Tam je začel sodelovati z nemškim režiserjem Janom-Olejem Gersterjem, ki je iskal idejo za svoj drugi celovečerec.

Lara v krču spremlja nastop svojega sina. Foto: LIFFe
Lara v krču spremlja nastop svojega sina. Foto: LIFFe

Plod njunega sodelovanja je z več nagradami ovenčani film Lara, ki je svetovno premiero doživel letos julija na filmskem festivalu v Karlovih Varih, kjer je glavna igralka, izvrstna Corinna Harfouch, prejela nagrado za najboljšo igralko, film pa je prejel tudi posebno nagrado žirije in nagrado ekumenske žirije.

Kratka vsebina filma
Lara je upokojena javna uslužbenka, ki svoje glasbene ambicije, kot se razkrije skozi film, izživi prek svojega sina Viktorja. Ta se ravno na njen 60. rojstni pripravlja na koncert, na katerem bo predstavil lastno kompozicijo. Osamljena Lara je nanj ponosna, hkrati pa mu zavida in ga v hromečem lastnem strahu pred njegovim neuspehom s svojimi kritikami, ki si jih sin (pre)močno žene k srcu, nenehno zatira. Skozi njen rojstni dan oz. dan koncerta se razkrije vsa kompleksnost njenega življenja, od odtujenosti od mame, strahospoštovanja, ki ga je uživala v službi, do boleče osamljenosti in nezmožnosti topline. Izkaže se, da je svojo usodo v določenem trenutku zavestno obrnila v smer, ki so jo zarisale nepremišljene besede njenega učitelja za klavir. Namesto samoizpolnjenosti so jo preželi vdanost v usodo, hladnost in togost ter skorajda neznosna prezahtevnost, ki izvira iz lastnih frustracij.

Po eni strani je bila nagrada prelomnica. Pomenila je veliko priznanje, postal sem prepoznan avtor. Na koncu pa je leto minilo, za film pa nisem dobil sredstev za financiranje. Torej, nagrada je bila pomembna zame, ni pa prinesla tistega, kar bi morala: da bi lahko posnel film.

Blaž Kutin o razočaranju

Kako je potekala pot projekta, ki je po 13 letih vendarle uresničen, sta režiser in scenarist razložila v spremljevalnem programu Liffa, na katerem si lahko Laro ogledate še jutri ob 15. uri v Komuni, v soboto pa v Mariboru ob 18. uri v Mariboxu.

Nagrade niso prinesle realizacije
Za scenarij je Kutin, ki naj bi prvotno film tudi režiral, leta 2006 prejel nagrado programa MEDIA novi talent Evropske unije, nagrado cinelink, poleg tega sta bila projekt in z njim Kutin izbrana tudi na več delavnic in koprodukcijskih srečanj, med njimi na Ateliers d'Angers, prestižno delavnico za osem izbranih režiserjev iz vse Evrope, ki pripravljajo svoj celovečerni prvenec. Boljše popotnice si za scenarij skoraj ni mogoče zamisliti. A se je zgodilo ravno nasprotno: kljub navdušenju v tujini projekt ni dobil sredstev za snemanje. Enako se je zgodilo tudi nekaj let pozneje v novem poskusu, prav tako kot prvič s producentko Ido Weiss.

"Po eni strani je bila nagrada prelomnica. Pomenila je veliko priznanje, postal sem prepoznan avtor. Na koncu pa je leto minilo, za film pa nisem dobil sredstev za financiranje. Torej, nagrada je bila pomembna zame, ni pa prinesla tistega, kar bi morala: da bi lahko posnel film," realistično pove Kutin. Kot je pojasnil, so scenarij za Laro na Slovenskem filmskem centru zavrnili, češ da je zanič. "Ponujena mi je bila celo pomoč pri izboljšanju dialogov." V času, ko je dal Gersterju scenarij v branje, je že popolnoma obupal nad tem, da bi ga režiral sam oz. da bi sploh bil posnet. "Bil sem presenečen nad njegovim predlogom, da bi ga posnel on; dejansko šokiran."

Jan-Ole Gester (levo) in Blaž Kutin na študiji primera v organizaciji Motovile. Foto: MMC RTV SLO
Jan-Ole Gester (levo) in Blaž Kutin na študiji primera v organizaciji Motovile. Foto: MMC RTV SLO

Dolgoletno iskanje idej končno obrodi sadove
Gerster je pred sedmimi leti požel velik uspeh s svojim prvencem Oh Boy (za ameriško trg so ga preimenovali v Coffee in Berlin, s čimer se, kot je jasno povedal, nikakor ne strinja). Nekaj let je bil zelo zaposlen s promocijo tega filma, počasi pa je začel razmišljati tudi o novem projektu. Ideje so prišle in šle, nobena pa ga ni tako prevzela, da bi jo pograbil. Pred tremi leti in pol se je prek prijatelja Franza Rodenkirchena, znanega scenarističnega dramaturga, ki med drugim sodeluje tudi na delavnici TorinoFilmLab, seznanil s Kutinom. "Mrzlično sem iskal nov projekt, z idejami sem obtičal in sem želel dialog z nekom, s katerim bi pretresel svoje ideje, želel sem razširiti svoje obzorje in pogledati iz nemškega scenarističnega gledišča. Franza sem vprašal, ali mi koga predlaga. Sodelovanje pri pisanju scenarija je kot poroka: tega ne moreš izsiliti, v profesionalnem smislu se je treba zaljubiti drug v drugega, deliti enake ideje, imeti podoben smisel za humor in isto vizijo," se je slikovito izrazil Gerster.

Bil sem fasciniran, ganjen, pa tudi malo ziritiran, skratka vse tisto, kar v človeku povzroči dober scenarij. Predvsem pa me je prevevalo zadovoljstvo, ker sem prebral nekaj izjemnega.

Jan-Ole Gerster po prvem branju scenarija

Rodenkirchen mu je predlagal Kutina, ki je takrat že nekaj let živel v Berlinu. Na uvodni kavi sta hitro sprevidela, da govorita isti filmski jezik, in začela sodelovati pri različnih projektih. "Potem pa je le omenil scenarij za Laro in razložil zgodovino projekta, kako je zanj dobil nagrade, tudi v Cannesu, a ga ni mogel posneti. Začelo me je zanimati, zato sem ga prosil, ali lahko scenarij preberem. Imel sem vtis, da je Blaž že obupal nad njim, hkrati pa ga je nanj še vedno vezala močna čustvena vez, šlo je za nedokončan projekt, ki je bil zanj zelo dragocen in pomemben."

Po drugi strani Kutin pod vtisom večletnega razočaranja ni imel najboljšega občutka, vendarle je to zgodbo pisal v drugem obdobju svojega življenja. "Doma sem ga odprl in preveval me je občutek, da ni dober. Šel sem skozenj in bil zelo na trnih, potem pa sem se le odločil in mu ga poslal."

Gerster je scenarij prebral na dušek v eni od berlinskih kavarn. "Bil sem fasciniran, ganjen, pa tudi malo ziritiran, skratka vse tisto, kar v človeku povzroči dober scenarij. Predvsem pa me je prevevalo zadovoljstvo, ker sem prebral nekaj izjemnega," se spominja prelomnega branja, po katerem se je hitro odločil, da bi ta film rad posnel.

Blaž Kutin je scenarist, režiser, pesnik in pisatelj. Diplomiral je iz etnologije in kulturne antropologije ter sociologije kulture. Svoj prvenec (v glavnih vlogah igrata Aljoša Ternovšek in Iva Kranjc) je posnel leta 2007, leta 2011 je režiral kratki igrani film, lani pa kratki film (za oba je napisal tudi scenarij). Foto: LIFFe/Iztok Dimc
Blaž Kutin je scenarist, režiser, pesnik in pisatelj. Diplomiral je iz etnologije in kulturne antropologije ter sociologije kulture. Svoj prvenec (v glavnih vlogah igrata Aljoša Ternovšek in Iva Kranjc) je posnel leta 2007, leta 2011 je režiral kratki igrani film, lani pa kratki film (za oba je napisal tudi scenarij). Foto: LIFFe/Iztok Dimc

"Čutil sem veliko odgovornost do Blaževega scenarija"
Kot poudarja Kutin, se je med njima že od vsega začetka vzpostavilo trdno medsebojno zaupanje. "Ko je prebral scenarij in mi povedal svoje mnenje, sem vedel, da ga razume na pravi način," pove in doda, da ni imel nobenih pomislekov, da mu scenarija ne bi odstopil. V slovenskem filmu, pa tudi sicer, je bolj kot ne običajno, da režiser podpisuje tudi scenarij. Na vprašanje, ali je bilo kaj drugače režirati film drugega scenarista, Gerster, ki je za prvenec sicer napisal tudi scenarij, odgovori nikalno.

"Režiranje tega filma mi je bilo v tako veselje, kot mi je bilo pred tem režiranje lastnega scenarija. Na to sem gledal kot na velik privilegij. Moj prvi film je bil delno avtobiografsko motiviran, tu pa je bila zgodba drugačna: čutil sem odgovornost, ker je šlo za Blažev scenarij, hkrati pa sem vedel, da moram na neki točki narediti film za svojega, če ga želim posneti. Vem, da se to sliši egoistično, toda za snemanje je nujno. Moraš slediti svoji viziji."

V zvezi z Laro se pogosto omenja Hanekejev film Učiteljica klavirja (2001). Kot odgovarjata ustvarjalca, je mogoče neko podobnost zaznati le na prvi pogled: klavir, ženska protagonistka, sicer pa podobnosti ne vidita. Kot je pojasnil Kutin, na Laro ni gledal kot na junakinjo ali antijunakinjo. "Skušal sem ji čim bolj zlesti pod kožo, prikazati čim večjo kompleksnost njenega značaja. Osnova je bil nekdo, ki mi ni všeč, s katerim ne bi želel imeti opravka. Cilj je bil, da Laro v uri in pol spoznaš do te mere, da do nje začutiš empatijo."

Namesto Ljubljane Berlin, namesto Roka Viktor
Pojasnila sta, da sta se veliko pogovarjala o scenariju, določene elemente je bilo treba prilagoditi, četudi je zgodba na neki način brezčasna in se lahko postavi v vsak kraj. Ena od sprememb je bila drugo prizorišče. Prvotno bi se morala Lara dogajati v Ljubljani, potem pa so jo "preselili" v Berlin. Spremeniti so morali tudi imena: sin Rok je tako postal Viktor. "Ime Rok mi je zelo všeč, a v Nemčiji ni tako ime nikomur," je Gerster pojasnil v smehu.

Slovenska premiera filma v Kinodvoru preteklo sredo je med gledalci naletela na odličen odziv. Foto: MMC RTV SLO
Slovenska premiera filma v Kinodvoru preteklo sredo je med gledalci naletela na odličen odziv. Foto: MMC RTV SLO

Povedal je tudi, je bilo v scenariju več naključnih srečanj likov, na primer Lare in nekdanjega moža. "V Ljubljani, ki je majhna, je to mogoče, v Berlinu pa nikakor ne." Kar nekaj vprašanj je porajala tudi uvodna sekvenca filma, v katerem policija Laro prosi, da bi bila priča v hišni preiskavi pri sosedu. Kot je pojasnil Kutin, je to sceno črpal iz lastne izkušnje. Po Gersterjevih besedah v Nemčiji kaj takega res ni običajno, zato se je glede tega posvetoval z več policisti in na koncu prizor obdržal. "Policisti so na srečo potrdili, da se tu in tam lahko zgodi, da soseda zaprosijo, da bi bil priča, sploh ker je Lara upokojena javna uradnica."

Da bi čim lažje in čim hitreje zbral finančna sredstva za film, predvsem pa, ker je glavni lik čustveno nedostopen in zato težje razumljiv, je še pred začetkom zbiranja sredstev izbral glavne igralce. "To dejansko ni bila težka naloga, saj sem si že od druge strani scenarija v vlogi Lare predstavljal Corinno, v vlogi sina pa Toma Schillinga. Z njim sem sodeloval že pri prvem filmu in sem vedel, da bo odličen." "Zbiranje sredstev v Nemčiji poteka zelo drugače kot pri nas," potrjuje Kutin. "Nemčija je pač veliko večja, obstaja veliko možnosti za financiranje. Še vedno ne poznam dovolj dobro celotnega sistema, vsak dan izvem kaj novega. V Sloveniji pa je pač en sam glavni vir: če ti uspe, super, če ne, imaš spet možnost prihodnje leto."

Z regionalnimi skladi želijo filmarje privabiti iz Berlina
Kot je pojasnil nemški režiser, obstaja cela vrsta regionalnih skladov, prek katerih želijo spodbuditi filmske ustvarjalce, da bi šli snemat tudi iz Berlina, ki je eno ključnih filmskih in tudi siceršnjih ustvarjalnih središč v Evropi. "Za odločitev, da bomo snemali prav v Berlinu, je bilo ključno financiranje. Na začetku leta 2017 sem se vozil po Nemčiji in iskal primerne lokacije za snemanje. Potem pa me je poklical producent in povedal, da smo dobili denar v Berlinu, in ker sem želel čim prej snemati, smo ponujena sredstva sprejeli in tako je Larin dom postal Berlin." Dogajanje je Gerster postavil v Charlottenburg, že desetletja relativno nespremenjen del mesta. Ravno zaradi različnih virov financiranja pa so del snemanja morali preseliti tudi iz glavnega mesta. Ker so snemali oktobra in novembra, ko je koncertna sezona v gledališčih v polnem teku, so imeli kar nekaj zagat s prizorišči. Dogajanje v dvorani, ki ga spremljamo v filmu, so tako posneli na kar petih lokacijah.

S filmom je Kutin zelo zadovoljen. "Gre za fantastično upodobitev mojega scenarija. Ne vem točno, kakšen film bi naredil jaz, saj je bil projekt zavrnjen, še preden so bile priprave v polnem teku. Vem le, da ne bi bil boljši. Jan je opravil izjemno delo." Plodno sodelovanje nadaljujeta tudi zdaj. Pod drobnogledom je še en Kutinov scenarij, vendar je Kutin o tem za zdaj redkobeseden. "Ne maram govoriti o prihodnosti."