Toda vseeno je moral priznati premoč ruskemu podprvaku. V Sloveniji se je vrsto let dopolnjevala in nadgrajevala zgodba, ki je pripeljala do včerajšnjega trenutka, ko je slovenskega prvaka le točka ločila od spomladanskega polfinala Lige prvakov. Tako blizu ni bil še nihče in vprašanje je, kdaj se bo še kdo približal temu cilju. Na prvi pogled se zdi nerealen, saj je vrh rezerviran za profesionalne ekipe oziroma v vseh pogledih najmočnejše države. In tudi zato bo še nekaj časa bolelo tistih sedem minut, ki bi jih moral Dobovec vzdržati, da bi na kolena spravil moskovsko ekipo. Šele v 33. minuti je namreč prvič povedla in ujela edini izid, ki jo je peljal naprej.

Zasluženo in brez kakšnih večjih pomislekov, čeprav se zdi, da so Moskovčani res v vseh pogledih naredili vse, da ne bi prišlo do presenečenja. Nekaj sodniških odločitev je bilo namreč zelo mejnih, ampak tudi v tem elementu se žal kažejo razlike, s katerimi največji odrivajo manjše. Vseeno pa je Dobovec prejel številne čestitke tudi iz domačega tabora, požel je simpatije za srčno igro, nekaj neposrečenih sodniških odločitev v korist ruskega podprvaka so videli tudi moskovski novinarji. Vse lepo in prav, vseeno pa se je bilo ob tem težko znebiti občutka, da so bile pohvale v slogu: poskusili ste, ampak evropski piedestal vendarle ni za amaterje.

Priložnost, ki jo je letos priigral Dobovec, ko je globoko v drugi polčas držal vozovnico polfinala, se bo težko ponovila. Konkurenca je vse močnejša, prihaja futsal Bundesliga in skromna slovenska liga bo v primernem času težko spet proizvedla toliko vrhunskih igralcev, kot se jih je zbralo v sedanji generaciji. Pred njo je sicer še zadnji izziv, januarski poskus preboja na premierno svetovno prvenstvo, potem pa utegne nastati praznina.