1. Trnova pot Nauke in incident na Mednarodni vesoljski postaji

Izstrelitev na raketi Proton-M, ena zadnjih. Protoni-M bodo leteli predvidoma do leta 2023.  Foto: Roskozmos
Izstrelitev na raketi Proton-M, ena zadnjih. Protoni-M bodo leteli predvidoma do leta 2023. Foto: Roskozmos

Mednarodna vesoljska postaja (MVP) je dobila nov modul, rusko Nauko. To je bil dolgo pričakovan in pomemben dodatek. Obenem je v petek usoda Mednarodne vesoljske postaje visela na nitki.

Rusija naposled razširila svoj odsek

Mednarodna vesoljska postaja do zdaj. Foto: Nasa
Mednarodna vesoljska postaja do zdaj. Foto: Nasa

MVP deluje od leta 1998. Je nenehna "igra legokock" v orbiti, države skozi leta dodajajo nove in nove elemente. ZDA in Evropa sta bili pri tem precej dejavni, Rusija pa nekoliko manj, saj je večino načrtovanih nadgradenj odpovedala. Zadnjo večjo je izvedla leta 2000. Zato je bil prihod modula Nauka ta petek težko pričakovan.

Nauka na MVP-ju. Foto: Roskozmos
Nauka na MVP-ju. Foto: Roskozmos

Nauka je 13 metrov dolgo, štiri metre široko vesoljsko plovilo s prostornino 80 kubičnih metrov, od tega jih je 70 primernih za bivanje ljudi. Zagotavlja osnovno infrastrukturo vesoljske postaje: pogon, električno energijo, navigacijo, dva priklopa in osnove za vzdrževanje življenja vključno s straniščem. Lahko je samostojna vesoljska postaja, lahko je del večmodularne.

Nauka je obenem modul "stare šole". Tehnologija izhaja iz 70. let prejšnjega stoletja. Za program prvih vesoljskih postaj (Saljut in Almaz) so Sovjeti razvili koncept postaje FGB. Taisti koncept so uporabili za osnovo vesoljske postaje Mir in na tej podlagi izdelali tudi Zarjo in Zvezdo, ruska modula Mednarodne vesoljske postaje.

Nauka oziroma rusko Znanost je torej prenovljena sestra Zarje in Zvezde ter sestrična Saljutov.

Nauka v laboratoriju. Foto: Roskozmos
Nauka v laboratoriju. Foto: Roskozmos

Trnova pot

Izdelava Nauke se je začela že v 90. letih prejšnjega stoletja. Bila je rezerva za Zarjo. Podjetje je izdelavo pripeljalo do dobrih dveh tretjin, in to na lastno pest, nato je končala v skladišču. Tedaj je bila znana kot FGB-2.

Vabilo bralcem

Smo kakšno pomembno novico izpustili? Vabljeni, da jo omenite in po želji tudi opišete v komentarjih pod člankom. Najboljše opise lahko izpostavimo v članku samem. Odprti smo tudi za kakršne koli pripombe na aljosa.masten@rtvslo.si.

Rusom je na prelomu v novo tisočletje zmanjkalo denarja za gradnjo svojega odseka MVP-ja. Načrtovane nadgradnje so odpovedali. Odločili so se za cenejšo možnost, ki se je ponujala iz skladišča: že skoraj dokončani rezervni modul. Tako so leta 2004 naznanili, da bo FGB-2 izstreljen leta 2007. FGB-2 je dobil nov namen, znanost, bil preimenovan v Nauko, v skladu s tem ga je bilo treba predelati. Dela so se zavlekla, leto 2007 je prišlo in odšlo, koledarji so odpadali, nakar je šlo samo še na slabše.

Leta 2013 so med testiranjem pogonskega sistema ugotovili, da pomemben ventil pušča. Preiskava je pokazala na širšo težavo: pogonski sistem je kontaminiran, poln kovinskih delcev velikosti tudi do enega milimetra. Nesnaga naj bi vanj zašla med žaganjem "stare" napeljave.

Pogonski sistem so se odločili zamenjati in pri tem naleteli na nov zaplet. Rezervnih delov ni bilo, niti proizvajalcev zanje. Opremo so namreč razvijali v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Pogonski sistem je bilo treba razstavi in obnoviti, kar je zamudno početje.

Na tej točki so se vodilni resno poigravali z mislijo, da Nauko pošljejo v razrez, ob vse slabših mednarodnih odnosih (kriza v Ukrajini) pa tudi s scenarijem, da Nauko pustijo na tleh in uporabijo kot prvi element nove, povsem ruske vesoljske postaje, z Mednarodne pa se umaknejo leta 2020. Iz načrta ni bilo nič, leta 2015 so se odločili nadaljevati popravila Nauke s ciljem izstrelitve leta 2016.

Zgodbo Nauke podrobno opiše portal RussianSpaceWeb, ki ga upravlja ruski novinar Anatolij Zak.

A je vse skupaj šlo še na slabše. Ne le, da jim v vseh teh letih ni uspelo očistiti pogonskega sistema, kovinski prah in opilki so se zavlekli v napeljavo in številne rezervoarje. Tudi teh ni bilo mogoče menjati, saj stare tehnologije ni nihče več proizvajal. Tako so bili prisiljeni znova odpreti modul, rezervoarje in jih čistiti, kar je znova zahtevalo čas. Medtem so našli tudi znake predčasne korozije. Nato je udarila pandemija covida-19 in vse skupaj se je zavleklo v leto 2021. Številnim komponentam je garancija potekla, zato so jo podaljšali.

A ne glede na vse je Rusom junija 2021 uspelo Nauko dokončati. Ponosno so objavili fotografije končnega izdelka, ga obdali s tovornim ščitom in posadili na raketo. Potem pa je pozorno občinstvo opozorilo, da senzorji, ki molijo iz Nauke, nimajo toplotne izolacije. Nauko so vrnili v laboratorij, namestili manjkajočo opremo, opravili dodatne teste. Naposled je uspelo.

Tako je 21. julija letos Proton-M le ponesel 23-tonsko Nauko v nebo, po dolgih desetletjih čakanja, dela in pričakovanja. Oddal jo je v nižjo Zemljino tirnico.

Video 1: Posnetek izstrelitve

Pirs in Progres uničenju naproti. Foto: Esa/Thomas Pesquet
Pirs in Progres uničenju naproti. Foto: Esa/Thomas Pesquet

A težavam ni in ni bilo videti konca. Del poti bi morala Nauka opraviti z lastnim pogonom. Toda glavni pogonski sistem, tisti, ki so ga leta in leta čistili ter obnavljali, je zatajil. Začasno so izgubili tudi telemetrijo, torej podatke o delovanju naprave, in prižig motorjev prestavili za en dan. Prvi dvig do orbite so opravili z rezervnim pogonom, pozneje jim je uspelo usposobiti tudi glavni pogon. V osmih dnevih so opravili več prižigov in prilagoditev, da so tirnico naposled uskladili s postajo.

Medtem so s postaje odklopili modul Pirs in ga poslali v atmosfersko uničenje. Tja ga je potegnila vesoljska ladja Progres MS-17.

Video 2: Poslednja pot Pirsa

Nato so se pojavile težave s samodejnim sistemom za približevanje in priklop (KURS). Med približevanjem postaji je Nauka skrenila s poti, zato sta s postaje posredovala prisotna kozmonavta Pjotr Dubrov in Oleg Novicki. Postopek se je uspešno končal s priklopom.

Video 3: Približevanje in priklop Nauke

Približevanje. Foto: Roskozmos
Približevanje. Foto: Roskozmos

Toda za živce nadzornikov ni bilo počitka. Med pripravami na odprtje lopute se je nenadoma prižgal Naukin pogon. Postaja se je začela nenadzorovano obračati. Ker je bila zunaj dosega ruskega nadzornega središča, pogona ni bilo mogoče ugasniti. Nazaj so se začeli boriti s pogonom na modulu Zvezda in na tovorni vesoljski ladji Progres, ki je priklopljena na postajo. Boj je trajal, vse dokler se rezervoarji v Nauki niso izpraznili. Postaja se je obračala s hitrostjo pol stopinje na minuto, nato so jo stabilizirali. Incident je trajal slabih 50 minut.

Nauka poleg Sojuza. Foto: Roskozmos
Nauka poleg Sojuza. Foto: Roskozmos

Postaja mora biti pravilno usmerjena, da lahko komunicira z Zemljo, paneli sončnih celic pa, da proizvajajo primerno količino električne energije, zato takšno obračanje ni zaželeno. Dogodek je bil stres za strukturo postaje, in škoda v obliki razpok se bo morda pokazala čez čas.

Še najhuje pa je pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi se pogon Nauke na tak način vžgal med približevanjem postaji. Plovilo bi se lahko v postajo zaletelo in kot balon, ki spušča zrak, nadaljevalo pot in še naprej povzročalo škodo. Postaja bi lahko bila uničena.

Na srečo se to ni zgodilo, Roskozmos pa je sporočil, da je šlo za programsko napako.

To je bila trnova pot Nauke, ki se je srečno končala. Mednarodni partnerji pa samo upajo, da se – glede na preštevilne zaplete v Naukini zgodovini – ne bo nepričakovano pojavil še kakšen.

Kozmonavte zdaj čaka serija vesoljskih sprehodov, na katerih bodo Nauko dokončno vgradili na MVP in usposobili.

Nova postavitev. Progres 78 (oziroma MS-17) je pritiskal v nasprotno smer kot Nauka in skrbel, da se postaja ne začne preveč obračati. Foto: Nasa
Nova postavitev. Progres 78 (oziroma MS-17) je pritiskal v nasprotno smer kot Nauka in skrbel, da se postaja ne začne preveč obračati. Foto: Nasa

Če bo šlo vse po sreči, bodo kozmonavti v Nauki izvajali znanstvene eksperimente in shranjevali potrebščine. Ima tudi stranišče, tako da imajo kozmonavti zdaj na voljo dve. Na Nauki je nameščena evropska robotska roka, ki je skupaj z Nauko čakala na pot v vesolje več kot desetletje.

Namestitev Nauke pa je dobra z vidika dolgoročnega delovanja Mednarodne vesoljske postaje. Rusi že več kot pet let grozijo z odhodom od projekta MVP. Zdaj, ko se za sodelovanje dogovarjajo s Kitajci (Kitajska postavlja svojo postajo, katere moduli so podobni Nauki), pa te grožnje prehajajo v sfero realnosti. Nov ruski modul postaje pa je protiutež. Kaj bo prevladalo, bo znano čez nekaj let.

Predvidoma novembra bo Rusija na MVP priklopila nov, manjši modul Prihal. To je vezni člen s številnimi priklopi. V strokovnih medijih se pojavljajo špekulacije, da bi po koncu MVP-ja Nauka in Prihal lahko začela novo rusko vesoljsko postajo.

Video: Nadzorno središče med incidentom

(Skoraj) katastrofalen konec Starlinerja, Voyager 2 se vrača, še ena megakonstelacija

Starliner prestavljen

Zaradi incidenta je Nasa prestavila petkovo izstrelitev vesoljske ladje Starliner na torek, 3. avgusta, ali pozneje. Boeingov Starliner je na prvem poletu pred letom in pol zatajil in ni dosegel MVP-ja, med poletom pa se je za las izognil uničenju.

Nasa je zato Boeingu naložila kup popravkov. V torek ali pozneje bomo videli, ali so bili uspešni. S Starlinerjem želi Nasa voziti ljudi na MVP, tako kot že počne s SpaceX-ovim Crew Dragonom.

Starlinerjev zaplet je bil podoben Naukinemu. V njegovem programju je bilo zapisano, da se po ločitvi kapsule in podpornega modula ta zapodi v smeri kapsule in vanjo zaleti. K sreči so inženirji med poletom napako opazili in kodo popravili. Trk bi lahko uničil toplotni ščit in hipotetična posadka se ne bi mogla vrniti na Zemljo. Prižig motorjev v vesolju je resna zadeva.

Malo za šalo, še manj zares

Za zabavnejše novice z MVP-ja je ta teden poskrbel francoski član posadke, Thomas Pesquet.

Dolgotrajna vesoljska tradicija veli, da se posadka zbudi (zjutraj po londonskem času) s pesmijo. Pesquet je tokrat izbral (ali odobril) pesem Take on me ansambla A-HA, a v t. i. izvedbi Shittyflute.

Dežurni vodja nadzornega središča Anthony Vareha je v dnevnik zapisal: "Niso predvajali zgolj dela pesmi. Predvajali so celo pesem. Tri minute in 40 sekund. Posadka je zagotovo šla skozi nekaj faz smešno je/ni smešno." Več v posnetku desno.


2. Vzpon kitajskih raketoplanov

Foto: CNSA
Foto: CNSA

Prejšnji petek so Kitajci z Džujučana v puščavi Gobi izstrelili večkrat uporabno podorbitalno vesoljsko plovilo, piše kitajska agencija Šinhua. Istega dne je pristalo na 800 kilometrov oddaljenem letališču v regiji Notranja Mongolija. Polet je bil "popoln uspeh".

CASC je plovilo testiral le malo po tem, ko je ameriško podjetje Virgin Galactic poslalo svoj podorbitalni raketoplan VSS Unity (poglavje 1).

Plovilo je proizvedla Kitajska korporacija za vesoljsko znanost in tehnologije (CASC). Razen tega je o napravi znanega izjemno malo, saj država informacij ne objavlja, niti fotografij ali videoposnetkov. Dodatno zmedo vnaša dejstvo, da Kitajska zadnjih 20 let razvija več različnih konceptov raketoplanov, vse pod tančico skrivnosti, saj naj bi bili namenjeni tudi (ali predvsem) vojski.

Je pa mogoče iz objave CASC-a izpeljati nekaj sklepov. Tokrat uporabljeno podorbitalno vesoljsko plovilo je vzletelo navpično in vodoravno pristalo, v prihodnosti pa naj bi služilo kot prva stopnja izstrelitvenega sistema.

CASC je lanskega septembra preizkusil tudi "večkrat uporabno eksperimentalno vesoljsko plovilo", ki je v orbiti preždelo več dni. Morda bodo oboje spojili v prvo in drugo stopnjo večkrat uporabnega izstrelitvenega sistema.

Po pisanju medija SpaceNews bo plovilo namenjeno tako tovoru kot posadki. Cilj je polna večkratna uporabnost in najmanj 20 izstrelitev.

Medtem pa se neka druga kitajska entiteta s podobnim imenom – Kitajska korporacija za vesoljsko znanost in industrijo (CASIC) – ukvarja z zelo podobnim projektom. CASIC razvija dvostopenjski, večkrat uporabni raketoplan Tengdžun. Prvi test je predviden za leto 2025 (poglavje 4).

Dolga brada kitajskih raketoplanov

Kitajska ima na področju raketoplanov dolgo zgodovino, ki seže vse do začetkov sodobnega raketarstva. Prav Kitajec Čujan Šuesen je v 30. letih prejšnjega stoletja sodeloval pri snovanju ameriškega Laboratorija za reaktivni pogon (JPL), ki je danes pomemben del Nase. Pomembno je pripomogel k začetkom ameriškega vesoljskega programa, bil med znanstveniki, ki so se na koncu druge svetovne vojne dokopali do dokumentacije o vesoljskem programu nacistične Nemčije, in na podlagi tam najdenega koncepta Silbervogel pripravil načrte ameriškega podorbitalnega raketoplana. Načrte je ameriška vojska v 50. in 60. letih uporabila za razvoj vesoljskega plovila X-20 Dyna-Soar, to pa je bilo podlaga za program Space Shuttle. Toda Šuesena takrat ni bilo več zraven. Po Mao Cetungovem prevzemu oblasti leta 1949 so se odnosi med ZDA in Kitajsko zaostrili, Amerika je postala nezaupljiva, proti Šuesenu začela preiskave in ga pridržala. Zaplet se je končal z izmenjavo zajetih ameriških pilotov iz korejske vojne, Šuesen je odšel v domovino. Tam je s svojim znanjem postavil kitajski nuklearni in vesoljski program, med drugim tudi danes dobro znano raketno družino Dolgi pohod. Po uspešnem razvoju temeljnih delov vesoljske infrastrukture so se kitajski znanstveniki lotili tudi področja raketoplanov. Že leta 1988 so predlagali več različnih konceptov (podobe tukaj). Razvoj se je dejansko začel v 90. letih s proizvodnjo modelov in testiranj aerodinamike, pri čemer so se precej zgledovali po evropskem projektu Hermes (sicer spodletelem). Kitajska je bila tedaj še relativno revna in tehnološko še vedno zaostala država, zato je razvoj tekel počasi. Šele leta 2006 je kitajska državna družba Akademija za izstrelitvene tehnologije (CALT) uradno naznanila začetek razvoja raketoplana, tedaj so zakrožile tudi fotografije manjšega vesoljskega plovila Šenlong (Shenlong), pripetega na trebuh letala. Prvi polet je bil predviden za leto 2020.

Kitajska dokončala najhitrejši vlak, ki bo peljal do 600 kilometrov na uro

Kaj se je dogajalo vmes? Na videz zatišje, v resnici pa so bili Kitajci marljivi in bodo kmalu v nebo spravili ne enega, temveč več različnih raketoplanov. Poleg omenjenega neimenovanega in Tengdžuna, ki bosta v nebo planila kmalu; je med koncepti v razvoju tudi raketoplan, ki bi mu pri vzletu pomagala magnetna tehnologija, podobno kot pri pred kratkim predstavljenem kitajskem vlaku; pa tudi hiperzvočno vesoljsko plovilo, podobno ameriškemu X-43.

Raketoplani se očitno vračajo; ameriška vojska že lep čas preizkuša samodejnega (poglavje 8), ameriško podjetje SNC bo kmalu preizkusilo Dream Chaserja, lonček pa pristavljajo tudi Rusi (poglavje 5) in Evropa (poglavje 1).


3. Kitajskim večkrat uporabnim raketam naproti

Prva izstrelitev Dolgega pohoda-8. Foto: CNSA
Prva izstrelitev Dolgega pohoda-8. Foto: CNSA

Kitajska je že pred časom napovedala, da bodo vse njene rakete do leta 2036 večkrat uporabne. Potrebne tehnologije pilijo z državno raketo Dolgi pohod-8, ki je prvič poletela pred kratkim (poglavje 2), po poročanju medija GlobalTimes.cn pa naj bi prvič poskusila navpično pristati že letos. Zgoraj omenjeni CALT je konceptualno zagrizel v manjšo kopijo Starshipa (poglavje 2). Prav ta teden je preizkusil vračanje tovornega ščita s pomočjo padal. To je storil po izstrelitvi rakete Dolgi pohod-2C ta ponedeljek.

Video: Posnetek izstrelitve Dolgega pohoda-2C

Načrti podjetja i-Space. Foto: i-space/zajem zaslona
Načrti podjetja i-Space. Foto: i-space/zajem zaslona

Tudi tamkajšnji zasebniki ne stojijo križemrok, v zadnjem desetletju je vzniknil cel nabor podjetij, ki pripravljajo večkrat uporabne rakete. Zadnja novica prihaja iz podjetja Deep Blue Space, ki bo testne poskoke prve stopnje začelo letos, pozneje pa bo z raketami Nebula-1 dostavljalo do 500 kilogramov v soncesinhrono tirnico. Podobne načrte ima i-Space, najprej z načrtovano raketo Hyperbola-2 , nato z večjimi, ki tako po videzu kot po tehnologiji (usmerjevalna zakrilca, pristajalne noge) precej spominja na SpaceX-a Falcon 9 in Falcon Heavy. V tej smeri deluje tudi Landspace (Zhuque-2), Galactic Energy (poglavje 6) ... Povrhu na Kitajskem obstaja še slabih deset podjetij, ki se bojujejo za izstrelitvene posle, zato utegne ta država v kakšnem desetletju temeljito zatresti svetovni trg. Če v sliko dodamo načrte ameriških SpaceX-a in Blue Origina ter Relativity Spacea, se morajo Evropa, Rusija, Indija, Japonska (...) podvizati ali pa bodo ostali daleč zadaj.

Še ni konec novic s kitajskega konca. Ta teden so izstrelili tudi Dolgi pohod-2D. Poletel je v četrtek s satelitskega izstrelitvenega središča Džuičuan na severozahodu države, piše agencija Šinhua. Dostavila je satelit Tjanhui I-04.

Video 2: Izstrelitev Dolgega pohoda-2D


4. Pomembna izstrelitev za Ariane 5

Foto: Arianepace
Foto: Arianepace

Evropska raketa Ariane 5 je po skoraj letu dni znova poletela. Predzadnja izstrelitev je bila lanskega avgusta, tokrat pa se je z Evropskega izstrelitvenega središča Kourou v Francoski Gvajani dvignila ta petek zvečer. Uspešno je dostavila dva komunikacijska satelita (Star One D2 in EUTELSAT QUANTUM), sporoča družba Arianespace.

V nasprotju z običajnimi modeli, ki so zasnovani na Zemlji in jih, ko so enkrat v orbiti, ni mogoče znova reprogramirati, satelit Eutelsat Quantum uporabnikom omogoča prilagajanje komunikacij njihovim potrebam skoraj v realnem času. Med drugim bi ga bilo mogoče uporabiti za posredovanje informacij potnikom na letalih ali ladjah, so navedli pri Evropski vesoljski agenciji.

Model Quantum, ki tehta 3,5 tone, ima osem komunikacijskih žarkov in vsakega od njih je mogoče preoblikovati tako, da spremeni območje pokritosti in moč telekomunikacijskega signala, ki ga oddaja.

Po enem letu zatišja pomembne izstrelitve

Enoletno zatišje so med drugim pripisali epidemiji in težavam zaradi čezmernega tresenja, ki so ga zaznali na lanski izstrelitvi Ariane 5.

Nasa je v Kourou poslala svoje predstavnike, da so preverili delovanje rakete. Še letos bo namreč izstrelila izjemno drag in tudi več kot desetletje nastajajoč tovor, vesoljski teleskop James Webb.

Ariane 5 v nižjo Zemljino tirnico zmore prenesti 20 ton tovora. Gre proti koncu življenjske poti, saj naj bi jo v kakšnem letu ali dveh nadomestila Ariane 6, ki bo enako zmogljiva, a za približno polovico cenejša (po napovedih). Ker pa se Esa zaveda, ta morda ne bo dovolj konkurenčna, tako zaradi SpaceX-a kot zgoraj omenjenih kitajskih naporov, je začela razvoj večkrat uporabne rakete po zgledu Falcona 9, uporabna naj bi bila z letom 2030.

Na vidiku nova različica Vege

Prav v tej luči je razumeti še eno svežo objavo Ese. Čeprav se pravkar poslavlja od rakete Vega in uvaja novo, cenejšo in zmogljivejšo Vego-C (prva izstrelitev je predvidena na začetku prihodnjega leta), v isti sapi naznanja razvoj še "bolj konkurenčne" različice Vega-E z eno stopnjo manj. Prvi polet je predviden čez štiri leta.

Video: Posnetek izstrelitve


5. Pri Ganimedu našli sledi vodne pare

Pri Ganimedu prvič našli sledi vodne pare

Članek je objavljen v znanstveni reviji Nature Astronomy.

JUICE v brezzračni komori. Foto: Esa
JUICE v brezzračni komori. Foto: Esa

Znanstveniki so prvič našli dokaze za obstoj vodne pare pri Jupitrovi luni Ganimed. S pomočjo vesoljskega teleskopa Hubble in arhivskih podatkov so v ultravijolični svetlobi, ki jo oddaja tamkajšnja avrora, našli kemični podpis, ki ga interpretirajo kot vodo v plinasti obliki. S tem so po lastnem prepričanju dokazali, da na luni, ki je bogata z vodo in prekrita s 100-kilometrskim ledenim oklepom, poteka proces sublimacije, torej neposredne pretvorbe H2O-ja iz trdne snovi v plin. Para sicer ni prišla iz podlednega oceana, tako kot se to dogaja pri Jupitrovi luni Evropa ali Saturnovem Enkeladu, je pa zato Ganimed postal še zanimivejša tarča za raziskovanje. Več o tem v posebnem članku.

Evropska vesoljska agencija je prav ta teden končala mesec dni dolgo testiranje sonde JUICE, namenjene prav h Ganimedu. Sonda je bila v posebni komori podvržena vakuumu in temperaturam od –180 do 250 stopinj Celzija. Zdaj jo bodo vrnili proizvajalcu Airbusu, kjer bodo nadaljevali priprave na izstrelitev prihodnje poletje. Prihod v Jupitrov sistem je predviden leta 2029.


6. Europa Clipper ne bo čakal na SLS

Izstrelitev težkega sokola leta 2019. Foto: SpaceX
Izstrelitev težkega sokola leta 2019. Foto: SpaceX
Ledeno površje Evrope na fotografiji sonde Galileo izpred desetletij. Foto: NASA/JPL-Caltech
Ledeno površje Evrope na fotografiji sonde Galileo izpred desetletij. Foto: NASA/JPL-Caltech

Še nekaj novosti v povezavi z Nasinim projektom Europa Clipper, ki bo prav tako preučeval Jupitrove ledene lune konec tega desetletja. Razvoj je nekaj časa visel v zraku, saj ni bilo jasno, na kateri raketi bo zadeva poletela. S tem je povezano trajanje potovanja in izpostavljenost Sončevemu sevanju, posledično pa tudi samo oblikovanje sonde. Ameriški kongres se je dolgo boril, da bi Clipperja izstrelili na državni raketi SLS. S tem bi skrajšali potovanje za nekaj let, sonda bi potrebovala manj toplotne izolacije, podjetja v politično pomembnih državah bi imela delo. A po nekaj letih zakonodajnih prizadevanj je postajo jasno, da Nasa čisto vse izdelane SLS-e potrebuje za lunarni program Artemis, SLS pa se zaradi stranskih potisnikov na trdo gorivo preveč trese za občutljivega Clipperja, zato je politika dopustila izbiro kakšnega drugega izstrelitvenega sistema. Nasa je nato izbrala Falcon Heavy, trenutno najzmogljivejšo raketo sveta, plačala bo 150 milijonov evrov (in s tem prihranila vsaj dve milijardi). Falcon Heavyju bodo predvidoma dodali še vrhnjo stopnjo, da oblet Venere ne bo potreben, s tem pa tudi ne močnejša zaščita proti Sončevemu sevanju.

Europa Clipper bo predvidoma izstreljen leta 2024, krožil bo okoli Jupitra in do 50-krat obletel luno Evropa, obiskal pa bo tudi luni Ganimed ter Kalisto.

Od ponedeljka, 2. avgusta, do nedelje, 8. avgusta 2021, bo na CŠOD Medved, Medvedje Brdo, potekal mladinski astronomski raziskovalni tabor.


7. FOTO: Eksoluna v nastajanju

Posnetek v radijski svetlobi. Foto: Arianepace
Posnetek v radijski svetlobi. Foto: Arianepace
Odkrili naj bi prvo, pošastno veliko eksoluno

Astronomi so v okolici eksoplaneta prvič jasno posneli disk materiala, iz katerega bo nastala eksoluna, sporoča Evropski južni observatorij. Zadeva je pri zvezdi PDS 70 in njenem eksoplanetu PDS 70c, mladem plinskem velikanu.

V Centru Noordung v Vitanju bo to poletje cela plejada dogodkov, povezana z astronomijo.

Sistem je 400 svetlobnih let stran od nas. V sistemu je še en planet, PDS 70b. Vse skupaj je staro dobrih pet milijonov let.

Človeštvo do zdaj ni potrdilo obstoja niti ene eksolune, torej lune zunaj Osončja, imamo pa nekaj kandidatov.

Video: ESO-jev pojasnilnik

Drugi slovenski viri za vesolje

8. SKOK V ZGODOVINO: Marinerja obletita Mars

Foto: Nasa
Foto: Nasa

31. julija 1969 sta Mars obleteli ameriški sondi Mariner 6 in 7. Opazovali sta področja okoli ekvatorja in južnega pola, analizirali ozračje in nazaj poslali stotine fotografij. Podvig je bil zahteven, večina tedanjih medplanetarnih odprav je namreč propadla.

Marinerja 6 in 7 sta potrdila ugotovitev, ki je prinesla veliko razočaranje: Mars nima ne kanalov ne oaz, temveč je rdeča, mrzla puščava. Obenem pa je veselje vzbujala zaznava amonijaka in metana v ozračju.

Video: Tedanje medijsko poročilo

50 let Apolla 15

Foto: Nasa
Foto: Nasa

To še ni vse. Pred 50 leti je na Luni pristala odprava Apollo 15, v njej pa astronavta David Scott in James Irwin (v poveljniškem modulu na nebu je čakal Alfred Worden).

Na odpravi Apollo 15 so prvič uporabili električno lunarno vozilo in se prvenstveno posvetili znanosti, predvsem geološki; ne pa golemu fizičnemu raziskovanju in preizkusom tehnologije. Nabrali so kar 77 kilogramov vzorcev Lune.

Worden je umrl marca lani (poglavje 8).


IZPOSTAVLJENI KOMENTAR UPORABNIKA:

Spacex medtem v Boca Chici tudi napreduje s polno paro (oziroma bi lahko rekli da so še pospešili). Booster 4 je že skoraj sestavljen (še tri dele zvariti skupaj in povezati napeljavo) in naj bi bil tako že petega avgusta pripravljen na prve teste ("kriogenski", trdnosti, prižig motorjev ipd). Do konca prvih testov pa bo verjetno Spacexu uspelo dostaviti tudi dovolj motorjev Raptor tako za Booster 4 kot za Starship 20 (ki bo letelo na vrhu "prve stopnje" sistema). Za oboje skupaj namreč potrebujejo kar 35 "navadnih" raptorjev in še tri "vakumske" za letenje v vesolju. Starship 20 je tudi že skoraj dokončan. Morajo na vrh postaviti še nos plovila ter dodati vsa zakrilca. Seveda bo tu manj testiranja kot pri Boosterju, saj je zadnji Starship tudi že uspešno pristal in so tako odpravili kar nekaj težav. Napredujejo pa tudi v celotni "Starbase". Zadnji večji del vzletnega stolpa (9 del ki je predvsem za škripčevje potrebno za lovljenje bodočih boosterjev ob pristanki) je privarjen, vzletno ploščad/podstavek so pripeljali na gradbišče, "lovilni roki" ter verjetno rumena "roka za dovajanje goriva" lepo napredujeta. Prav tako so na "tank farm" (kjer bodo proizvajali/shranjevali vse potrebne pline+vodo za uspešen polet) je tudi dobil peti tank za gorivo. Aja, Musk je tudi najavil zacetek gradnje novega "visokega hangarja", ki bo iste višine kot ta v katerem sedaj gradijo Booster 4. Vemdar bo imel dva "strešna dvigala" ter bo tam 4-6 krat vccji po površini. Kar pomeni, da bodo lahko hkrati gradili tam 6-8 boosterjev in ne samo enega kot je sedaj prostora v trenutnem hangarju.
-SF-SN 2021-07-31T17:10:48+02:00


NA VIDIKU:

Torek, 3. avgust, ali pozneje – Atlas V – Starliner