Nekateri zgodovinarji verjamejo, da je oseba na skrajni levi fred Noonan, ženska, ki sedi na pomolu in je s hrbtom obrnjena proti kameri, pa Amelia Earhart. (Klik za povečavo.) Foto: History Channel
Nekateri zgodovinarji verjamejo, da je oseba na skrajni levi fred Noonan, ženska, ki sedi na pomolu in je s hrbtom obrnjena proti kameri, pa Amelia Earhart. (Klik za povečavo.) Foto: History Channel
Amelia Earhart
Potem ko je leta 1927 Charles Lindbergh prvi preletel Atlantik, se je bogata Američanka Amy Guest odločila, da bo sponzorirala prvo žensko, ki bi si upala ponoviti ta podvig. Za svojo varovanko je izbrala Amelio, ki je počasi dobivala status najboljše ženske pilotke v ZDA. Prvi polet je Earhartova izvedla skupaj s pilotom Wilmerjem Stultzem ter kopilotom in mehanikom Louisom Gordonom. 20. maja 1932 pa je Atlantik poskusila prečkati še samostojno. Močni vetrovi so ji sicer preprečili, da bi dosegla Pariz in tako opravila isto pot kot pred njo Lindbergh, vendar pa je s pristankom na Severnem Irskem vseeno dosegla namen. Foto: AP
Amelia Earhart
2. julija 1937 sta Earhartova in njen kopilot Fred Noonan v svojem letalu Lockheed L-10E Electra s ciljem obleteti zemeljsko oblo vzletela s Papue Nove Gvineje proti 4113 kilometrov oddaljenemu otoku Howland. Zadnji potrjeni položaj njunega letala je bil kakšnih 1.300 kilometrov od Nove Gvineje, kjer je njuno letalo opazila ameriška ladja Obalne straže ZDA, ki je bila zadolžena, da letalo vodi zadnji del poti do otoka. Kasneje sta Earhartova in Noonan izgubila smer in začela krožiti okoli otoka, ki ga zaradi poslabšane vidljivosti nista mogla najti. To je trajalo nekaj časa, nato pa se je komunikacija prekinila in letalo je izginilo. Foto: AP

Nov dokumentarec, ki je nastal v produkciji postaje History Channel, se sklicuje na strokovnjake, ki na fotografiji vidijo dokaz, da je pilotka leta 1937 preživela letalsko nesrečo, v kateri naj bi - tako pravi uradna zgodovina - umrla nekje nad Pacifikom. Vseeno pa tukaj ne gre za enoznačne interpretacije: drugi zgodovinarji trdijo, da je fotografija zgolj orodje ene od neštetih nepotrjenih teorij v zvezi z izginotjem.

"Saj ne krivim ljudi, da bi radi vedeli," je za CNN komentirala Dorothy Cochrane, kuratorka oddelka za aeronavtiko v muzeju Smithsonian. "To je ena od največjih skrivnosti 20. stoletja."

Amelia Earhart, pionirka na področju letalstva, se je v zgodovino zapisala kot prva ženska, ki je samostojno preletela Atlantski ocean. Še bolj mitološka figura je postala po tragičnem spletu okoliščin: 2. julija 1937, ko je v družbi navigatorja Freda Noonana letela proti otoku Howland v Pacifiškem oceanu. Na cilj nista nikoli prispela, prav tako niso našli njunih ostankov. Resni strokovnjaki, pa tudi teoretiki zarote že od takrat ugotavljajo in raziskujejo, kaj se je primerilo drzni pilotki.

Fotografija, ki so jo nedavno po naključju odkrili v ameriškem Narodnem arhivu, naj bi dokumentirala prav Earhartovo in Noonana v gruči drugih ljudi na pomolu enega od atolov na Maršalovih otokih.

Vojna ujetnika?
Strokovnjak za prepoznavanje obrazov je za omenjeni dokumentarec ocenil, da višina čela in lasje ustrezajo Noonanovim, višina sedeče ženske (sodeč po torzu) pa višini Earhartove. Njegovi kolegi ugibajo tudi, da je zamegljena masa v ozadju, onkraj ladje daleč na desni, trup pilotkinega letala.

Fotografijo uporabljajo kot potrditev teorije, da sta letalca strmoglavila na Marshallovih otokih, kjer naj bi ju zajela japonska vojska. To bi pomenilo, da sta morda umrla kot zapornika na otoku Saipan, ne v nesreči.

Ta teorija se denimo sklada tudi s pričevanji očividcev iz tistega časa, ki so trdili, da so videli tako pridržana letalca, kot tudi letalo Elektra. Prav tako si ni navzkriž z ugibanji okrog kosa kovine, ki so ga odkrili leta 2014 in bi po nekaterih teorijah lahko bil del Elektre.


Strokovnjaki muzeja Smithsonian sicer vztrajajo, da vse skupaj ne pomeni nič. Še naprej se bodo držali teorije, da sta imela letalca težave s komunikacijo s kopnim, nato pa jima je zmanjkalo goriva, preden sta prispela do cilja. Več kot to ne bomo nikoli vedeli z gotovostjo. "Vem, da to ni vznemirljiva, zanimiva teorija," priznava Cochranova. "Bolj všeč mi je misel, da je bilo hitro konec v nesreči, ne pa, da je pristala v jetništvu ... Ampak to ni ne tu ne tam. To je samo želja, da je čim manj trpela. Ljudje seveda lahko interpretirajo stvari, kakor hočejo. Mene nova teorija ni prepričala."