deset let po premieri na Veliki oder ljubljanske Drame znova prihaja Ana Karenina, ki bo, kot pravi režiser in avtor dramatizacije Dušan Jovanović, tokrat še bolj intimistična in osredotočena na družbeno nesprejemljivo ljubezen.

Obnovljena dramatizacija, pod katero se tokrat podpisuje samo Dušan Jovanović prinaša celotno zgodbo Ane Karenine, medtem ko njen romaneskni protipol Levinovo zgodbo pušča popolnoma ob strani, kar pa je zaradi zahtev odra in dramaturgije razumljivo. Jovanović je število oseb radikalno skrčil, analiza vsebine pa je šla še globlje kot pri uprizoritvi izpred desetih let, ki je bila precej bolj spektakelska in kostumska kot prihajajoča. Spomin na prvo uprizoritev je popolnoma zavrgel in če bi Ano Karenino delal še enkrat, bi bila spet popolnoma drugačna, je med drugim povedal Jovanović.

Novost nove uprizoritve pa je predvsem v tem, da so se tokrat Tolstojevega romana lotili iz sodobne perspektive in zgodbe niso eksplicitno umeščali v Rusijo 19. stoletja, ampak so vprašanje časovne umestitve pustili odprto oziroma ga približali sodobnosti. Kar seveda odpira tudi vprašanje položaja ženske v današnji družbi, kjer naj bi že imela enakovredno mesto.

Spremenjena igralska zasedba
Razen Polone Juh, ki znova igra naslovno vlogo, in Maje Sever, ki igra grofico Lidijo Ivanovno, je zasedba drugačna, kar pa je, kot se strinjajo vsi ustvarjalci, prineslo novo senzibilnost, nova intimna spoznanja in nove ideje v ustvarjalni proces. Namesto Igorja Samoborja v vlogi Karenina bomo videli Matjaža Tribušona, na mesto Jurija Zrneca pa je kot grof Vronski stopil Klemen Janežič. Kot je povedal, se je pri postavljanju predstave na oder čutilo, da je Juhovi tekst Ane Karenine bližje, kot je njemu tekst Vronskega, medtem ko je glavna igralka poudarila, da je v novi dramatizaciji veliko prejšnje, vendar so se z novo ekipo odprla tudi nova obzorja.

Scenografinja je ponovno Jasna Vastl, skladatelj Drago Ivanuša. V predstavi igrajo še Črt Veselko/Maksim Kajtimar Rozman (sin Serjoža), Valter Dragan, Iva Babić, Barbara Žefran, Gorazd Logar, Zvone Hribar, Matija Rozman in Zvezdana Mlakar.

Mizogin, ki je ustvaril enega največjih ženskih likov
Po besedah dramaturginje Darje Dominkuš Tolstoja ni preprosto dramatizirati, saj je njegov princip pisanja epski, zanj sta značilna širok zamah, kar nudi bralski užitek. Nova Jovanovićeva odrska priredba se odpoveduje velikemu zamahu in vzporednim zgodbam. Osredotoča se na notranje drame, ki se v poteku zgodbe dogajajo v protagonistih. Stavki v predstavi so Tolstojevi, a zvenijo popolnoma sodobno, pravi dramaturginja.

Tolstoj, sicer priznan mizogin (na kar kaže že njegov odnos do neprestano noseče žene), je z Ano Karenino (1875–77) ustvaril enega izmed največjih ženskih likov svetovne literature. Sprva je nameraval napisati dramo, v središče katere bi postavil resničen in tragičen dogodek iz soseščine. Vendar je to misel opustil in se lotil pisanja krajše epske pripovedi o "padli" ženski, toda gradivo se je vse bolj širilo in okoli Anine nesrečne ljubezenske zgodbe so se zgrnile podobe številnih ljudi, njej nasproti pa se je rodil Levin. Nastal je roman, ki ne zajema zgolj zgodbe neke posameznice in posameznika, ampak predstavi rusko družbo druge polovice 19. stoletja v vsem njenem blišču (in bedi), ko so se znotraj komaj opuščene fevdalno urejene družbe z večinskimi tlačani in manjšinskim, a vodilnim plemstvom že začeli pojavljati meščanski nazori in težnje k individualizmu.

Anina morebitna krivda?
Ne glede na pogost moralističen ton Tolstoja samega in z njim povezanimi vprašanji o Anini krivdi in kazni, ki ji jo je pisatelj morda prisodil, Ana - drugače kot večno sanjava Ema Bovary - nastopi kot ugledna žena in mati na poti k reševanju bratovega s prešuštvom načetega zakona. In na tej poti Ana spozna svojega usodneža, kar v njej nenadoma prebudi doslej zatrto telesno-nagonsko in čustveno plat. Odtlej Ana vse bolj drvi tirnicam naproti; njena usoda je od vsega začetka tesno povezana z vlaki in kolodvori, in čeprav se motiv vožnje z vlakom pojavi le trikrat, je roman prepreden z drobci, ki pozornega bralca opominjajo na železnico.

Tirnice Anine zgodbe natančno določa ljubezenski trikotnik Karenin-Ana-Vronski, znotraj katerega je ne glede na svoj trenutni položaj vedno odvisna od moškega, pa naj bo to Vronski kot njen ljubimec, ki s svojo ljubeznijo dopušča izpolnjevanje njene biti (od tu tudi njen neprestani strah, da je ne ljubi več), ali pa mož Karenin, od katerega se ne more odtrgati, pa če bi še tako rada.

Zavrnitev družbene morale
Kljub temu pa ni mogoče trditi, da je Ana lahkoživka, ki ji je zgolj do telesnega užitka; svojo ljubezen oziroma potrebo po ljubezni, ki jo je do seznanjenja z Vronskim tešila z materinsko ljubeznijo do sina, kar ji je obenem prineslo tudi v očeh družbe hvalevredno vlogo zgledne matere, jemlje zelo resno, celo življenjsko resno. Ana ni le ena izmed trapastih predstavnic visoke družbe, ki si z lahkoto jemljejo ljubimce, obenem pa s pogledom v oči (moža, sogovornika, kogar koli) brezbrižno lažejo in si s tem zagotavljajo neomajen položaj. Kot izobražena, premožna in osebno svobodna plemkinja ima Ana vsaj teoretično možnost svobodne izbire med družabnim svetohlinstvom in karakterno pristnostjo. V konfliktu družba: posameznik (v nasprotju z npr. Levinovimi mužiki) izbira po lastni želji, kar ji omogoča osebna svoboda, dana prek aristokratskega statusa, in ona izbere ljubezen – torej sledi osebni želji, družbeno moralo pa zavrne. Ana namreč s svojo ljubeznijo misli silno resno. Smrtno resno.