Mi tule v Sloveniji, vsaj kar zadeva teater, smo v totalni informacijski blokadi. Nimamo možnosti spremljati pomembnejše svetovne gledališke produkcije, razen če gremo čez mejo, ocenjuje Taufer. Foto: Žiga Koritnik
Mi tule v Sloveniji, vsaj kar zadeva teater, smo v totalni informacijski blokadi. Nimamo možnosti spremljati pomembnejše svetovne gledališke produkcije, razen če gremo čez mejo, ocenjuje Taufer. Foto: Žiga Koritnik

Poleg tega naša gledališča ne živijo, ampak životarijo. Igralci se večinoma ubijajo od dela, direktorji se grejo hiperprodukcijo v strahu, da jim ne bi še zmanjševali že tako nezadostnih sredstev. Občinstvo počasi, a vztrajno upada, kar niti ni čudno, saj postaja občinstvo odveč.

Prizor iz predstave Glengarry Glen Ross, ki jo režira Taufer. Foto: SMG/Nejc Saje

Pred tednom je bila na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizorjena igra ameriškega dramatika, scenarista, filmskega režiserja in esejista Davida Mameta z naslovom Glengarry Glen Ross. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z režiserjem predstave Vitom Tauferjem.

Za začetek: kolikokrat ste si ogledali film Glengarry Glen Ross James Foleyja z izvrstno igralsko zasedbo z Jackom Lemmonom, Alom Pacinom, Kevinom Spaceyjem, Alecom Baldwinom na čelu?

Dvakrat, enkrat pred davnim časom in zdaj, preden smo začeli delati predstavo. Pa mi film ni prav nič všeč. Film ima glede na izvirni tekst nekaj pomembnih razlik. Najočitnejši je seveda za film dodan lik, ki ga igra Alec Baldwin. To je dobro in smo obdržali tudi v predstavi. Moti pa na primer sicer mali, ampak bistveni detajl v filmu, ki vlogi Jacka Lemmona doda popolnoma nepotreben in od prvotne ideje zavajajoč sentimentalni okvir. Tekma med trgovci, njihova nevarna obsedenost, je tisto ključno, kar motivira zločin in poganja zgodbo. In kar nam je vsem nevarno. In še nekaj takih problematičnih kompromisov je v filmu verjetno zaradi hude zvezdniške koncentracije in ameriškega trga.

Naštel sem nekaj velikih igralskih imen. Kako ste za predstavo sami izbirali svoje igralce?

Igralce Slovenskega mladinskega gledališča kar dobro poznam, tako da tu ni bilo težav. Še zlasti potem, ko mi je bilo jasno, kakšne like hočem.

Kako ste kot režiser vzpostavili dialog z enim največjih mojstrov svetovne dramatike, Davidom Mametom?

Kot rečeno, film me je pustil hladnega. Zato tudi drame nisem šel brat. Ko pa sem zdaj končno prebral dramo, me je razveselila. Spomnila me je na mojo prvo predstavo in adaptacijo besedila Nigela Williamsa Razredni sovražnik, ki sem jo napravil prav v času, ko je Mamet pisal Glengarry Glen Ross. Prav taka redukcija govora na najelementarnejše, uporaba govorne polifonije, ritem, tempo, kletvice, nasilje, brezizhodnost, brutalnost in razpad jezika, način, kako Mamet vzame vulgaren naturalističen fragment realnosti in ga napolni z eksplozivnim poetičnim, arhetipskim nabojem itd ... vse isto, le da so protagonisti te, Mametove zgodbe, oblečeni v obleke in kravate, tisti pred leti pa v usnjene jopiče. Znašli so se v instituciji, ki razpada, tam razred in tu agencija, tam šolstvo, tukaj ekonomija, ampak v obeh je šlo za konkretno in živo metaforo razpada države oziroma njene socialne biti.

Dejstvo je tudi, da sem imel posluh za Mameta, ker sem se spomladi intenzivno ukvarjal z Albeejevo dramo Kdo se boji Virginie Woolf. Med tema avtorjema je namreč zelo jasna vez, Albee je močno vplival na Mameta. In tudi deležna sta bila že sredi sedemdesetih let istih kritik s strani newyorškega avantgardnega fundamentalizma na račun njunega "zastarelega realizma".

Z njim se srečujete prvič?

Da.

Kako igra, ki govori o svetu nepremičninskih agencij, vstopa v to našo aktualno slovensko resničnost?

Ne bi rad obnavljal in tolmačil zgodbe, mišljeno je, da grejo ljudje gledat predstavo. Gre za dobro, napeto in duhovito, dobro povedano zgodbo, ki jo občinstvo dobro razume. Gre za bando z vsemi žavbami namazanih lopovov, ki se ukvarjajo s preprodajanjem zemljišč. Njihove firme so se polastili večji in še brezobzirnejši lopovi. Firmo vodi skorumpirana šleva, ki za posel nima ali pa noče imeti posluha. V brezupni, panični in brezobzirni tekmi so ukinjene človeške vezi sodelovanja, solidarnosti, zaupanja itd. Mislim, da je vse dokaj prepoznavno. Zelo smešno in zelo žalostno.

Pred leti ste dejali, če parafraziram, da gledališča nimamo za to, da bi odpiralo oči, marveč da nam ponuja sanje in utopijo. Kakšne sanje nam ponuja ta Mametov tekst?

Haha, to sem govoril pač v drugem kontekstu neke druge predstave, ampak tudi tu so sanje v prvem planu. V zgodbi tekmujejo za nagrado, najuspešnejši trgovec naj bi prejel cadillaca eldorado. Emblem ameriških sanj. Mi smo to spremenili v Volkswagnovega passata, večkratni poslovni in sicer avto leta, oblikovalec katerega je bil, vsaj prejšnje verzije, Slovenec. Skratka, slovenske sanje.

Mamet govori o obsedenosti s kolektivnimi sanjami, za katere se vedno bolj izkazuje, kako nevarne so. Ameriške in slovenske, nedvomno. Kaj pa evropske? Se samo zdi ali diši po fašizmu?

Ja, David Mamet je hočeš nočeš družbenokritični avtor. Pravzaprav je slehernemu umetniku, vključno z vami, težko izstopiti iz družbene situacije. Kako se izogniti politiziranju, polemiziranju, kritiziranju ...?

Temu se seveda ni mogoče izogniti. Gre samo za to, da moč gledališča presega politiziranje in kritiziranje. Ampak pravzaprav je tako, da je umetnik asocialen. Umetnik svojih travm in veselja in žalosti ne deli s sosedom in prijateljem niti jih kot branjevka ne razglaša po rumenem tisku, ampak iz tega ustvarja neko univerzalno zgodbo, ki jo hoče deliti z vsemi ljudmi. In v tej možnosti identifikacije, ki jo ponuja gledališče, je vsaj zame - in opažam tudi za igralce in seveda občinstvo - nekaj magičnega. In na to v slovenskem teatru malo pozabljamo. Paradoksalno,vedno bolj je prisotna ta potreba, bolj ko jo skušamo marginalizirati. Zato se zadnja leta s tem precej ukvarjam. Namreč, z elementom identifikacije oziroma mišnico, "ki naj ujame kralja in njegovo vest". To mi je pomembnejše od ideološke deklarativnosti, s katero se slovenski teater pravzaprav od začetka 19. stoletja večinoma najraje pridno ukvarja. Kadar je treba in kadar ni treba.

Glengarry Glen Ross je neke vrste črna komedija, ki se dotika vseh nas, vseh, ki živimo in smo hkrati ujeti v tem čudnem času neoliberalnih zakonov. Obstaja kakšen izhod iz tega sveta? Kako se rešiti teh okovov in spon, ki nas stiskajo in nam vse manj dovolijo dihati?

Ne bi vedel. Moram pa priznati, da sem zelo zadovoljen, kadar ljudje napeto gledajo predstavo. Ker v bistvu gledajo sebe. Če kaj, to lahko vodi k prepoznanju želje po spremembi. To je tisti nujni odmik od kolektivne brezglave panike. To v gledališču so seveda majhni koraki. So pa. Nekaj solz in smeha. Sicer majhna, pa vendarle katarza. Jaz osebno se lahko vživim v vsakega različnih slehernikov te Mametove igre. In to mi da, hočeš nočeš, precej misliti. O sebi in stvareh okrog sebe. Prepričan sem, da se velika večina lahko identificira vsaj z enim od likov zgodbe Glengarry Glen Ross. Od novinca, ki ne more prodati nič, do tistega, ki iz obupa zagreši zločin.

Glede na to, da ne režirate le na domačih odrih, eno tako hipotetično vprašanje: bi se tega teksta lotili drugače, če bi ga delali recimo za finsko gledališče, kjer ste, mimogrede, prav tako že ustvarjali? Ali pa za hrvaške odre, kjer ste tako rekoč reden gost?

Verjetno ne bistveno. Bi pa se moral dobro ozreti naokrog in zelo veliko pogovarjati z igralci o tem, kako oni vidijo zadevo. Mametova naturalistična univerzalnost bi sicer hitro lahko postala splošnost. Režiserji smo na gostovanjih v nevarnosti, da pademo v splošnost. Saj na prvi pogled naši svetovi niso več kaj dosti različni. Par političnih poudarkov, pa je videti, kot da je vse jasno. Pa so vendarle različni naši svetovi. Detajli govorijo zanimive zgodbe. Prav tako jezik. Zelo mi je žal, da se nisem mogel naučiti prav nič finščine, podobno kakor pred leti madžarščine ... Ves čas sem imel občutek, da sem gluh. Predvsem pa, da nič ne razumem ... Sicer pa, ta občutek imam pogosto tudi na Hrvaškem, pa kar dobro poznam jezik. Isto velja v Sloveniji.

Če se še malce dotakneva teh vaših gostovanj onstran naših nacionalnih meja; kakšno je občinstvo recimo na Finskem, na Hrvaškem in kakšno v Sloveniji? Sprašujem zato, ker je hočeš nočeš nacionalno značaj v veliki meri geografsko pogojen?

Predvsem ga je na primer na Finskem in tudi na Hrvaškem, no, vsaj v Zagrebu, veliko več. In veliko bolj različnega. In razgledanega. Predvsem strokovno. Mi tule v Sloveniji, vsaj kar se teatra tiče, smo v totalni informacijski blokadi. Nimamo možnosti spremljati pomembnejše svetovne gledališke produkcije, razen če gremo čez mejo. Poleg tega naša gledališča ne živijo, ampak životarijo. Igralci se večinoma ubijajo od dela, direktorji se grejo hiperprodukcijo v strahu, da jim ne bi še zmanjševali že tako nezadostnih sredstev. Občinstvo počasi, a vztrajno upada, kar niti ni čudno, saj postaja občinstvo odveč. Na Finskem ima vsako malo mesto svoje gledališče. Profesionalno, z manjšo stalno ekipo igralcev, ob tem obvezno pa angažirajo goste. Mi imamo pa kulturne domove. Večinoma prazne hiše. Mimogrede, v precej boljšem stanju in tehnični opremi kot na primer naša ljubljanska SNG Drama. V splošnem pa nisem opazil, kjer koli sem bil, od južne do severne Evrope in Amerike, da bi se občinstvo kaj bistveno razlikovalo. Seveda kažemo zunaj pač predstave, za katere vemo, da jih lahko zunaj Slovenije razumejo. Slovenija je v marsičem specifična in drugim nerazumljiva. Butalci so recimo taka naša dobra zgodba, ki je na žalost verjetno neprevedljiva.

Vas slovenska majhnost kdaj obremenjuje?

Fizična majhnost ne moti. Moti zaprtost, zatohlost, predsodkarstvo, izključevalnost, obsedenost z ideološkim predalčkanjem, odsotnost kakršne koli širine duha, človek ima občutek, da nas Slovencev ni nihče nikoli naučil živeti. Kvečjemu piti. Strašen je ta strah pred življenjem.

Slovensko gledališče je bilo zelo vpeto v nekdanji jugoslovanski prostor. Od kazališta in pozorišta je ostalo le še gledališče, pa čeprav je že dvajset in še nekaj let od tega, ko smo izstopili iz skupne države, ko smo zapustili skupen prostor. Saj ne rečem, še vedno obstajajo gostovanja, festivali, režiserji gostujejo, tudi vi režirate v Zagrebu, na Reki ..., pa vseeno; kaj smo izgubili s tem, ko smo se odrekli kazalištu in pozorištu in kaj smo pridobili?

Izgubili smo občinstvo, festivale, precej pismenih gledaliških kritikov, veliko zdrave konkurence, zraka, prijateljev, drugačnosti, širine, dramatikov, jezikov, vicev, pisateljev in pesnikov, hribov in dolin, morja, otokov, rek, pejsažev, zgodovin, idej, herojev, glasbe in glasbenikov, precejšnje tržišče za vse sorte reči, itd. itd. Ne morem pa se zdajle spomniti, kaj smo pridobili.

In še osebno vprašanje. Ste stalni in hišni režiser Slovenskega mladinskega gledališča. Vezani ste na to hišo. Kaj to za vas pomeni? Se kdaj počutite, da imate zvezane roke? Vam zapira prostor?

V mladinskem gledališču sem že dolgo in kar nekaj časa sem lahko delal stvari, ki jih drugje nisem mogel. Stvari, ki sem jih v danem trenutku hotel delati. Vladalo je zaupanje in sodelovanje. Igralski ansambel je bil izvrstna ekipa. To me pač ni moglo ovirati ali obremenjevati. Ovirajo nejasni in zapacani odnosi, destruktivni virusi, kakršni se v organizem teatra hitro zalezejo. Mi je pa delo na Mametu potrdilo, da je Slovensko mladinsko gledališče še vedno lahko močan tim. In to je pomembno.

Tadej Čater

Poleg tega naša gledališča ne živijo, ampak životarijo. Igralci se večinoma ubijajo od dela, direktorji se grejo hiperprodukcijo v strahu, da jim ne bi še zmanjševali že tako nezadostnih sredstev. Občinstvo počasi, a vztrajno upada, kar niti ni čudno, saj postaja občinstvo odveč.