"Vsi me poznajo bolj pod imenom župnik Dori, če rečete Izidor Pečovnik, marsikdo ugiba, kdo je to," v pogovoru za MMC pojasnjuje dobro poznani slovenski župnik, ki že dolga leta službuje v Berlinu. Od kod ime Dori? "Doma so me starši in sestra ter bratje klicali Dorči, pozneje v duhovniški službi pa se me je naenkrat prejelo ime Dori," odgovarja in doda, da so tako klicali tudi njegovega očeta, prav tako Izidorja, sicer krojača.

Od tod tudi otroška želja - postati krojač oz. "bolje rečeno modni kreator", dodaja Dori in nadaljuje: "Rad sem imel modo in rad sem se drugače oblačil kot drugi in sem nekako izzival očeta v potrpljenju njegove mode, s katero nas je otroke res razvajal, da smo bili dostikrat drugače oblečeni kot naši sodobniki."

Vendar pa se je na koncu osmega razreda v njem nekaj premaknilo in naenkrat je začutil, da je poklican v duhovniško službo. Razlog vidi predvsem v tem, da je v tistem času ob sebi imel izredno močne duhovniške osebnosti: škofa Grmiča, župnika Vlada Rutarja in upokojenega kanonika Antona Karo. "Z neprisiljeno duhovniško držo so se me dotaknili in vzgledi vlečejo ..." svojo odločitev utemeljuje Dori.

Ste svojo odločitev kdaj obžalovali? Vas nikoli ni mikalo, da bi se poročili, imeli otroke oz. si ustvarili družino?
Svoje odločitve nisem nikoli obžaloval in sem še danes zaprisežen duhovnik in ponosno služim Bogu in ljudem. Nikoli me ni mikalo, da bi se poročil, ker sem imel vedno pred seboj mojo duhovniško poklicanost, ki jo še vedno nosim v srcu in ji sledim. V takem prepričljivem razpoloženju ni mesta za drugo.

Pa vam kdaj pogled uide oz. srce hitreje bije ob kakšni ženski?
Seveda, saj duhovniki smo popolnoma navadni ljudje z vsemi čustvi in hrepenenji. Mislim, da je to tudi pogoj, da te škof v duhovnika posveti. Sicer ta služba ne bi imela te teže, kot jo ima. Odpoved, žrtev in brezpogojna predanost poklicu vključuje tudi skušnjavo in preizkušnjo, temu se ne more nihče upreti ...

Kakšna ženska pa je po vašem mnenju privlačna? Je zunanji videz pomemben?
Lepota ni pomembna, ker je minljiva, notranja lepota, ki te preleti kot sončni žarek in za trenutek ogreje in osvoji, je tisto, kar človeka nagovori in osvaja ...

Modna revija, ki ste jo priredili v cerkvi, vas je iz Slovenije popeljala v tujino. Še vedno mislite, da cerkev ni samo kraj za molitev?
V prvi vrsti je cerkev kraj molitve in tišine. In to naj ostane njena prva dejavnost. Ko pa je to kraj druženja in obredov, pa mora biti odprta za nove prijeme, ki pa seveda poznajo zadnjo mejo.

Primerjava: Berlin proti Ljubljani? Prednosti, slabosti?
Ljubljana je veliko lepša kot Berlin. V Berlinu se je zgodilo veliko hudega in v zadnjih letih se iz tega počasi osvobaja, a je znova v nevarnosti. Ta negativna energija še mnoge preganja. Je lepo mesto, ki te zasvoji in opaja. Ljubljana pa ima energijo, ki je ne pozabiš in te vedno znova privlači. Tudi manjše mesto je in bolj strnjeno, da je druženje prijetnejše. Seveda pa sem malo subjektiven, ker sem ponosen Slovenec in patriot.

Kako grešni so Nemci v primerjavi s Slovenci? Grehi so različni?
Nemci so dobri ljudje, so zelo pravični, strpni in imajo globok socialni čut. Radi se odzovejo povabilom in so zelo družabni. Jaz ne govorim rad o grehih, rajši o napakah, slabostih, nemoči. Lahko bi jim včasih očital, da imajo previsok prag, ko gre za odreagiranje. Tu mi hitreje prekipimo. Ker tako dolgo nič ne ukrenejo mislimo, da nas ne jemljejo resno. Pa se pozneje pokaže, da so spet imeli prav. Najbolj so poznani po reku: "Zaupanje je dobro, a boljša je kontrola." To tujce velikokrat zelo zaboli ali zbode. So zelo organizirani in disciplinirani, mi pa spontani in učinkoviti, kar nam tudi priznajo. Kar se tiče osebnih grehov pa ni velikih razlik, smo si zelo podobni ...

Se vam kdaj potoži po Sloveniji? Kaj pogrešate?
Po domu, domovini se vsakemu toži, tudi meni. Trenutno imam srečo, da sem tako zaposlen, da na to pomislim le, če me kdo pokliče iz domovine in reče, škoda, da te ni tu. Takrat mi zaigra srce in bi poletel kot ptica domov. Ker imam okrog sebe vsak dan Slovence, se počutim kot doma, še posebej, ker imamo skupen dom v župniji sv. Elizabete, ki nam nudi velike in lepe skupne prostore, na dvorišču stoji slovenska lipa, stara 10 let, in pa potomka najstarejše trte iz Maribora, ki bo letos prvič rodila 10 grozdov, če Bog da. Kar pogrešam, so moji domači in prijatelji, s katerimi, ko pridem domov, gojim pristne stike ...

Kako je videti vaš dan? Zjutraj vstanete ob ...
Vsak moj dan je zelo pester. Zjutraj ob 7. uri vstanem, ker grem vedno zelo pozno spat, saj v Berlinu ljudje vabijo zelo pozno na domove in praznovanja. Potem imam mašo, nato delo v pisarni, ogled vrtcev in doma ostarelih, pogovori za krste, poroke in pogrebe. Obisk bolnikov je redna praksa po naročilu. Najlepši je konec tedna, ko imam maše v vseh mojih župnijah: slovenski, nemški v Berlinu in slovenski v Hamburgu in Hannovru. Kar mi trenutno manjka, je prosti čas, ko bom imel vse pod kontrolo, ker eno nemško župnijo sem dobil z letošnjim letom, bo spet čas za nogomet in druge hobije. Delo je lepo in upam, da ga bom še dolgo s takim elanom opravljal.

Kaj pa Izidor Pečovnik Dori počne v prostem času? Kakšne (morda ne preveč pohvalne) razvade?
Prej sem v prostem času, ko sem ga še imel, rad igral nogomet, odbojko, košarko, namizni tenis in tarok. Zdaj mi je ostalo le še za tarok enkrat na teden, dva ponedeljka pa imam za izlet - enkrat s Hamburžani in enkrat s Hannovrčani. To je vse. Včasih se mi posreči s prijatelji popiti kozarec ali več dobrega vina in prosti čas pride sam po sebi ...

Si kuhate, likate, pospravljate sami?
Perem, likam, kuham in pospravljam sam. Včasih naprosim kakšno družino, da mi priskočijo na pomoč pri generalnem čiščenju in urejanju mojega stanovanja. Nikoli nisem naletel na gluha ušesa. Sem jim iz srca hvaležen. Tudi kuham poredko, ker me ljudje vabijo domov. Je pa res, da jem enkrat na dan. Pijem pa zelo rad in dosti domačo kavo. Če pa kuham, potem so to testenine in pečem zrezke ...

Tudi duhovniki kdaj naredijo kakšno neumnost ali živijo "po pravilih"?
Jaz sem zelo odprt človek in ne skrivam svojih napak, neumnosti. Seveda, kadar je več kot en kozarček, sem vesel, rad pojem, izdam kako skrivnost več kot sicer in ljudem je všeč, ker vidijo, da si eden izmed njih. Tudi žene pravijo, da sem bolj radodaren s komplimenti. Pri tolikem delu je tega na žalost premalo.

Se vam ne zdi, da je mogoče tujina še bolj priročna za kakšne t. i. "grehe"? Berlin le ni kot Slovenija, ki se včasih zdi kot majhna vas, kjer vsi vse poznamo in o vseh vse vemo.
To si mislimo, a ni res. V tem smislu je tudi Berlin mala vas. Mene poznajo povsod, kjer se pojavim, me nekdo nagovori. Tako vidiš, da nisi nikjer sam, da te nihče ne pozna. Za razvade in napake se še hitreje izve, ker tvojih slabih dejanj nihče ne zamolči, ampak poskrbi, da o vsem vsi čim hitreje izvedo ...

Vse pogosteje ste duhovniki tarča različnih obtoževanj: pedofilija, ženske, otroci ... resnica ali laž?
Kar mene boli je, da je na žalost nekaj tega res in da ne bi smelo biti med nami tega sploh nič. Predolgo smo o tem molčali ali pa res nismo vedeli, ker se o tem ni smelo govoriti. Danes nam to vsem zelo škoduje, ker se posamezni primeri posplošijo in zaznamujejo nas vse duhovnike. V Berlinu dolgo nismo vedeli za te primere, ko pa smo izvedeli, so hitro ukrepali in res vsak primer raziskali, dali v javnost, storitelje na sodišče, žrtvam pa pomoč. Tu je Cerkev hitro in še pravočasno ukrepala in rešila ugled, da smo se rešili posploševanja. Ljudje spet zaupajo duhovniku, našim šolam, vrtcem in škofu. Kakor so na začetku procesov izstopali iz Cerkve, tako se zdaj vračajo.

Konec julija smo. Ste že bili na dopustu?
Bil sem na kratkem 10-dnevnem dopustu pri domačih in prijateljih: brat Peter je postal abraham, prijateljeva žena Milena je tudi zaokrožila leta, prijateljem sem krstil otroke ... to me je pripeljalo domov. Ostalo me čaka, a še ne vem, kdaj ...

Idealen dopust bi bil ...
Z našo nogometno ekipo Slovenski katoliški klub, katere član sem, biti v tem trenutku na svetovnem prvenstvu vseh Slovencev, ki živijo zunaj domovine, v Ljubljani. Ravno me je poklical prijatelj in predsednik kluba Borut Blatnik, da smo osvojili prvo mesto in smo svetovni prvaki.

Zvonil sem z vsemi zvonovi v slovenski cerkvi sv. Elizabete v Berlinu in od sreče jokal kot mali otrok. No, s to ekipo bi bil cel dopust na pripravah nekje v Sloveniji in pa z otroki iz Berlina, kot do zdaj vsako leto, na letovanju v Piranu pri Smonu.

Ljudje po navadi, ko gremo na počitnice, "odklopimo" službene obveznosti. Kako je v vašem primeru? Kdaj pozabite zjutraj ali zvečer na molitev?
Takih počitnic še nisem imel. Na uradno molitev se zgodi, da pozabiš ali preložiš, ne moreš pa pozabiti na molitev zahvale in prošnje, ker se ti vsak dan zgodi kaj takega, da tako ali drugače moraš moliti ...

Se boste vrnili v Slovenijo?
V Slovenijo se bom vrnil, ko bom tukaj končal svoje poslanstvo, temu pa se ne vidim konca. V pokoj pa zagotovo na Vransko v mojo hišico, kjer bom mojemu župniku Jožetu Turineku pomagal, če me bo potreboval.