V prvi polovici avgusta 1931 je bilo kar nekaj slovesnosti, na katerih so se naši predniki spomnili dosežkov številnih izjemnih Slovencev. V današnjih Razglednicah preteklosti si bomo na kratko ogledali življenje Miroslava Vilharja, kot je bilo predstavljeno v časopisju v tistem času in slovesnosti ob odkritju novega spomenika v Planini pri Rakeku.

Serija Poletje 1931
Serija Poletje 1931 prinaša kratek pregled pomembnejših pa tudi povsem vsakdanjih dogodkov, ki so odmevali v naših krajih ter izven meja domovine, pred devetdesetimi leti oziroma natančneje poleti leta 1931. Besedilo v narekovajih je iz izvirnih časopisov iz tistega časa (Slovenec, Slovenski narod, Jutro, Jugoslovan in Mariborski večernik "Jutra"), ki so vsi dostopni na spletnih straneh Digitalne knjižnice Slovenije.

Italijani odstranijo Vilharjev spomenik v Postojni
Besedilo iz današnjega prispevka je bilo prvotno objavljeno v časopisu Slovenec, 9. avgusta 1931: "Danes bodo na slovesen način v Planini pri Rakeku odkrili spomenik Miroslavu Vilharju. S tem bo dobil naš priljubljeni pesnik in skladatelj, ki je mogoče med vsemi slovenskimi skladatelji najbolj globoko posegel v srca Slovencev, zadoščenje za sramoto, ki se mu je zgodila 9. avgusta 1927 v Postojni. Takrat so namreč Italijani odstranili Vilharjev spomenik z Glavnega trga v Postojni. Še tri dni manjka, pa bi lahko obhajali 25 letnico, odkar so hvaležni Slovenci postavili velikemu Notranjcu v Postojni spomenik. Ker je naš Miroslav Vilhar oropan tega spomenika v Postojni, je prav, da dobi njegov rojstni kraj prav ob meji naše svobodne domovine, za katere veličino in svobodo se je pred mnogimi leti boril z navdušeno besedo in pesmijo, nov spomenik, ki bo pričal, da Slovenci svojega velikega domoljuba ne pozabijo, čeprav leži skoraj vsa zemlja, na kateri je snoval in delal, v rokah tujcev."

"Žalostna usoda, ki je zadela njegov spomenik v Postojni, je podžgala njegove rojake v obmejni Planini, v njegovem rojstnem kraju, ki so se vrgli 7. vsem navdušenjem na delo, da popravijo krivico, ki se mu je zgodila v Postojni. Na sveti večer [24. decembra] leta 1927 so izdali Planinci obširno spomenico, ki je prinesla v par letih lep uspeh ob sodelovanju vseh Slovencev, tako da mu bo mogoče danes odkriti nov spomenik."

Ob odkritju spomenika v Planini
Kako pomembno je bilo odkritje novega spomenika v Planini, lahko vidimo tudi iz poročanja takratnega časopisja, saj je bil ta dogodek kar nekaj dni med osrednjimi temami različnih časopisov. Časopis Slovenec je tako 11. avgusta poročal: "Za žalitev, ki jo je povzročil Vilharjevemu spomeniku pretirani italijanski nacijonalizem s tem, da je oskrunil njegov spomenik v Postojni, smo Slovenci dali danes temu zaslužnemu možu, odločnemu narodnemu borcu, požrtvovalnemu delavcu in priljubljenemu pevcu ter skladatelju zadoščenje ter s tem vnovič počastili njegov spomin. Danes se je vršilo na Planini, rojstnem kraju Miroslava Vilharja, odkritje spomenika, ki stoji pred Vilharjevo rojstno hišo. Pred 14 dnevi smo odkrili spomenik drugemu možu, Vilharjevemu prijatelju in velikemu slovenskemu ideologu Francu Levstiku [1831–1887], danes pa narodnemu preroditelju Notranjske Vilharju."

"Proslava svečanega odkritja Vilharjevega spomenika se je izvršila na zelo svečan način. Na slovesnost je prihitelo občinstvo od vseh strani, največ seveda iz Notranjske, kolikor je uživa svobodo v naši državi, medtem ko iz slovenskih krajev na drugi strani seveda niso mogli priti, dasi bi radi, zlasti naši vrli Postonjčani, med katerimi je Vilhar tako dolgo živel. Pač pa je bila prav častna udeležba iz Ljubljane in iz ostalih slovenskih krajev."

Po prvi svetovni vojni je Italija pridobila precejšen delež slovenskega ozemlja, na podlagi tajnega londonskega sporazuma med Italijo in antantnimi državami, ki je Italiji za vstop v vojno na strani antante obljubil obsežna ozemlja. Več o tem pa v prispevku Sto let, odkar so soško fronto stresli prvi boji.

Iz slavnostnega govora
"Slavnostni govor je imel prof. Josip Puntar [1884–1937], ki je sam Notranjec. Njegov govor je bil globok in zelo čustven ter so mnogim prišle solze v oči. Izvajal je približno med drugim: `Slovenci! Oprostite mi, da ne morem povedati tega, kar bi rad, zakaj meja je v bližini. Res stoje v bližini mejniki, ali še bolj trdno stoji ena reč, v katero je veroval Vilhar, ki ga sedaj slavimo: To je vera v našo bodočnost, vera v naš materinski jezik! Čustva in ideje, ki navdušujejo nas, so navduševale tudi Vilharja, ki je raje presedel 4 mesece v ječi, kakor pa da bi pustil poniževati Slovenstvo. Dva ali tri tisoč let še ne napravi kulture, ne napravijo je niti kanoni, napravi jo notranja globina, naša kultura je naša lepa pesem, in kjer je ta, tam je moč. Slovenska kultura je mlada in to je njena moč. Stari kulturi je prej zapisan spomin. Danes se borimo za duhovno prenovljenje sveta, za svojo novo bodočnost, danes imamo priliko, da se zopet oprimemo idej Miroslava Vilharja in slovenske misli. Čeprav smo majhni in čeprav bi nas radi drugi zatajili, ali tu smo in Bog nas vidi, da ve, da smo.´"

Kdo je bil Miroslav Vilhar?
Nekaj dni pred Vilharjevo obletnico ter odkritjem spomenika v Planini je časopis Slovenec 4. avgusta takole predstavil delo in življenje Miroslava Vilharja: "Naš notranjski slavec, pesnik in skladatelj slovenski Miroslav Vilhar se je rodil v Planini na Notranjskem 7. septembra 1818. leta. Začetne šole je obiskoval v Postojni, gimnazijo pa v Št. Pavlu na Koroškem [Šentpavel v Labotski dolini], kjer so povečini vzgajali mlade aristokrate. Že kot deček je kazal izredno nadarjenost. Bil je odličnjak tako v začetnih šolah kot pozneje na gimnaziji in na univerzi. Sredi študij pa ga je oče poklical domov, ker ga je rabil pri gospodarstvu. Leta 1843. se je Vilhar poročil s premožno hčerko Josipa Dejaka [Jožefo] iz Senožeč. Otrok je imel osem, izmed katerih je bil F. S. Vilhar znamenit skladatelj. Da izobrazi svoje otroke stanu primerno, je pozval k sebi svojega prijatelja Frana Levstika za domačega učitelja. Ta pa ni le poučeval njegovih otrok, vplival je tudi na samega Vilharja in Levstiku se moramo zahvaliti za pesnika Vilharja."

"Ko je Miroslav Vilhar lota 1861. posegel v politiko ter bil izvoljen za deželnega poslanca, se je preselil v Ljubljano, a že po triletnem tamkajšnjem bivanju se je vrnil zopet na svoj Kalec [grad pri vasi Bač, v bližini Knežaka] ter ostal tam za stalno. Odslej je bil Kalec središče družabnega življenja na Notranjskem do njegove smrti dne 6. avgusta 1871."

"Kot pesnik se je začel udejstvovati Vilhar že zgodaj. Prve svoje pesmi, ki pa so bile nemške, je začel zlagati že kot dijak v Gradcu. Na Levstikovo prigovarjanje pa je pesnil le slovenski. Spisal je lepo število gledaliških iger, kot so n. pr.: `Jamska Ivanka´, `Detelja´, `Župane´, `Filozof´, `Poštena deklica´, `Striček´, in še več drugih. Najbolj pa se je proslavil s svojimi ljubkimi pesmicami. Veliko ni umetnosti v njih, kar še sam priznava, ko pravi: Jaz nisem Prešernu ne Vodniku stric, nabral pa sem nekaj domačih cvetic."

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}