Z bregsonovskim elan vitalom glavni igralec upodobi brezimneža, ženočega se za imenom; skoraj klošarja, ki bi lahko  deloval tragično ali pretirano mračnjaško. Foto: Miha Fras
Z bregsonovskim elan vitalom glavni igralec upodobi brezimneža, ženočega se za imenom; skoraj klošarja, ki bi lahko deloval tragično ali pretirano mračnjaško. Foto: Miha Fras
Eno izmed bistvenih vprašanj, s katerim so se ustvarjalci predstave ukvarjali, je kako odigrati nepopisno lakoto. Med drugim gledalca na občutek lakote opomnijo tudi vonjave mesnin, ki se kuhajo na odru - kar pa pravzaprav nima veliko opraviti z gladovanjem. Je zgolj opomnik. Foto: Miha Fras
V predstavi poleg Marka Mandića igrajo Nina Rakovec, Brane Grubar, Tadej Pišek, Nine Valič in Maruša Majer. Za jetik je poskrbela Barbara Rogelj, luč pa je oblikoval Andrej Hajdinjak. Foto: Miha Fras
Duševne blodnje dodatno okrepi melagomanska scena, kovinska konstrukcija Sanje Jurca Avci, zajedajoča se v notranjost dvorane. Foto: Miha Fras

V zadnjem času je na slovenskih odrih mogoče opaziti ponoven trend dramatizacij oziroma odrskih priredb literarnih del; mednje se uvršča tudi predstava Mini teatra Glad, vendar z bistveno razliko. Režiser je že ob napovedi predstave nastale po romanu norveškega pisatelja Knuta Hamsuna dejal, da tokrat ne gre za dramatizacijo, temveč poskus uprizoritve samega romana, kar se je tudi njemu samemu spočetka zdelo nemogoče. In pravzaprav se tudi zdi nemogoče, saj je celotno gmoto besedila romana na oder praktično nemogoče prenesti in to ob prenosu na oder vedno potrebuje takšne ali drugačne reze, ki so brez dvoma tudi tokrat zarezali v Hamsunov roman, le da ga niso predelali v dramsko besedilo, temveč so ga puščali kolikor se le da neokrnjenega.

Pipanovo ugledališčenje romana je tako neke vrste lepljenka, ki na oder prenese Hamsunov fantastično solipsističen svet, njegov glavni nosilec pa postane Marko Mandić; hkrati glavni junak, nosilec dogodkov in prvoosebni pripovedovalec. Človek brez imena, človek brez imetja, človek brez zaznavne prezence, ki se na vsak način trudi postati priznan pisatelj/pisec in temu nameni vse svoje moči. Človek, za katerega se zdi, da je absolutno nezmožen poskrbeti sam zase, ker je neprestano neskončno lačen, pogosto nima kje spati, hkrati pa se vedno znova dviga iz svojega gladu, pa čeprav zgolj z grickanjem vejice, predvsem pa nekakšno potepuško radoživostjo.

Mandić prav to radoživost zadene z vso težo gladovanja, ki je samo po sebi precej neuprizorljivo – kdo pa dandanes še ve, kaj to pomeni biti lačen; redkokdo rojen v zahodnem svetu po 2. svetovni vojni je izkusil pravo, dolgotrajno lakoto, torej si je niti predstavljati ne moremo. Mandićev glad nima toliko jasnih fizičnih razsežnosti (čeprav uprizoritev samo zapolnjujejo tudi 'mandićevski fizični ekstremi', sline pa nam pocedijo vonjave mesnin, ki se kuhajo na odru), kot se odraža v junakovih vse bolj blodnih dejanjih, kjer zavestno in nezavedno postaneta eno, lakota pa je zgolj eden izmed sprožilcev ustvarjalnega trenutka. Z bregsonovskim elan vitalom glavni igralec upodobi brezimneža, ženočega se za imenom; skoraj klošarja, ki bi lahko (z (malo)meščanske pozicije) deloval tragično ali pretirano mračnjaško, pa zaradi humornih vložkov in samoironične perspektive celotno uprizoritev odpre. Četudi gre za skoraj triurni monolog – z epizodnimi vlogami Nine Rakovec, Braneta Grubarja, Tadeja Piška, Nine Valič in Maruše Majer – Mandić premišljeno preigrava mračnajštvo s humorjem, fizično s psihičnim, šibko z močnim in ohranja pozornost gledalca vse do konca predstave.

Duševne blodnje dodatno okrepi megalomanska scena, kovinska konstrukcija Sanje Jurca Avci, zajedajoča se v notranjost dvorane, ki predstavlja mestne ulice, in ko je treba, tudi posamezne sobe, obenem pa jo je mogoče razumeti kot tavanje po gromozanskem in nepreglednem blodnjaku konstrukta lastne duševnosti. Dodatno atmosfero, ponekod intimno, ponekod zanesenjaško zmagovalno, pa kovinsko udrihajočo ustvari glasbena podlaga Mitje Vrhonika Smrekarja, medtem ko nas kostumi Ane Savić Gecan opomnijo, da smo tam nekje na prelomu 19. in 20. stoletja.

Pipanovo ugledališčenje Hamsunovega romana, ki ga, kot je tudi režiser sam dejal, "brez Mandića ne bi bilo", dokazuje, da je mogoče roman prenesti na oder; pri čemer pa so potrebni natančen in poglobljen premislek, odlična igralska zasedba in navsezadnje tudi primerno romaneskno gradivo, ki takšen podvig omogoča.