Vesoljski tednik je tokrat naphan z novostmi, a vsega zanimivega ni mogel zajeti. Cenjeni bralci ste vabljeni, da manjkajoče dogodke predstavite v komentarjih pod člankom!


1. Rusi krepijo navigacijski sistem GLONASS

Sojuz-2.1b, ruska tovorna mula. Glonass K Foto: Roskozmos
Sojuz-2.1b, ruska tovorna mula. Glonass K Foto: Roskozmos

Rusi so svojemu globalnemu navigacijskemu sistemu GLONASS dodali še en satelit nove generacije, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos.

Izstrelitev je bila v soboto ob 20.08 po našem času s kozmodroma Pleseck, ki je v regiji Arhangelsk. Uporabili so raketo Sojuz-2.1b (Progres) z dodano vrhnjo stopnjo Fregat (NPO Lavočkin), ki je satelit po treh urah in pol poleta pripeljala na načrtovano višino 19.100 kilometrov, torej srednjo Zemljino tirnico.

Video: Kratek posnetek izstrelitve

Zdaj je na nebu 28 Glonassov. 24 jih obratuje na polno, dva sta v rezervi, en je "v popravilu", enega še testirajo. Trije so novi Glonassi K, drugi so starejšega tipa M, ki bodo polagoma nadomeščeni.

Glonass K proizvaja center ISS Rešetnov. Pri 900 kilogramih mase je od predhodnika lažji za skoraj 500 kilogramov. Med drugim je lažji zato, ker ni zasnovan kot tesno zaprta škatla, temveč kot vesolju skoraj popolnoma izpostavljena naprava. Ima za tri leta daljšo predvideno dobo delovanja (10 let). Po navedbah proizvajalca bo natančnost navigacije zožil na nekaj centimetrov. S tem bo lahko Glonass tekmoval s konkurenčnimi sistemi: evropskim Galileom, ameriškim GPS-om in kitajskim Beidoujem. Slednji je bil dokončan to poletje.

Glonass K. Foto: ISS Rešetnov
Glonass K. Foto: ISS Rešetnov

To je prva izstrelitev Glonassa K po letu 2014, ob prvi se je pisalo leto 2011.

Razlog za časovno raztegnjenost je med drugim v zahodnih sankcijah proti Rusiji, piše portal RussianSpaceWeb. Naenkrat niso imeli kopice nujnih komponent za satelite in so bili zanje prisiljeni postaviti cele nove tovarne, novo generacijo GLONASS-ov pa preoblikovati.

Tudi zato je prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin prejšnji teden (poglavje 5) napovedal, da bo Rusija stremela k popolni samozadostnosti na področju vesoljskih tehnologij, dosegla naj bi jo z letom 2025.

Sojuz-2 je ruska tovorna mula s 108 poleti, od tega polovico v varianti 2.1b. Slednja v nižjo tirnico Zemlje zmore 8 ton tovora. Ima dve osrednji stopnji in štiri stranske potisnike. Za višje destinacije jo navadno opremijo z vrhnjo stopnjo, v tem primeru Fregatom. Rusija namerava Sojuze-2 do leta 2025 nadomestiti z novo, mnogokrat uporabno raketo Amur (poglavje 4), o kateri pa ne želijo več govoriti (poglavje 5).


2. 350 Dolgih pohodov

V ponedeljek ob 16.19 po našem času je z izstrelitvenega središča Šičang (Xichang) v provinci Sičuan (Sichuan) poletela raketa Dolgi pohod-2C. Po pisanju kitajske državne agencije Šinhua je v orbito ponesla tri satelite Jaogan-30. Namenjeni so "zaznavanju elektromagnetnega okolja" in "sorodnim tehnološkim preizkusom". Na krovu je bil tudi komunikacijski satelit Tianqi-6.

Po poročanju SpaceFlightNow so bili sateliti Jaogan izstreljeni na višino 595 kilometrov, v resnici pa naj bi služili kitajski vojski. Natančneje, z njimi naj bi prisluškovali tujim komunikacijam in sledili gibanju mornaric drugih držav.

42 metrov visoki in dvostopenjski Dolgi pohod-2c zmore v nižjo Zemljino tirnico ponesti dobre štiri tone tovora. Letos je že poletel marca (poglavje 8) in junija (poglavje 5). Ženeta ga tekoči hidrazin in dušikov tetraoksid.

To je bila 350. izstrelitev raket družine Dolgi pohod, ki deluje od leta 1970.


3. RocketLab se počasi pobira od poletnega spodrsa

Raketa Electron. Foto: RocketLab
Raketa Electron. Foto: RocketLab

Teden je bil bogat z izstrelitvami. Za naslednjo je odgovorno novozelandsko podjetje Rocket Lab, ki se specializira za lahke tovore.

V sredo ob 20.21 je z izstrelišča Mahia na Novi Zelandiji poletela raketa Electron, ki je v soncesinhrono tirnico na višini 500 kilometrov ponesla deset majhnih satelitov, piše v sporočilu za javnost. Eden je CE-SAT-IIB, Canonov test miniaturiziranih vesoljskih teleskopov. Preostalih devet spada v konstelacijo Dove, ki obsega več sto malih satelitov (cubesats) za opazovanja Zemlje.

To je bila 15. izstrelitev Elektona, ki se počasi pobira od julijskega spodrsa (poglavje 3). 17 metrov visoka raketa zmore v soncesinhrono tirnico ponesti 250 kilogramov in je namenjena pretežno tovorom, ki niso dovolj hitro našli mesta na večjih raketah.

Rocket Lab razvija tudi tehnologijo za večkratno uporabnost prve stopnje. V nasprotju s SpaceX-om ne želi vertikalnega pristanka rakete, temveč slednjo opremi s padalom, nakar jo ulovi helikopter (poglavje 3).

Video: Posnetek izstrelitve


4. 100. polet Falcona

Še en teden, še en uspešni pristanek prve stopnje Falcona 9. Foto: SpaceX
Še en teden, še en uspešni pristanek prve stopnje Falcona 9. Foto: SpaceX

Poleti Falcona 9 se kar plodijo in množijo. Skoraj vsak Vesoljski tednik vsebuje poročilo o tej raketi in tale ni izjema. Tako kot prejšnji teden (poglavje 1), je šlo tudi tokrat za Starlinke.

Sokol 9 je s Cape Canaverala nazadnje poletel v soboto ob 16.31 po našem času. V nižjo Zemljino tirnico je dostavil 60 satelitov Starlink, namenjenih satelitskemu dostopu do medmrežja.

Prva stopnja Falcona 9 je po poletu pristala na robotski ladji, to je bil njen tretji polet. Ta primerek bi moral poleteti že 22. oktobra, a so izstrelitev odpovedali, po besedah prvega moža podjetja Elona Muska zaradi težave na eni od kamer.

Video: Posnetek izstrelitve

Minila je 14. izstrelitev satelitov Starlink. Lahko bi jih bilo še stotine. Foto: SpaceX
Minila je 14. izstrelitev satelitov Starlink. Lahko bi jih bilo še stotine. Foto: SpaceX

Konstelacija Starlink je presegla osemsto primerkov, dovolj, da so lahko začeli z javnosti odprtim preizkušanjem storitve, poroča medij ArsTechnica. Za zdaj je na voljo v Severni Ameriki, uporabniki pa bodo odšteli 500 dolarjev za opremo (sprejemno anteno), mesečna naročnina je 100 dolarjev. Omrežje je po neuradnih informacijah doslej dosegalo hitrosti od 10 do 60 Mbps, zamik signala pa od 30 do 90 milisekund. To naj bi se s povečevanjem konstelacije izboljševalo.

To je tudi bil okrogli, 100. uspešni polet raketne družine Falcon. Prvi Falcon 1 je po treh spodletelih poskusih v nebo odšel 28. septembra 2008. SpaceX je ob tem naštel še nekaj statistike te raketne družine, ki globalno raketno industrijo sili v prilagajanje:
- 63 pristankov prve stopnje Falcona 9
- 45 primerov večkratne uporabe prve stopnje
- Dva primerka sta poletela in pristala šestkrat

Video 2: Podjetje je ob tem objavilo poseben video, sestavljen iz koščkov vsake uspešne izstrelitve

Prejšnji mesec so morali še eno izstrelitev Falcona 9 nekaj sekund pred prižigom prekiniti zaradi težave na motorju.

Iz tega razloga je Nasa prestavila polet Crew Dragona na Mednarodno vesoljsko postajo.

Zdaj so našli vzrok. Po poročanju portala space.com je v dveh motorjih Merlin ostala manjša količina laka. Lak je zašel v 1,6-milimetrske šobe ventila. Uporabljajo ga za zaščito občutljivih delov med postopkom anodizacije. Anodizacija pa je postopek, med katerim se ustvari protioksidacijska zaščita na aluminiju. V SpaceX-u pravijo, da postopek opravljajo zunanji izvajalci, od njih pa bodo zahtevali izboljšave. Dodali so, da bi raketa tudi z lakom v šobah zelo verjetno letela brez težav. Le v nekaterih "skrajnih scenarijih" bi lahko prišlo do poškodbe Merlinov. V izogib nevšečnostim bodo menjali nekaj motorjev na raketah za bodoče misije, med drugim na tisti za Crew Dragona, še piše Space.com.


5. Ariane 6, evropska raketa naslednje generacije, se vse bolj odmika

Ariane 6 in Vega-C sta evropska aduta za to desetletje. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: Esa
Ariane 6 in Vega-C sta evropska aduta za to desetletje. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: Esa
Ariane 6, kot si jo je na začetku razvoja predstavljal umetnik. Foto: ESA–D. Ducros, 2014
Ariane 6, kot si jo je na začetku razvoja predstavljal umetnik. Foto: ESA–D. Ducros, 2014
Levo nova Vega, desno Ariane 6 v osnovni in nadgrajeni inačici. Z belo barvo je označena osnova stopnja Vege z motorjem P120C, ki služi tudi kot stranski potisnik na Ariane. Foto: Avio
Levo nova Vega, desno Ariane 6 v osnovni in nadgrajeni inačici. Z belo barvo je označena osnova stopnja Vege z motorjem P120C, ki služi tudi kot stranski potisnik na Ariane. Foto: Avio

Evropsko upanje v boju s prevlado SpaceX-a, raketa Ariane 6, se vse bolj odmika, tako zaradi tehničnih težav kot zaradi pandemije covida.19. Sprva smo jo pričakovali že letos, a so jo poleti prestavili na 2021 (poglavje 3), zdaj pa so jo potisnili na pomlad 2022, sporoča Evropska vesoljska agencija. Tudi druga raketa v razvoju, Vega-C, se odmika, in sicer na junij 2021.

Razvoj obeh raket je sicer povezan. Vega je namreč raketa na trdo gorivo, njena osnovna stopnja pa v nekoliko prilagojeni obliki služi kot stranski potisnik Ariane 6.

Razvoj sicer ne stoji, le nekoliko počasnejši je. Oktobra so izvedli nepremični test motorja P120C, ki žene Vego. Napravo so vtaknili v železobetonsko stojalo, napolnili s 142 tonami goriva in pustili, da gori 130 sekund. Inženirji so se zakopali v zbrane podatke, a doslej o nepravilnostih niso poročali.

Video: Posnetek testa

Z Vego sta bila septembra izstreljena prva slovenska satelita.

Da bi lahko začeli izstreljevati Vege-C, morajo najprej prilagoditi talno infrastrukturo. To pa bodo lahko začeli početi šele, ko bosta načrtovani dve izstrelitvi obstoječe Vege opravljeni.

Z uspešnim testom motorja P120C so se za dovolj dobre izkazali vsi trije motorji, ki bodo gnali Ariane 6: Vulcain 2.1 za prvo stopnjo in Vinci za drugo stopnjo. Ti so teste prestali že lep čas nazaj.

Video: Test Vulcaina

Še ena posebnost: Avio eksperimentira z ogljikovimi vlakni. Z njimi je poskusno naredil ogrodje za celotni potisnik P120C. Tudi to bodo testirali posebej. Foto: ESA/CNES/Arianespace - Optique vidéo du CSG - P. Baudon
Še ena posebnost: Avio eksperimentira z ogljikovimi vlakni. Z njimi je poskusno naredil ogrodje za celotni potisnik P120C. Tudi to bodo testirali posebej. Foto: ESA/CNES/Arianespace - Optique vidéo du CSG - P. Baudon

Pred dobrim tednom so uspeli sestaviti celotno vrhnjo stopnjo Ariane 6 (na povezavi je tudi ličen videoposnetek, ki ga ni mogoče pripeti semkaj). Povezali so torej rezervoarje za kisik in vodik ter podporno ogrodje za motor Vinci, ki se lahko večkrat prižge in ugasne. Sledila bodo testiranja, ali naprave delujejo pravilno tudi, ko so povezane. Če bo šlo vse po sreči, bodo vrhnjo stopnjo z barko prepeljali do testnega poligona Nemške vesoljske agencije (DLR) v Lampoldshausenu, kjer bodo izvedli še en statični test.

Tehnične težave pa imajo z mehansko roko, ki bo povezovala izstrelitveno ploščad z raketo.

Naraščajoči stroški in tekma s Falconom 9

Motor Prometheus bo gnal metan. Foto: ArianeGroup Holding
Motor Prometheus bo gnal metan. Foto: ArianeGroup Holding

Ariane 6 s štirimi stranskimi potisniki bo v nižjo tirnico Zemlje ponesla do 20 ton, v prehodno geostacionarno tirnico pa 12 ton. Inačica z dvema potisnikoma bo zmogla 4,5 tone v prehodno geostacionarno orbito in 7 ton v soncesinhrono.

Evropska vesoljska agencija bo zaradi dodatnih stroškov, povezanih z zamudami in epidemijo, države članice zaprosila za dodatnih 230 milijonov dolarjev, piše SpaceNews.com. Stroški razvoja bodo tako narasli na 4,4 milijarde evrov. Projekt teče od začetka minulega desetletja in je evropski poskus odgovora na vse hujši cenovni pritisk SpaceX-a, ki ArianeSpace, nekoč kralja komercialnih izstrelitev, vse bolj pritiska proti robu.

Šestica bo od Ariane 5 cenejša, a bo ohranila visoko zanesljivost, obljublja proizvajalec.

Po različnih virih naj bi izstrelitev Ariane 5 stala okoli 150 milijonov evrov, Ariane 6 pa naj bi bil približno 40 odstotkov cenejši.

A po neuradnih podatkih bo Ariane 6 še vedno dražja od Falcona 9 ob primerljivi zmogljivosti, zato se je Evropa "že" lotila razvoja večkrat uporabne rakete Themis z motorjem Prometheus, ki naj bi še olajšala račun. To drevo pa bo moralo še precej zrasti, da bo obrodilo prve sadove.

Ker pa Evropa želi neodvisen dostop do vesolja, bodo rakete Ariane še dolgo letele.

B4 podjetja Blue Origin z napredkom

Podjetje Blue Origin tehnološkega magnata Jeffa Bezosa že dolgo razvija mnogokrat uporabni metanski motor BE-4, pri čemer ji tudi že dolgo nagajajo turbočrpalke. Po poročanju medija ArsTechnica pa so to oviro zdaj podrli. Blue Origin kani z BE-4 poganjati svojo prihodnjo raketo New Glenn (45 ton v nižjo Zemljino tirnico), prodajal jih bo tudi družbi ULA, ki bo z BE-4 opremljala rakete Vulcan. Slednje pa bodo nasledile obstoječega Atlasa V, ki se zanaša na ruske motorje RD-180.


6. Razpoko v postaji povzročil trk?

V modulu Zvezda, vidnem kot bela
V modulu Zvezda, vidnem kot bela "palica" pod sredino fotografije, je nastala razpoka. Kako, morajo še ugotoviti. Morda z vesoljskim sprehodom. Foto: Reuters
Notranjost starega modula Zvezda. Prizor je sicer nastal leta 2014 v okviru 38. odprave, na fotografiji je kozmonavt Oleg Kolotov. Foto: Nasa
Notranjost starega modula Zvezda. Prizor je sicer nastal leta 2014 v okviru 38. odprave, na fotografiji je kozmonavt Oleg Kolotov. Foto: Nasa

Pred meseci so v Mednarodni vesoljski postaji (MVP) zaznali, da jim uhaja zrak. Po dolgem iskanju so s pomočjo drobcev čajnih listov, ki jih je piš nekam vlekel, našli krivca: 3-centimetrsko razpoko v ruskem modulu Zvezda. Začasno so jo zaprli (z močnejšim lepilnim trakom), Rusi pa zdaj iščejo dolgotrajnejšo rešitev.

Pri vohljanju za luknjo je sodeloval kozmonavt Ivan Vagner, ki se je ravno prejšnji teden vrnil s postaje v kapsuli Sojuz MS-16 (poglavje 2). Ocenil je, da je luknja najbrž odraz staranja in obrabe postaje, ki šteje že več kot dve desetletji (modul Zvezda pa je med najstarejšimi). "Dvajset let je pravzaprav absoluten rekord, kar se vesoljskih postaj tiče. Zdaj vidimo spremembe, ki jim bo treba nameniti več pozornosti. In če govorimo o tem uhajanju, v trupu postaje pač že nastajajo praske in razpoke. Vidimo torej omejitve," je dejal kozmonavt na tiskovni konferenci, s katere poroča ruski TASS.

Zunanjost modula Zvezda. Fotografija je sicer nastala leta 2013 med vesoljskim sprehodom kozmonavta Sergeja Rjazanskega. Foto: Nasa
Zunanjost modula Zvezda. Fotografija je sicer nastala leta 2013 med vesoljskim sprehodom kozmonavta Sergeja Rjazanskega. Foto: Nasa

Aktualni kozmonavt Sergej Rižikov pa je drugačnega mnenja. Po ogledu razpoke je opozoril, da je barva na sredini spremenjena, spet poroča ruski TASS. "Sumimo, da gre za zunanji udarec," je izjavil. V MVP naj bi torej nekaj priletelo, najbrž vesoljska smet, in jo poškodovalo.

MVP je nenehno tarča manjših projektilov, ki so pri hitrosti 32.000 kilometrov nevarni. Postaja je zato obložena z zaščitno plastjo, ki absorbira udarce, večjim kosom pa se izogne s spremembo orbite. Nekajkrat pa so se bili astronavti prisiljeni zateči v priklopljene Sojuz, če bi bilo treba pobegniti.

Če analiza Rižikova drži, potem se enemu nevarnemu kosu niso izognili. Zdaj na Roskozmosu tuhtajo, kako prilagoditi že načrtovani vesoljski sprehod 18. novembra, sicer namenjen odklapljanju modula Pirs, da bodo kozmonavti imeli čas že za pobližnji pogled na zunanjo plat razpoke. Podvig bi bil sicer precej zahteven, ker je na poti veliko kablovja, morali bi tudi prerezati in odstraniti izolacijo.

Bo zdržala do leta 2030?

Morda je bil udarec, lahko pa tudi obraba in propadanje materiala skozi leta. Ruska vesoljska korporacija sicer prav zdaj izvaja teste, ki naj bi pokazali, ali delovanje Mednarodne vesoljske postaje po letu 2024 še mogoče. Izidi naj bi bili znani kmalu, po besedah vodje ruskega programa za raziskovanje vesolja s posadko Sergeja Krikaljova pa bodo verjetno pozitivni.

Mednarodni partnerji bodo sicer še morali sprejeti uradno odločitev, ali po letu 2024 nadaljevati ali ne. Navkljub visokim stroškom, ki letno dosežejo štiri milijarde evrov, se bodo po vsej verjetnosti odločili za.

Prav naslednji teden bo izpolnjenih 20 let nenehne prisotnosti človeštva v vesolju (torej nad nadmorsko višino 100 kilometrov).


7. Vzorec asteroida varno pospravljen

Spust glave instrumenta TAGSAM v kapsulo SRC. Pred zaprtjem so morali temeljito preveriti, ali kakšen nebodigatreba kamenček ne ovira postopka. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona/Lockheed Martin
Spust glave instrumenta TAGSAM v kapsulo SRC. Pred zaprtjem so morali temeljito preveriti, ali kakšen nebodigatreba kamenček ne ovira postopka. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona/Lockheed Martin

Nasina sonda OSIRIS-REx je ta teden pobrala vzorec asteroida Bennu in ga varno pospravila v zaščitno kapsulo. A vse skupaj ni bilo tako preprosto.

V sredo (21. oktobra) se je sonda spustila na vnaprej določeno točko 500-metrskega asteroida. Tal se je dotaknila z iztegnjenim instrumentom TAGSAM, ki je pihal dušik, da se je drobir dvignil in se ujel v zbiralnike. Po šestih sekundah se je pognala nazaj. Prišlo je do zapleta: kamera je pokazala, da kamenčki uhajajo iz TAGSAM-a, saj se pokrivalo ni dobro zaprlo.

Njihov cilj je bil zbrati od 60 gramov do 2 kilogramov vzorca. Maso bi ocenili z vrtenjem. Ker pa instrument ni bil zaprt, bi merjenje pomenilo dodatno izgubo dragocenega materiala. Hitro so morali sprejeti odločitev: ali spust ponoviti ali pa tvegati in zbrano shraniti, pa naj bo, kar bo.

Ker pa je material tako množično uhajal, ga v vsebnikih ne more biti malo, so razmišljali pri Nasi, in se naposled odločiti za drugi scenarij. V sredo je glava TAGSAM-a končala v kapsuli, inženirji pa so zaukazali njeno zaprtje. Pred tem so temeljito preverili, da kateri od pobeglih delcev ne bo preprečil tesnega zaprtja. Ali so dobili dovolj asteroida, pa bodo z zanesljivostjo vedeli šele, ko se bo sonda vrnila in bo kapsula končala v rokah znanstvenikov, piše v Nasinem sporočilu za javnost.

OSIRIS-REx bo predvidoma še nekaj časa prosto lebdel v bližini Bennuja, marca 2021 pa se odpravil proti domačemu planetu. Dostava je predvidena za december 2023.

To je tretji pobrani vzorec asteroida. S prvim in drugim so se proslavili Japonci (misiji Hajabusa 1 in 2).

GIF animacija: Posnetek stranske kamere, ki je zabeležil spust in umik:

Video: Še z drugega zornega kota

Video 2: "Ekskurzija" po Bennuju


8. Trojica marsovskih sond na polovici poti

Ponazoritev plovila Mars 2020 na poti proti rdečemu planetu. Credits: NASA/JPL-Caltech Full image and caption Foto: NASA/JPL-Caltech
Ponazoritev plovila Mars 2020 na poti proti rdečemu planetu. Credits: NASA/JPL-Caltech Full image and caption Foto: NASA/JPL-Caltech
Kitajci začeli drzno odpravo na Mars

Letošnje poletje smo bili priča kar trem izstrelitvam proti Marsu: Mars 2020 (Nasa), Tianven 1 (Kitajska) in Marsovsko upanje (Združeni arabski emirati). Rakete so svoje delo dobro opravile in sonde poslale cilju naproti. Sonde so medtem premerile približno polovico poti do sosednjega planeta. Kako jim kaj gre?

Tianven-1 je do tega tedna opravil 256 milijonov kilometrov poti, od Zemlje pa je oddaljen 44 milijonov kilometrov, sporoča Kitajska nacionalna vesoljska administracija (CNSA). Vsi sistemi delujejo dobro, v sredo pa je bil opravljen še tretji popravek smeri. Do Marsa naj bi Tianven-1 prispel februarja prihodnje leto. Okoli tri mesece bo krožil okoli planeta in preverjal površje, nato pa se bo od orbiterja ločil pristajalni modul in na tla poskusil dostaviti rover.

Perseverance v težavah, a naj ne bi bile resne

Nasin Mars 2020 je opravil 235 milijonov kilometrov poti, kar je točno polovica načrtovane. Od Zemlje je oddaljen 42,7 milijona kilometrov. Tudi Američani so se odločili preveriti delovanje znanstvenih instrumentov, težav niso zaznali.

V ozračje Marsa bo udaril 21. februarja in planil neposredno proti tlom, kjer bosta delo začela rover Perseverance in vijakar Ingenuity. Po Marsu sicer še vedno vozi ameriški rover Curiosity.

Arabska sonda leti Marsu naproti

Arabski Mars Hope pa je doslej premeril 271 milijonov kilometrov, do cilja jih ima še 208 milijonov. Potovanje je moč spremljati v tej lični aplikaciji. Gre za prvi arabski poskus medplanetarne misije. Tudi oni naj bi Mars dosegli februarja. Orbiter bo okoli planeta krožil na precejšnji oddaljenosti in poskušal zagotoviti bolj globalno sliko dogajanja. Vse tri prihode bomo na MMC-ju seveda spremljali, saj gre za drzne misije. Le redkim je doslej uspelo.


9. Izsledili nevarno pot sonde Philae

Območje Agilkia na repatici 67P. S krogcem je označeno mesto prvega pristanka. Nižina se imenuje Hatmehit, čeznjo je letel Phiale in se zaletel v pečine. Črtkasta črta je ekvator.  Foto: NASA/JPL-Caltech
Območje Agilkia na repatici 67P. S krogcem je označeno mesto prvega pristanka. Nižina se imenuje Hatmehit, čeznjo je letel Phiale in se zaletel v pečine. Črtkasta črta je ekvator. Foto: NASA/JPL-Caltech
Prvi pristanek na kometu v zgodovini človeštva

Pred šestimi leti smo v živo spremljali, kako se je Evropa proslavila z zgodovinskim dosežkom: prvim pristankom na kometu. Sonda Rosetta je proti repatici Čurjumov-Gerasimenko spustila malega, 100-kilogramskega robotka Philae, ta pa se je čez nekaj ur stabiliziral in opravil prve meritve s samega kometa sploh.

Nekoliko manj je znano, da se je Philae le za las rešil. Ob trku s kometom so namreč številni mehanizmi, ki bi ga morali umiriti in pripeti na površje, odpovedali. Zato se je odbil in ob šibki težnosti letel daleč stran. Izginil bi v črno pogubo, če ne bi naletel na pečino, ki ga je zaustavila, nakar je padel na tla in obležal postrani. Kje točno, so odkrili šele dve leti pozneje.

Našli izgubljeni Philae. Skrivnost izginotja razrešena.

Evropsko vesoljsko agencijo je dolgo grizlo, kaj se je s Phiale med nenadejanim poletom dogajalo. Člani ekipe za Rosetto so se zato lotili detektivskega dela, se zakopali globoko v zbrane podatke instrumentov ter stotisoče posnetih fotografij, da bi lahko rekonstruirali slavni dan. In kot sporoča Esa, jim je uspelo. In ne le, da so začrtali pot malega Philae: odkrili so točna mesta vmesnih pristankov, kjer se je naprava pustila svoje odtise, in iz njih izvedeli še marsikaj o kometu samem. Nenadejani polet, nenadejani znanstveni izplen.

Esina predstavitev popotovanja. Foto: ESA/Rosetta/MPS for OSIRIS Team MPS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA
Esina predstavitev popotovanja. Foto: ESA/Rosetta/MPS for OSIRIS Team MPS/UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA

Analiza je objavljena v reviji Nature.

Philae je ob 15.35 pristal na načrtovani ravnici Agilkia, a se nemudoma odbil in s hitrostjo 1,6 kilometra na uro letel skoraj kilometer stran, kjer se je zaletel v pečine ob 16.20. To ga je preusmerilo proti drugemu mestu pristanka, kjer se je začenši s 17.24 odbijal kar dve minuti in se pri tem še večkrat dotaknil tal. Še dodatnih sedem minut je potreboval, da je dosegel 30 metrov oddaljeno mesto poslednjega počitka (če ga v vseh teh letih ni izpihalo stran).

Eno mesto dotika je še posebej zanimivo, ker je z njega odstranil vrhnjo plast in razkril bleščečo plast vodnega ledu, vse skupaj pa je videti kot mrtvaška glava, zato so lokacijo krstili kot Greben lobanje.

Foto:
Foto:
Svetleča, 3,5 kvadratnega metra velika zaplata vodnega ledu, ki jo je nehote razkril Philae.
Svetleča, 3,5 kvadratnega metra velika zaplata vodnega ledu, ki jo je nehote razkril Philae.

Čeprav je vanj priletel zelo počasi, se je zaril 25 centimetrov v globino. Znanstveniki so iz tega naračunali, da je komet zelo puhasta zadeva, primerljiva s peno na kapučinu. Njegova poroznost je 75-odstotna. Račun sovpada z analizami matične sonde Rosetta za komet kot celoto. Iz tega je moč sklepati, da je komet homogen in bržkone še vedno tak, kot je nastal pred 4,5 milijarde let.

Večpredstavnost pove več kot tisoč besed:


10: FOTO: Še ena mrtvaška glava ... ali planetarna meglica Lobanja

: ESO
: ESO
Lepše za oči

Na predvečer krščanskega praznika vseh svetih oziroma dneva spomina na mrtve se v popularni kulturi vsepovsod pojavljajo mrtvaške glave. Očitno temu ne more uiti niti vesolje. Evropski južni observatorij je ob tej priložnosti objavil fotografijo planetarne meglice Lobanja oziroma NGC 246.

Nahaja se 1600 svetlobnih let stran od nas v ozvezdju Kita. V njej so kar tri zvezde. Par je v sredini, okoli njiju pa kroži še tretja zvezda. Krivec za ogromen oblak, ki je astronome spomnil na človeško lobanjo, pa je bela pritlikavka, torej zvezda, ki je na koncu "življenjske" poti oddala svoje zunanje plasti, te pa se širijo daleč naokoli in žarijo.

Video 1: Navidezno potovanje do NGC 246

Video 2: ESO-jev pojasnilnik


11. SKOK V ZGODOVINO: Poslednji ruski oblet Meseca

20. oktobra 1970 je bila na raketi Proton-K izstreljena kapsula Zond 8.

Zond 8 je bila prazna vesoljska ladja, izpeljanka takratnih Sojuzov. Z njo so Rusi testirali sisteme, ki naj bi nekoč popeljali ruske kozmonavte do pristanka na Luni.

Zond je svoje delo opravil, kot se šika. Obletel je Mesec, fotografiral površje z razdalje dobrih tisoč kilometrov, se opravil domov in 27. oktobra pristal v morju.

Morda bi izpopolnjena inačica res ovenčala Sovjetsko zvezo s pomembnim dosežkom. A ni jim bilo usojeno: poglavitna ruska lunarna raketa N1 je kar štirikrat zaporedoma eksplodirala, lunarni program pa je bil črtan.


12. Izpostavljeni komentar uporabnika

SKOK V ZGODOVINO: 30. oktobra 1967 sta sovjetski plovili brez posadke [url="https://en.wikipedia.org/wiki/Kosmos_186_and_Kosmos_188"]Kosmos186 in Kosmos188 [/url]izvedli prvo popolnoma avtomatizirano [url="https://en.wikipedia.org/wiki/Docking_and_berthing_of_spacecraft"]spojitev dveh plovil v vesolju[/url]. To je neupravičeno pogosto pozabljena zgodovinska misija saj je tlakovala pot do sovjetsko - ameriške vesoljske pobude [url="https://sl.wikipedia.org/wiki/Preskusni_projekt_Apollo-Sojuz"]Apollo - Soyuz[/url] in stvaritve sovjetske vesoljske postaje Mir ter Mednarodne vesoljske postaje - [url="https://sl.wikipedia.org/wiki/Mednarodna_vesoljska_postaja"]MVP[/url] ([url="https://en.wikipedia.org/wiki/International_Space_Station"]ISS[/url]).
-HOR 2020-11-02T22:41:35+01:00