Predsednik Društva agrarnih ekonomistov Slovenije (na to mesto je bil izvoljen 1. junija) in predstojnik katedre za agrarno ekonomiko in razvoj podezelja Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru se ukvarja z agrarno ekonomiko in razvojem podeželja. Z njim smo se pogovarjali o stanju na svetovnih trgih hrane, dragi hrani v Sloveniji, težavah kmetijstva v Sloveniji in o poti, po kateri bi to moralo iti, da bi bilo konkurenčnejše evropskemu.

V zadnjih mesecih se je veliko govorilo o slabi letini koruze in pšenice kot posledici hude suše v ZDA in Rusiji, od koder ju izvažajo največ. Posledično je to pomenilo najvišje skoke na borzah hrane do zdaj. Glede na to, da je spravilo hrane zdaj že bolj ali manj končano, kako bo z razmerami na borzah hrane v prihodnjih mesecih? Lahko pričakujemo pocenitve?
Treba je povedati, da so že julija špekulanti na svetovnih borzah precej dvignili cene,. Takrat te naravne katastrofe - suše in ujme - še niso bile v takšnih razsežnostih. Očitno je zraven precej špekuliranja in visok dvig cen je predvsem posledica tega. Zaloge žita so sicer na svetovnih trgih razmeroma dobre, tako da ne bi smelo biti takšnega dviga cen, kot smo jim priča v zadnjem času. Tak visok dvig cen gre pripisati ravno špekulacijam na svetovnih trgih žita.

O tem je pred kratkim govoril tudi nekdanji minister za kmetijstvo Dejan Židan. Dejal je, da se na tovrstne špekulacije Evropska unija pa tudi preostali svet še ne znata odzivati. Kako bi se bilo treba po vašem mnenju problematike lotiti?
Evropska unija je del globalnega sveta, znotraj katerega obstajajo posamezna pravila, ki pač veljajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, če se omejimo zgolj nanjo. Težko govorim o tem, da je EU samo pasiven opazovalec dogajanj, je pa res, da bo moral EU v prihodnosti zavzeti bolj zavezujoče stališče glede treh ključnih resursov, ki jih ima človeštvo - hrana, voda in energija, in pri tem bolje zaščititi svoje interese na svetovnih trgih.

Koliko podražitve na svetovnih trgih sploh vplivajo na tako majhno državo, kot je Slovenija?
Slovenija je razumljivo v tem kontekstu zelo majhen in nepomemben igralec, ki je dejansko postavljen v položaj, ko sprejema tisto, kar se pač odloči oziroma sprejme na tujih trgih.

Po drugi strani pa se že nekaj časa govori, da bi morala Slovenija narediti več za samooskrbo s hrano. Konkretnih ukrepov, da bi to dosegli, pa ni ...
Slovenija je vsa ta leta od osamosvojitve netouvoznica hrane. Samooskrba s hrano v Sloveniji predstavlja določen problem, ki pa resnici na ljubo nima takšnih razsežnosti, kot se prikazuje. Želim poudariti, da imamo pri določenih kmetijskih pridelkih izrazite presežke, kot je, recimo, prireja mleka, pridelava jabolk, vina, prireja perutnine ipd. Težave seveda nastopijo pri žitih, kar je posledica že samih naravnih danosti. Bolj me pa skrbi podatek, da je velik problem v zelenjadarstvu, kjer imamo pravzaprav odlične naravne razmere, pa imamo še vedno izjemno nizko stopnjo samooskrbe, ki je le nekaj nad 30 odstotki, kar je seveda skrb vzbujajoče. Pri sadjarstvu tudi razen že prej omenjene pridelave jabolk tudi ne dosegamo ravno spodbudnih proizvodnih rezultatov.

Zakaj? Kje se je zalomilo?
Povprečni slovenski sadjar je kar nekako vajen pridelovati (predvsem) jabolka. Verjetno je to stvar tržnih niš in očitno kmetje tudi nimajo pravih tržnih spodbud, da bi gojili več drugih vrst sadja. Na tem področju je kar nekaj manevrskega prostora, kjer lahko v prihodnosti, vsaj upam, pričakujemo boljše rezultate.

Hkrati s tem imamo kritične razmere v prašičereji, kjer Slovenija žal ni nobena izjema glede na to, s kakšnimi enormnimi težavami se ta živinorejska panoga spopada v celotni Evropski uniji.

Skratka, samooskrba pri nas predstavlja določene težave, vendar ne tako akutne, kot se prav v zadnjem času prikazuje oz. kar malo pretirava. Večja ali manjša stopnja samooskrbe je drugače povezana s celo vrsto razlogov. Eden pomembnejših je predvsem prenos znanja v prakso, kjer smo slabše konkurenčni, tudi manj učinkoviti. Na tem segmentu bo treba v prihodnje narediti bistveno več, kot pa je to primer zdaj.

Kaj to pomeni? Da fakultete izobražujejo kader, ki potem teh znanj ne zna uporabiti v praksi?
Osnovno poslanstvo fakultet je, da znajo posredovati ustrezna znanja na vseh ravneh. Na naši Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru imamo, recimo, veliko študentov, ki po uspešno končani diplomi prevzemajo kmetije. In ti so med našimi najuspešnejšimi 'glasniki'. S tem skušamo na najboljši način izboljšati raven znanja in izobrazbeno strukturo, saj imamo v Sloveniji preprosto preslabo izobrazbeno strukturo kmetov oziroma nosilcev kmetijskega gospodarstva.

Torej, kmetje, ki imajo le, če karikiram, osnovno šolo.
Bojim se, da niti ne karikirate preveč. Tega problema so se začeli zavedati tudi v Evropski uniji. Zato je tudi ta tolikokrat apostrofiran prenos oz. transfer znanja z novo reformo Skupne kmetijske politike EU-ja v naslednji finančni perspektivi EU-ja (2014-2020) v okviru drugega stebra SKP (razvoj podeželja) dobil svoje posebno mesto. To za nas pomeni še dodaten impulz, saj težimo za tem, da bi se izobrazbena struktura slovenskega kmeta izboljšala in da bi tako kmetije prevzemali mladi ter ustrezno izobraženi in usposobljeni ljudje.

Po drugi strani bi tudi Kmetijsko-gozdarska zbornica morala malce bolje poskrbeti za prenos znanja v kmetijstvo, a se pretežno ukvarja s celo vrsto drugih problemov, pri čemer je prav izpolnjevanje vseh teh famoznih vlog za subvencije v zadnjem času ena njenih najpomembnejših nalog.

Na splošno se zdi, da so te subvencije ...
Zapletene?

Tudi to. Mislim bolj na to, da so kmetom, grdo rečeno, dajale potuho. Zaradi subvencij se je marsikje oblikovalo razmišljanje: Zakaj bi delal, če dobim subvencijo? Se strinjate?
No, treba je pošteno povedati, da brez teh subvencij, ki jih prejemajo slovenski kmetje, našega kmetijstva preprosto ne bi bilo. Vsaj ne v takšni obliki, kot ga poznamo zdaj. Slovensko kmetijstvo je v vseh pogledih manj konkurenčno in brez tovrstnih ukrepov prvega in drugega stebra Skupne kmetijske politike EU-ja bi bila situacija preprosto nevzdržna. Je pa seveda dejstvo, da je kmetijstvo predvsem gospodarska panoga, na kar se je v zadnjem desetletju mogoče kar malo pozabilo. In na neki način smo spet pri prenosu znanja, večji storilnosti, doseganju večjih stopenj posameznih vrst učinkovitosti, ipd. Tukaj nedvomno ležijo rezerve.

Kaj pa vloga zadrug? Prvotni namen ustanavljanja zadrug je bil v tem, da bi si zadružniki medsebojno pomagali iz gospodarskih težav, danes pa, je videti, to ni več prioriteta. Danes so zadruge tiste, ki npr. odkupujejo mlekarne, samim kmetom to ne pomaga veliko - odkupne cene mleka so še vedno precej nizke ...
Zadruge se v zadnjem obdobju usmerjajo tako na poslovne kot tudi na kapitalske povezave - Zadružna zveza Slovenije je tako glavni akter pri nakupu Ljubljanskih mlekarn. Imam vtis, da je zadružništvo prav v teh časih krize strnilo vrste, saj počasi spoznava, da bi kot nekakšen stanovski zaščitnik kmeta morali biti na tem področju še dejavnejši in bolj povezovalni ter pomagati kmetom, ko je treba. V bistvu je ta krizni čas za slovensko zadružništvo neke vrste svojevrsten izziv. Kot je bil, recimo, primer v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v času velike gospodarske krize.

Kljub določenemu nezaupanju posameznih kmetov do zadrug sam mislim, da je Slovenija pač premajhna, da bi se delalo na parcialen način. Nujna je tako povezava v okviru agroživilske verige - kmet, zadruge, živilska industrija in trgovina, kjer ne bi imeli samo 'vaših' in 'naših'. Mogoče je ta zadnja poteza (nameravani zadružni odkup Ljubljanskih mlekarn) pravi korak naprej v to smer, vsaj na relaciji zadruge-kmetje.

Številni kmetje tudi zaradi nezaupanja do zadrug, ki ste ga omenili, raje prodajajo sveže mleko, pa tudi krompir, sadje in zelenjavo "na črno" prek malih oglasov in tako znova vzpostavljajo stik s kupci brez posrednikov. Ampak to ni rešitev.
Ne, to res ni najboljša rešitev, čeprav se mora kmet v takšnih razmerah vesti kot dober menedžer – oziroma se znajti po svojih najboljših močeh. V zadnjem času je popularno tudi t. i. partnersko kmetovanje oz. kmetijstvo, ko se stranki (kmet in kupec) že vnaprej dogovorita o prodaji/in nakupu posamezne vrste pridelka. Na individualno podjetniški ravni je to seveda izvrstno in treba je to pozdraviti, vprašanje pa je, kje je tu potemtakem povezava med kmetom in zadružnim sistemom.

Po eni strani slišimo kmete, da je letošnja letina pšenice izjemna, po drugi pa, da zanjo ne dobijo dovolj. Moka, na primer, in pekovski izdelki pa se ves čas dražijo. Kje se torej zalomi?
Ne vem. Lani je bil na sejmu v Gornji Radgoni podpisan kodeks znotraj vseh akterjev žitne verige, a očitno to ni prineslo želenih rezultatov.

Zakaj?
Težko to komentiram. Če bi bili ti odnosi jasni in urejeni, kmet kot dejansko najpomembnejši člen v tej verigi, ne bi izstopil iz nje. Ta zgodba me kar malo žalosti, saj bi lahko imela širše implikacije. Težko pa komentiram, kaj vse je res v ozadju (poleg nezadovoljstva kmetov s ceno, seveda).

Je mogoče težava, ker je kodeks zastavljen preveč splošno? Ker ne vključuje sankcij?
Ne bi rekel. Takšne dobre ideje bi enostavno morale zaživeti v praksi. Mislim tudi, da pri takšnih sporazumnih dogovorih ne bi preveč opletali s sankcijami, saj po mojem v naših razmerah niso nobena prava dolgoročna rešitev.

Na letošnjem sejmu Agra smo med drugim lahko slišali, da imajo slovenski trgovci kar do 30 odstotkov višje marže od povprečja v Evropski uniji. Je na znižanje teh sploh mogoče vplivati - razen z neizbiro oz. nenakupom?
Živimo v tržnem gospodarstvu, zato je težko vplivati na trgovce in njihove marže. Obstajajo sicer različni uradi ter agencije (Urad za varstvo konkurence, Urad za varstvo potrošnikov ipd), ki naj bi opozarjali ter v okviru svojih pristojnostih tudi poskrbeli za takšne ali podobne anomalije. Če se osredotočimo zgolj na ceno mleka, kakšna je v trgovini in kolikšna je odkupna cena pri kmetu, vidimo, da gre v tako imenovanem 'Marketing marginu' za izjemne razlike oz. velikansko nesorazmerje – kjer največji kos kolača pobere nekdo drug, ne pa kmet.

Mislim, da bi bil tu potreben določen razumen konsenz oziroma neke vrste kodeks, ki pa žal vsaj na prvem primeru (žita) ni najbolje zaživel. Najpreprostejša rešitev bi bila seveda tržna konkurenca, kjer bi kupci imeli priložnost kupovati proizvode pri različnih trgovcih po konkurenčnih (nižjih) cenah. Čemu takemu vsaj za zdaj pri nas nismo priča, prej nasprotno.

Narava pridelave podražitev ene surovine (npr. žit, koruze) vpliva tudi na podražitev drugih vrst hrane - npr. mesa in mesnih izdelkov. V zadnjih dneh smo slišali napovedi o okoli 25-odstotni podražitvi svinjine. Je tako visoka podražitev upravičena?
Mislim, da ni, pri čemer je treba vedeti, da je dvig cen skupek vseh mogočih dejavnikov, od dražjih ključnih surovin ter energentov, raznih prej omenjenih borznih gibanj in špekulacij, do trgovine in njenih visokih marž. Kateri je tu najodločilnejši dejavnik? Kot kaže nedavna odmevna študija slovenskih agrarnih ekonomistov, so to najverjetneje prav marže.

Hrana v Sloveniji je dražja od npr. hrane v Avstriji, Nemčiji, Italiji, tudi draži se bolj. Zakaj taka razhajanja? Slovenski kupci preprosto kupimo, kar nam pač ponujajo po takšnih cenah?
Slovenski kupci smo očitno nekoliko drugačni od avstrijskih in hrvaških. V teh dveh državah potekajo obsežne akcije Kupujmo hrvaško, avstrijsko. Tudi pri nas, vendar je vprašanje nižje kupne moči še malo bolj pereče kot pa na primer pri omenjenih Avstrijcih. Težko je namreč govoriti, da zavest slovenskih kupcev o nakupu slovenskih proizvodov ni takšna kot pri sosedih, vendar če ljudje nimajo denarja, bodo pač razumljivo kupili cenejše. V teh kriznih časih lahko razumemo, da kupec raje kot slovensko izbere cenejše. Tu pa nastopi dodaten problem. Da ljudje sicer kupujejo cenejše, zato pa manj kakovostno, mogoče tudi manj zdravo hrano. Vsi skupaj lahko tako samo upamo, da bo Slovenec v 'boljših časih' kmalu jedel zdravo, varno, okusnejšo, pa tudi nekoliko cenejšo hrano.

Se pravi, da je to čas tudi za razmislek o, recimo temu, samooskrbi v družini.
Hrana je strateški proizvod in zagotovitev prehranske bilance je eden izmed osnovnih ciljev sodobne kmetijske politike. Kar pa je ta kriza dodatno in neizbežno prinesla, pa je zavedanje posameznika in vseh nas, da je hrana vrednota. S tem pa tudi pozitiven preobrat v razumevanju pomena kmetijstva in pridelave hrane, katerih pomen je bil v obdobju zadnje gospodarske konjunkture povsem neupravičeno podcenjen.