prispevek, hkrati video in pripraviti še smiselno spletno obliko. Vedno več medijskih vsebin dobivamo prek spleta.

Pogrešate kaj radijski eter?
(Čas za razmislek.) Ne. Občasno še nastopim v kakšni oddaji, nikoli več pa v živo. Rad sem vodil jutranji program, to je res. Mogoče sem bil prepoznaven s svojimi domislicami, nisem pa bil najboljši interpret svojih vsebin (smeh). Če bi temu posvetil več pozornosti, mogoče samemu nastopu, bi lahko to spretnost izpilil in dvignil na višjo raven. Danes pa se mi zdi bolj bistveno, da vlagam vse napore, da radijskim novinarjem predstavim koncepte dela za splet, da razvijemo radio, ki bo prijazen na spletu in bo iskal nova občinstva. Ko občasno še delam radijske vsebine, moje delo pri razvoju radia stoji.

Ko občasno delate radijske vsebine, so te pogosto povezane z znanostjo in razumom. V oddaji Frekvenca X ste imeli odmevno temo o cepivih, v oddaji Kje pa vas čevelj žuli pa o goljufivi duhovnosti. Prisegate na znanost?
Seveda. Znanost ima pomembno lastnost, da zna biti kritična do svojih spoznanj. Pri prispevku o cepivih sem bil precej napaden, tudi varuh je prejel pritožbo. A sam sem bil zgolj avtor intervjuja, strokovni sodelavec dr. Nejc Jelen pa je napisal besedilo, ki govori v prid cepljenju. Gost dr. Ben Goldacre zagovarja prostovoljno odločitev o cepljenju, hkrati pa opozarja, da nasprotniki cepljenja povzročajo zelo veliko škode. Ko sem se po negativnih odzivih še bolj poglobil v to zadevo, sem ugotovil, da mediji v želji po lažni uravnoteženosti zelo pogosto soočijo znanstvena dejstva in govorice. Ko vzpostaviš lažno ravnotežje, se ti zdi, da si korektno opravil svoje delo. Odgovoren medij mora znanosti vsekakor dati prednost. Skrbi me podoba znanosti v medijih, še bolj pa me skrbi slaba znanost v medijih.

Je v vašem življenju kaj neracionalnega?
Če me portretirate kot racionalnega človeka, potem bi moral biti moj odgovor seveda "ne". Mogoče je moja neracionalnost v tem, da se rad vračam v kraje, ki so mi ljubi. Proti temu se bolj ali manj uspešno borim z razumom, a glede na to, da je Lizbona moj zelo priljubljen kraj in že nekaj let nisem bil tam, se mi zdi, da mi je končno uspelo biti neracionalen (smeh).

Kaj pa humor? Je za vas racionalen ali ne?
Humor je zelo dobra oblika za komuniciranje. Sporočila s pozitivnimi čustvi so uspešnejša, sežejo dlje. Rad imam humor.

Nekoč ste imeli v svojem opisu na Twitterju zapisano, da bi bili radi stand up komik.
Točno, to je res! Takrat sem res napisal, da sem "stand up wannabe". So mi že predlagali, da bi izdal knjigo s svojimi tviti. Razmišljal sem že, da bi nastopil na odru v žanru stand up komedije. A potem spet pridem do nerazvite spretnosti javnega nastopanja. Zelo hitro se postavim pred mikrofon, a na odru mi je malce težje. Težko si predstavljam sebe v vlogi stand up komika. Tem ljudem sem že večkrat izrazil željo, da bi nastopil. Verjamem, da bi znal uspešno nastopiti, a v to bi moral vložiti veliko energije. Zdi se mi bolj smiselno, da raje razmišljam o radiu na spletu (smeh). Prav gotovo pa me mika! Mogoče, ko bom star 40, 50 let.

Ko sva že pri humorju, ste avtor sila uspešnih radijskih manipulacij.
Zelo rad sem jih delal, a so terjale zelo veliko časa. Težko je bilo razumeti, da od desetih uspejo mogoče samo tri. Ni racionalno, da za eno tako kratko vsebino porabim tudi dva dneva, v tem času bi se lahko posvečal profesionalni rasti. Najprej je bilo treba najti posnetke, nato izpiliti prispevek. A niti dva dneva vloženega časa nista bila zagotovilo, da bo izdelek dober. Veliko manipulacij žal ni shranjenih. To velja tudi za mojo najboljšo, ko sva s Karlom Erjavcem preverjala sluh. Mogoče pa jo je kakšen poslušalec posnel? Če ima kdo ta posnetek, naj mi ga le pošlje. Val 202 bo spet uvedel manipulacije, saj je bil format zelo uspešen. Delali jih bodo kolegi.

Ste uporabnik in zagovornik tehnoloških naprav in omrežij. Se je ta vaš odnos kaj spremnil po aferi, ki jo je sprožilo razkritje Edwarda Snowdna? Koliko zaupate spletu?
Nikoli nisem zaupal, to je zdrav odnos. Družbenih omrežij ne uporabljam, da bi delil podrobnosti iz zasebnega življenja. Omrežja so realnost, s katero se je težko sprijazniti, a jo je treba upoštevati. Mogoče smo prišli v dobo transparentnosti in dobo odpuščanja. Vedno več informacij pride na plan, država nas pozna do obisti, po drugi strani pa tudi mi državo vedno bolje spoznavamo. Internetne komunikacije so se že od nekdaj podrobno spremljale. Tim Wu je v svoji knjigi Master Switch razkril, kako je AT & T že pred mnogo leti sodeloval z ameriško vlado, ki mu je zagotavljala monopol, v zameno pa so skenirali praktično vso internetno komunikacijo. Hkrati pa imamo tudi orodja, kot je Supervizor, ki državljanom omogoča boljši vpogled v delovanje države. Sama transparentnost je obetajoča, družba potrebuje več glasnikov, ki bodo opozarjali na kršenje zasebnosti. Ne želim, da bi pod pretvezo varnosti izgubili vso zasebnost.

Moderne tehnološke naprave danes omogočajo skoraj vse, o čemer smo razmišljali in sanjarili kot otroci. Že pametni mobilni telefon s stališča 20 let nazaj velja skoraj za znanstveno fantastiko. Napačen bi bil pristop, da tehnologije rešujejo naše probleme, zato nisem navdušenec nad novimi tehnologijami. Ni pa tudi pravilno, da nas je preveč strah novih tehnologij. Če pretirano branimo zasebnost, se zna včasih zgoditi, da pozabimo na prednosti drugačnih pristopov. V družbi je zdravstvo tak tabu, bognedaj pred drugimi govoriti o svojih zdravstvenih težavah, a s tem ima družba probleme. Ta namreč stigmatizira bolne ljudi, ki potem ne upajo spregovoriti o svojih problemih. Če te "zasebne" informacije o bolezni krožijo, lahko pomagajo, ustvarjajo skupnosti, še bolj povežejo ljudi, morda pomagajo pri iskanju rešitev ...

Ko govoriva o novih tehnologijah, ste tudi velik zagovornik in uporabnik podcastov. Nenazadnje ste tudi avtor enega od teh (Kitajka si!). Kako spremljate nenadno rast podcastov v našem prostoru? Koliko jih spremljate? Katere bi izpostavili?
Popolnoma sem navdušen nad končnim razcvetom podcastov v našem medijskem prostoru! Tu so Bitni pogovori, Apparatus, Metin čaj ... Tudi sam sem del tega gibanja s kitajko.si. Vedno sem si želel združiti podcast in ljubezen do tujih jezikov. A ko že delaš v radijski produkciji, je res težko ustvarjati še eno vsebino, ki je po formatu zelo podobna. Na srečo mi moja kitajka ne vzame veliko časa. V velik izziv mi je, da sem se pojavil v vlogi ljubiteljskega podcasterja.

Kaj pa stare tehnologije? Ste jih povsem pozabili? Pred leti ste se namreč odpovedali televizorju.
No, zdaj ga spet imam (smeh). Na televizorju imam možnost, da lahko spremljam 'tweet feede'. Spremljanje olimpijskih iger in evrovizijske popevke je zdaj bistveno bolj zanimivo. Komentatorji v čivkih namreč povedo tudi tisto, česar uradni komentatorji ne upajo povedati v mikrofon. A ti čivki skorajda ne gredo čez mero dobrega okusa.

Bliža se svetovno prvenstvo v nogometu. Pripravljate kakšen projekt ob tem dogodku?
O tem sem že razmišljal. Morda bi deset oddaj naredil v času SP-ja v nogometu, nato še deset med olimpijskimi igrami. Portugalščina je številčno zelo govorjen jezik. Predstavljam si, da bi bil lahko tudi kot novinar del radijske ekipe na OI-ju 2016. Dobro poznam Brazilijo, sploh Rio de Janeiro. Če bi delal tam, ne bi šlo zgolj za neko radijsko poročanje, ampak za poskus nekega integriranega novinarstva. A o tem ne odločam jaz. So pa olimpijske igre lepa priložnost za razvoj integracije.

Spet sva pri integraciji. Pa za konec integrirajte vašo preteklost in (morebitno) prihodnost: športno novinarstvo in navdušenje nad stand up komedijo.
(Premislek.) No, potem pa ena šala na račun športnih novinarjev in njihove uporabe naslovov v svojih poročilih. Veste, kdo je največkrat vstal od mrtvih? ... Športnik (smeh).

Prihajam iz Slovenj Gradca, kjer je bil moj oče predsednik rokometnega kluba. Najbrž sem tudi zaradi tega dejstva treniral rokomet. V srednji šoli sem nato stopil v športno novinarstvo. Pisal sem za Delo, Večer, Dnevnik in Sportske novosti. Ko se je tekma končala, je bilo veselje na vrhuncu, jaz pa sem začel delati. Zame kot srednješolca je bil to stres. Tekma se je začela ob sedmih, končala ob pol devetih, ob desetih pa sem moral oddati štiri različne variante iste zgodbe za štiri medije.

O športni karieri, ki ga je pripeljala v novinarstvo
Dr. Ben Goldacre: Znanost o cepivih