"Če si hotel biti 'sharp', si moral imeti dober walkman in prave superge – to je bila osnova," se svojih mlajših let spominja raper Kosta. Foto: Reuters
Sonyjev prvi prenosni kasetofon, slavni TPS-L2. Izdelek, ki je dolga leta simboliziral razcvet japonskega gospodarstva in njegov dar za izdelavo miniatur, je celo na videz asociiral na klasični japonski dizajn: modro in črno ohišje naj bi reinterpretiralo klasične lakirane škatle, ki so jih izdelovali na Japonskem. Foto: Reuters

Tako kot vsaka dobra legenda je tudi rojstvo walkmana, ki se je zgodilo pred okroglimi 40 leti, zavito v skrivnost. Med najbolj razširjenimi je bila svoj čas zgodba, da si je soustanovitelj podjetja Sony Akio Morita želel med urami tenisa na igrišču poslušati svojo lastno glasbo. Ta korporativni mit se lepo sklada z japonsko poslovno tradicijo, ki vse pomembne izume pripisuje vodji odgovornega podjetja. Spet drugo apokrifno poročilo uči, da je Morita nekoč obiskal tovarno in od delavca za tekočim trakom slišal, da bi si ta želel pri delu poslušati glasbo. (V tej različici je direktor prikazan kot benevolenten vodja.)

Najverodostojnejša je najbrž različica, ki jo lahko razberemo iz Sonyjeve uradne dokumentacije in iz Moritove avtobiografije Made in Japan. Na idejo naj bi v resnici prišel drugi soustanovitelj Sonyja, Masaru Ibuka, ki je bil tehnično bolje podkovan in je tudi pogosteje obiskoval razvojni oddelek. Motilo ga je namreč, da na čezoceanske letalske polete ne more vzeti svojega lastnega izbora glasbe. Da bi mu ustregel, je leta 1978 Sonyjev inženir Šizuo Takašino v roke vzel Pressman, prenosni magnetofon, kakršne so uporabljali predvsem novinarji. Odstranil je pripravo za snemanje in zvočnik ter dodal ojačevalec sterea. Edina resnična tehnološka novost je bil dodatek lažjih in manjših slušalk, boljših od drugih, ki so bile takrat dostopne na trgu.

Prodajni oddelek je zelo skrbelo, da nihče ne bo kupil naprave, ki lahko glasbo samo predvaja, ne more pa je snemati – a Morita je vztrajal, da mora biti walkman zgolj in samo predvajalnik, češ da npr. avtoradiu nihče ne zameri, da ne more snemati zvoka. Izdelek so začeli izdelovati po štirih mesecih, brez kakršne koli predhodne raziskave trga. Novo napravo, model TPS-L2, so novinarjem v Tokiu predstavili 22. junija 1979; po modelu že znanega Pressmana so izdelek krstili za Walkman. Osem dni pozneje, 1. julija 1979, so walkmani prispeli v trgovine.

Predsednik podjetja Sony Akio Morita z walkmanom na sestanku leta 1982. Foto: AP

Skoraj smo dobili Soundabout
Mimogrede, Ibuka je ime Walkman menda sovražil – tudi zato se je izdelek na različnih trgih prodajal še kot Stowaway, Soundabout in Freestyle. A na koncu se je prijelo poimenovanje za japonski trg, celo tako zelo, da danes walkman pomeni kateri koli prenosni kasetofon, tako kot radenska pri nas pomeni katero koli mineralno vodo.

Takojšnja uspešnica
Sonyjevo tveganje je bilo bogato poplačano. Novi kasetofon je bil drag – stal je dvesto dolarjev, kar bi, če upoštevamo inflacijo, danes pomenilo sedemsto dolarjev – a od prvega trenutka naprej tudi neverjetno popularen. Pričakovali so, da bodo prodali okrog pet tisoč kosov na mesec. Samo do konca tistega prvega poletja so jih prodali že 50 tisoč. Na začetku leta 1980 je bil walkman že na poti v ZDA. Do leta 2009, ko so različico s kaseto umaknili s trga, so ljudje po svetu pokupili več kot 400 milijonov walkmanov.

Ključno je bilo, kako si ga nosil. Nisi ga smel zapeti za pas, to ni bilo kul. Treba ga je bilo zapeti za žep, da se je videlo, kakšen je. Večina ljudi je imela obrnjene navznoter, tisti, ki so imeli malo boljše, pa so jih obrnili navzven, da so jih pokazali.

Kosta

Kaj pa pri nas?
Walkman je bil v najstniških letih tudi pri nas obvezen atribut za najstnike – tudi za raperja Kosto. "Če si hotel biti 'sharp', si moral imeti dober walkman in prave superge – to je bila osnova," pravi. Pri napravici seveda ni šlo samo za poslušanje glasbe, ampak tudi za imidž. "Ključno je bilo, kako si ga nosil. Nisi ga smel zapeti za pas, to ni bilo kul. Treba ga je bilo zapeti za žep, da se je videlo, kakšen je. Večina ljudi je imela obrnjene navznoter, tisti, ki so imeli malo boljše, pa so jih obrnili navzven, da so jih pokazali. Sam sem imel športen, rumen Sonyjev model, ki je bil celo vodoodporen." Drug ključen element so bile seveda slušalke. "Dalo se je dobiti že precej dobre slušalke, ki pa niso bile zelo velike, prej majhne in oblazinjene s peno. Tudi ta del je moral izgledati pravilno, nisi smel imeti bednega para slušalk."

Kolesar z walkmanom za pasom na ulici v Chicagu avgusta 1981. Foto: AP

Edine prave kompilacije se je delalo na kasete
Walkmani – in predvsem seveda kasete – so bili v njegovih mladih letih tudi ključni za rapersko sceno. "Preden smo imeli prenosne CD-predvajalnike, smo si glasbo presnemavali na kasete, tako s CD-jev kot s plošč. Po Ljubljani je krožilo več kompilacij, med drugim tudi demoposnetki Klemna Klemna. Vsi smo jih presnemavali in jih poslušali na walkmanih. Na ta način smo si izmenjevali novo glasbo. Pozneje smo seveda presedlali na CD-je, a na CD-jih nikoli ni bilo tako kul delati kompilacij kot na kasetah. Kasete si lahko nenehno dosnemaval in presnemaval."

So pa imeli walkmani predvsem eno usodno napako, se spominja Kosta – baterija se je izpraznila absolutno prehitro. "Z baterijo smo varčevali tako, da smo kasete prevrteli s svinčnikom."

Družba za na poni in za aerobiko
Novinar in kolumnist Borut Mehle je svoj prvi walkman, prav tako znamke Sony, dobil iz tujine. "Mislim, da se je pisalo leto 1986, čeprav so imeli ljudje walkmane že pred tem. Spomnim se, da je bilo tisto zimo ogromno snega, jaz pa sem se okrog prevažal na poniju in z walkmanom v ušesih. Še danes se spominjam zaporedja pesmi na kaseti. Tudi previjanje je bil lep postopek: imel si občutek, da nekaj počneš."

Z walkmanom je bil povezan cel kup malih ritualov. "Če si hotel točno določeno pesem, si moral prevrteti trak naprej in nazaj. Sem pa poznal tudi didžeje s kaset, ki so bili v svojem početju tako izurjeni, da so znali kaseto prevrteti na točno pravo mesto."

Zaradi walkmana so se mi zdeli skakalci v višino najbolj seksi atleti. Samo pri njih sem videl, da so se med dvema serijama skokov sproščali z walkmani. Na atletskih mitingih je njihov tabor deloval najbolj hipijevsko na celotnem stadionu.

Borut Mehle

Iz časov razmaha walkmanov se spominja tudi prvih tekačev in drugih ljubiteljskih športnikov s slušalkami na ušesih. "Walkmani so nekako spadali v "aerobični paket" osemdesetih. Mislim pa, da so bila dekleta pri tem udejstvovanju vseeno samo deloma uspešna, ker je bil walkman vseeno občutljiv na tresljaje. Če si slušalk nisi pritrdil na glavo s trakom, so se preveč premikale, da niti ne omenjam kabla, ki se je lahko izrabil."

Imajo pa napravice v Mehletovem spominu še eno zelo specifično športno konotacijo. "Zaradi walkmana so se mi zdeli skakalci v višino najbolj seksi atleti. Samo pri njih sem videl, da so se med dvema serijama skokov sproščali z walkmani. Na atletskih mitingih je njihov tabor deloval najbolj hipijevsko na celotnem stadionu."

Seveda Sony še zdaleč ni bil edini izdelovalec prenosnih kasetofonov. Na fotografiji je napravica znamke Alba, ki jo je nostalgično shranila članica naše redakcije. Foto: MMC RTV SLO
"Walkmani so nekako spadali v "aerobični paket" osemdesetih." Foto: Sony

Simbol samozaverovanosti in ega osemdesetih?
Izdelek, ki je dolga leta simboliziral razcvet japonskega gospodarstva in njegov dar za izdelavo miniatur, je celo na videz asociiral na klasični japonski dizajn: modro in črno ohišje naj bi reinterpretiralo klasične lakirane škatle, ki so jih izdelovali na Japonskem.

Eden najpomembnejših atributov walkmana pa je seveda ta, da je za vedno spremenil naš odnos do tehnologije – to, da je namenjen individualni rabi in da človeka z zvokom zameji od sveta, je postala njegova opredeljujoča lastnost. Nastop walkmana in njegovih tekmecev ni bil le zgodovinska prelomnica, ampak tudi znanilec in simbol navznoter obrnjene ere, solipsistične in narcistične "dobe jaza".

Sami v množici
Sociolog Edward Hall je že pred desetletji predstavil idejo osebnega mehurčka, kulturno pogojene razdalje, ki jo ljudje v družbi vzdržujemo drug od drugega. Lahko bi teoretizirali, da je walkman ustvaril drugačen mehurček, tehnološki mehurček, ki omogoča zaseben prostor v javnosti, zavestno odrezanost od okolice. Danes so ulice preplavljene z uporabniki telefonov, zatopljenimi v lastne svetove koncentracije in komunikacije.

Mehle to funkcijo walkmana primerja s sončnimi očali – "z njim si se lahko izoliral pred ljudmi". "Danes mi grejo seveda na živce kolesarji, ki imajo v ušesih slušalke, hkrati pa zvonijo vsem drugim – a obenem je na neki način prijetno biti v zvočni kupoli."

"Walkman ti omogoča biti sam v množici," pojasni Mehle. "Lahko rečemo, da to za seboj potegne alienacijo, a alienacija je konec koncev tudi neke vrste svoboda. Na vasi vsakdo pozdravlja vsakogar, v mestu pa si človek lahko privošči koga prezreti."

The New York Times walkman prvič omeni v juliju 1980, kot "najnovejši statusni simbol v mestu". Srečanje dveh ljudi z walkmanom primerja s tem, da "bi si dva lastnika mercedesa potrobila na cesti". Foto: AP
Sony je seveda razvil tudi modele, ki so lahko predvajali format MP3, a takrat je bila njihova zlata doba že preteklost. Foto: Reuters

Michael Schiffer v knjigi The Portable Radio in American Life (1991) navaja, da se je ideja "zasebne prenosne glasbe" pojavila že v petdesetih, ko so razvili radijski tranzistor s pripadajočo slušalko. Razlika je bila seveda v tem, da je šele walkman poslušalca osvobodil vezanosti na radijski program. Kaseta (na trgu od leta 1965) je ljudem omogočila, da so si sami izbirali svojo glasbo – Sonyjev marketing je ljudem obljubljal "osebni soundtrack njihovih življenj". Tudi priljubljenost walkmana je leta 1983 prodaji kaset pomagala prehiteti prodajo plošč.

Pri vsem skupaj je najbolj ironično to, da je imel tisti prvi model walkmana, TPS-L2, dve vtičnici za slušalke, pa tudi prodajali so ga z dvema paroma slušalk; oranžni gumb na napravi je služil temu, da sta se sočasna uporabnika walkmana lahko pogovarjala prek mikrofona. Atribut, ki je pri vseh poznejših modelih že izginil, je sam po sebi zgovorne narave: Japonce je menda skrbela individualistična narava njihovega izuma. Pri Sonyju niso hoteli na trg poslati izdelka, ki bi lahko deloval "sebično", je pozneje zapisal Akio Morita, in oranžni gumb je bil mišljen kot "gumb v sili" za komunikacijo.

V letih, ki so sledila, je Sony seveda razvijal naprednejše različice svoje uspešnice: Discmana, ki je predvajal zgoščenke, pa še cel kup formatov, ki se niso zares uveljavili, kot so bili DAT (digitalna avdiokaseta), MiniDisc in "Duo" Memory Stick. Nekateri modeli so bili vodoodporni, drugi so ponujali visokoresolucijski zvok in pozneje celo video. Sony je seveda razvil tudi modele, ki so lahko predvajali format MP3, a takrat je bila njihova zlata doba že preteklost.

Junija 1989, 10 let po prvem modelu, je skupno število proizvedenih naprav Walkman preseglo 50 milijonov, leta 1992 pa je doseglo že 100 milijonov. Od leta 1979 do leta 2009 je bilo sicer po vsem svetu prodanih 385 milijonov naprav. Foto: Reuters
Rekviziti iz filma Varuhi galaksije, med katerimi ima častno mesto tudi walkman, na katerem Peter Quill posluša šlagerje iz osemdesetih. Foto: AP

Primat in prestol na področju "prenosne glasbe" so bili prisiljeni odstopiti Applu, njihovemu konceptu knjižnice iTunes in čudovito oblikovani napravici, ki je navdušila svet – iPodu. Tako kot je Sony s svojim walkmanom v osemdesetih s trga izrinil t. i. boom boxe, je bilo v novem tisočletju jasno, da se Applovi podaniki ne bodo zadovoljili z nobenim konkurenčnim izdelkom.

Sunek nostalgije z Varuhi galaksije
A zavedati se je treba, da sta moda in koncept "kulskosti" skrajno protejska fenomena. Walkman je denimo svoj nostalgični epilog dočakal leta 2014, z Marvelovim blockbusterjem Varuhi galaksije. Protagonist Peter Quill (Chris Pratt), medplanetarni pirat, je originalni model TPS-L2 in pripadajočo kaseto šlagerjev iz osemdesetih uporabljal kot nostalgično in čustveno vez z Zemljo, ki jo je zapustil kot otrok. Če je bil prvi walkman pred tem med zbiralci vreden okrog sto dolarjev, je po premieri filma ta številka poskočila na tisoč dolarjev. Redki model "Guys & Dolls", ki je vtičnici za slušalke označil za "fante" in "punce", se zdaj prodaja tudi za tri tisočake. V rokah Chrissa Pratta je walkman tako odtekel še svoj častni krog v popkulturi.

Za konec pa še poslednja ironija. Masaruju Ibuki, ki je naročil izum walkmana, da bi lahko poslušal glasbo na medcelinskih poletih, se želja ni uresničila. Ekipa je posebej za njegove polete priredila model Pressmana. A ko se je prvič udobno namestil v svojem sedežu in pritisnil trikotniček Play, ga je pričakala samo – tišina. Inženirji, ki so v zadnjem hipu brzeli z naročilom, so mu za na pot po nesreči zapakirali sveženj praznih kaset ...