Stranka SLS velja za najstarejšo politično slovensko stranko, saj je naslednica Slovenske kmečke zveze, prve demokratične stranke v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Medtem ko je bila v devetdesetih letih ena izmed volilnih političnih sil na Slovenskem (na volitvah leta 1996 je bila za LDS-om druga po številu glasov), je na zadnjih državnozborskih volitvah izpadla iz parlamenta. Morda to niti ni presenetljivo, saj se je stranka v zadnjem desetletju bolj kot ne gibala po robu parlamentarnega praga. V "super" volilnem letu, ko so na sporedu kar trojne volitve, so si slovenski volivci zaželeli novih obrazov na slovenskem političnem prizorišču in obrnili hrbet večini "tradicionalnih" slovenskih političnih strank. Toda predsednik SLS-a in evroposlanec Franc Bogovič je kljub temu optimističen in pričakuje vrnitev stranke v parlamentarne klopi na naslednjih volitvah. SLS pa naj bi na letošnjih lokalnih volitvah po njegovem prepričanju dosegel enak izid kot na prejšnjih lokalnih volitvah, ko so bili njihovi kandidati za župane izvoljeni v občinah. SLS po volitvah čaka kongres, na katerem bo dobil že devetega predsednika od ustanovitve pred nekaj več kot četrtino stoletja. Franc Bogovič na kongresu ne namerava kandidirati za vodilno mesto v stranki.

SLS je vse od preloma tisočletja hodil po robu parlamentarnega praga, zdaj pa ste za nekaj stotink odstotne točke izpadli iz DZ-ja. Ali ste že analizirali, kaj vse je šlo narobe?
Glavni in izvršilni odbor stranke sta že razpravljala o tem in sprejeli smo odločitev, da ustanovimo skupino, vodi jo prof. dr. Andrej Umek, ki bo izdelala podrobno analizo. Hkrati smo se odločili, da se zdaj intenzivno posvetimo lokalnim volitvam, saj so to tiste volitve, kjer smo v SLS-u vselej bili deležni največjega zaupanja, in prepričan sem, da ga bomo prejeli tudi letos. Ključne ukrepe glede na izid parlamentarnih volitev kot tudi priprave na kongres pa bomo izvedli po lokalnih volitvah. Po koncu lokalnih volitev bomo začeli predkongresna opravila v smeri programske in kadrovske prenove stranke. Ena naših prvih ugotovitev pa je, da smo bili ena izmed strank, ki so na slovenskem političnem področju navzoče od samega začetka, SLS celo kot prva demokratična stranka na slovenskih tleh, ki je orala ledino demokratizacije Slovenije in ki smo bile deležne kolektivnega nezaupanja. Na koncu se nam je tako kot številnim strankam, ki smo bile v dalj časa v nevarni coni glede volilnega pragu, zalomilo.

Javnomnenjske ankete, ki vam niso bile naklonjene, so se že večkrat izkazale kot precej zanesljiv pokazatelj, kaj menijo volivci. Zakaj jih niste upoštevali in bolj aktivirali vaše volilno telo?
Če bi bil na kandidatni listi kakšen naš župan več, bi zagotovo dosegli tistih 0,05 odstotka, ki nam jih je zmanjkalo. Letošnje leto je zaznamovano kar s trojimi volitvami in po intenzivni kampanji za evropske volitve, ko smo dosegli dober izid s prebojem SLS-a v Evropski parlament, so bile v očeh številnih v naši stranki v prednosti pred državnozborskimi prav lokalne volitve. Tu smo tudi izgubili tiste rezerve, ki so bile potrebne za preseganje volilnega praga za vstop v Državni zbor RS.

Novih volivcev pa s svojo kampanjo tudi niste prepričali. Naokoli ste nosili gajbice s slovensko hrano in poudarjali potrebo po samooskrbi Slovenije s hrano. Druge stranke so ponujale obsežne gospodarske programe, napovedovale reforme …
Zmagovalec volitev je ponujal bore malo. Volitve so bile bolj kot z vsebinskimi programi zaznamovane s pričakovanji volivcev nečesa novega. Temu primerno se je že nekaj časa ustvarjalo javno mnenje, da je treba na političnem področju narediti neki cunami. Drugi del volilne kampanje pa so zaznamovali sodni procesi, vključno z zadevo Patria. Sicer smo pa v naši stranki v kampanji izpostavili obsežen gospodarski program s prioritetami: samooskrba na področju hrane, poudarek na naravnih virih, kot sta les in voda, ter vzpostavitev bolj konkurenčnega poslovnega okolja. Vendar je bilo to preslišano, saj so bile v ospredju druge teme, ki so vplivale na volitve. Ko spremljam oblikovanje koalicije in vlade, žal gospodarskih tem ne vidim v ospredju. Letošnje obdobje po volitvah me spominja na obdobje leta 2009, ko so se bolj upoštevala pričakovanja javnega mnenja, manj pa se je reševalo realne težave v družbi. Tisti, ki smo v kampanji realistično opozarjali na težave in pokazali, po kateri razvojni poti bo Slovenija lahko uspešna v prihodnosti, nismo bili nagrajeni.

Sodelovanje z NSi-jem na evropskih volitvah se je za vas izkazalo kot uspešno. Zakaj ni bilo sodelovanja na državnozborskih volitvah? Skupaj bi, če bi denimo sešteli skupne glasove, lahko postali pomembna politična opcija?
Ob dogovoru sodelovanja na evropskih volitvah smo predvidevali tudi sodelovanje na državnozborskih volitvah, vendar če bi bile redne volitve jeseni prihodnje leto. Predčasne državnozborske volitve pa so postale dejstvo že ob kampanji za evropske volitve. Naredili smo nekaj skupnih poskusov pogovorov, vendar predvsem v NSi-ju niso želeli, da bi šli na letošnje predčasne volitve s skupno listo. Na koncu tudi nam ni uspelo podpisati skupnega programskega dokumenta, kjer smo naredili presek in sintezo naših programskih usmeritev in oboji v ospredje postavili gospodarstvo. Pri morebitnem oblikovanju skupne liste smo se tudi v SLS-u zavedali, da bi bilo zelo težko v tako kratkem času uskladiti 88 okrajev in znotraj volilnih enot določiti, kje bo kdo kandidiral. Časa za sestavljanje liste od evropskih volitev do vložitve državnozborskih kandidatur je bilo le nekaj tednov, kar je bilo premalo. Programa obeh strank pa sta si precej podobna, kar je glede na krščansko demokratsko poreklo obeh strank precej logično.

Določene struje znotraj NSi-ja naj bi bile že po evropskih volitvah precej glasne in so izražale izjemno nenaklonjenost skupnemu sodelovanju.
Ti glasovi so bili tudi pri teh volitvah odločilni, da tega sodelovanja ni bilo.

Številni komentatorji poudarjajo, da bi tudi t. i. mavrična koalicija nastala precej lažje, če bi bili tudi vi navzoči v DZ-ju. Bi se videli v tej vladi?
Če bi skupaj z NSi-jem imeli denimo deset poslancev, bi to pomenilo, da bi jih nekdo imel manj ali ne bi prišel v parlament. V tem primeru bi bilo precej lažje vstopiti v koalicijo kot s petimi glasovi. Zato razumem kolege iz NSi-ja, da so se glede na predlog koalicijske pogodbe tako odločili. Predlog koalicijske pogodbe je dokaj deklarativen in različna določila se lahko zelo kreativno interpretira. Koalicijska pogodba v takšni mavrični koaliciji bi morala biti bistveno bolj eksplicitna, da se natančno ve, kaj je treba narediti na posameznih področjih. Sicer so zaradi nejasno zapisanih zadev težave v koaliciji. Nemčija je denimo naredila široko koalicijo in tako je pri njih že urejena zajamčena plača, ker je zapisana v koalicijski pogodbi, ki so jo usklajevali dalj časa, kot se je leta 2011 oblikovala vlada v Sloveniji.

Vaša stranka ohranja status parlamentarne stranke zaradi vas kot evroposlanca. Kako pa se izpad iz parlamenta pozna pri strankinem financiranju in sploh pri samem delovanju?
Del financiranja iz državnega proračuna je fiksen, del pa glede na glasove volivcev. Pri nas se bo znesek, ki ga bomo prejemali, znižal s 16.000 na 11.000 evrov mesečno. Po volitvah smo stranko vzpostavili tako, da s temi sredstvi lahko normalno delujemo. Del sredstev dobimo tudi na račun lokalnih volitev, kjer računamo na čim boljši izid jeseni. V SLS-u smo v finančnem smislu naredili prav to, kar bi morala narediti država, pa ni, da smo do leta 2009, ko smo v Sloveniji zapluli v nevarne vode finančno-gospodarske krize, uredili svoje finance. Tudi s položajem evroposlanca bomo v SLS-u še vedno programsko dejavno navzoči v slovenskem političnem prostoru. Navsezadnje smo napravili neko zrcalno sliko z NSi-jem, ki je imel v obdobju 2008–2011 evropskega poslanca, izpadli pa so iz DZ-ja. V SLS-u smo odločeni z dejavnim delom vrniti stranko nazaj v DZ.

Lokalne volitve bodo za vas zelo pomembne. Leta 2010 ste bili v SLS-u na državni ravni zmagovalci volitev po številu županov, ko je bilo iz vrst SLS izvoljenih 41 županov in še nekaj tistih, ki ste jih le podprli. Tak izid bo najbrž težko obraniti. Ali se vam lahko ponovijo parlamentarne volitve?
S skupnimi kandidati smo v SLS-u na prejšnjih lokalnih volitvah dobili kar 51 županov, 41 samo iz SLS-a in še 10 županov s podporo SLS-a, skupno torej 51 županov. Ocenjujem, da je delo politike na lokalni ravni veliko bolj kakovostno kot pa na državni ravni. Lokalna politika je tudi veliko bolj konsistentna. Tudi zato, ker so ekipe navzoče pri delu občin dalj časa. Sam sem bil 13 let župan in šele v tretjem mandatu smo dokončno izpeljali ključne projekte, ki smo jih začeli v prvem ali drugem mandatu. Tak primer je recimo poslovna cona v velikosti 30 hektarov, kjer je celoten projekt vse od umestitve v prostor do nakupa zemljišč in nazadnje gradnje ter prvih nakupov prostorov v njej terjal toliko časa. Tudi sicer ljudje delo politike na lokalni ravni veliko bolj prepoznajo, zato ne pričakujem takšnih pretresov, kot so se zgodili na slovenskem političnem prostoru na državni ravni, ko je šla polovica glasov novim strankam in imamo danes kar 60 novih poslancev v DZ-ju. V SLS-u pričakujemo enako število kandidatur za župane kot na prejšnjih lokalnih volitvah, torej okoli 80 kandidatov. 90 odstotkov naših obstoječih županov bo tudi ponovno nastopilo na letošnjih volitvah, zato pričakujemo primerljiv izid kot na prejšnjih volitvah.

Na prejšnjih lokalnih volitvah so različne lokalne liste pobrale precej glasov. Ali se novi obrazi lahko ponovijo na lokalni ravni?. Kaj bi to lahko pomenilo za SLS?
Razlika med državnozborskimi in lokalnimi volitvami je v tem, da gre pri volitvah županov za večinski sistem. Če niso izvoljeni v prvem, so lahko v drugem krogu. Zato poskušajo županski kandidati imeti za seboj čim širše koalicije. To se je v zadnjih letih odražalo tudi na državni ravni, kjer se ustanavljajo nove stranke, ki so na neki način liste brez jasnega in transparentnega profila. Prej ali slej pridejo na plan ljudje, ki so prej že nekje bili navzoči. Podobno je na lokalni ravni s številnimi novimi listami, kjer se kandidati namesto za stranke in v želji, da bi se izognili neki politični stigmi, odločajo za »neodvisne« oz. nestrankarske liste ter tako poskušajo zajeti nov prostor. Trend nastajanja novih in novih list se bo nadaljeval tudi na državni ravni, kjer so nastale najprej liste, zatem pa stranke Zorana Jankovića in Gregorja Viranta in letos še Mira Cerarja. To se je zgodilo predvsem zaradi slabega imidža državne politike in navidezne logike večinskega sistema, češ da volivci na parlamentarnih volitvah volijo eno osebo oziroma nestrankarsko listo z enim razpoznavnim imenom. Seveda to ni res, vsaka taka lista potem postane stranka.

Po lokalnih volitvah vas čaka kongres. S statusom evropskega poslanca ste najvišje uvrščen politik SLS-a. Ali nameravate ponovno kandidirati za predsednika? Ali so morebiti že znani kakšni kandidati za ta položaj?
V teh okoliščinah ne nameravam ponovno kandidirati. Od ustanovitve stranke maja 1988 v Unionski dvorani tedaj še Kmečke zveze Slovenije sem bil dejaven član SLS-a, potem viden funkcionar, nato še predsednik. Zdaj pa bom poskušal z dobrim delom v Evropskem parlamentu pomagati tudi delu stranke na domačem političnem področju in njeni vrnitvi v slovenski parlament. Sam nimam nobenega kandidata, ki bi ga želel za predsednika. Po volitvah smo občinske odbore pozvali, naj ocenijo naše delo in podajo pripombe ter predloge, kaj bi morali po njihovem mnenju popraviti, izboljšati. Odziv je bil zelo dober in imenovana je skupina ljudi, ki so v stranki že marsikaj počeli, tudi ljudi iz akademskih krogov. Na osnovi poglobljene in odkritosrčne analize političnega delovanja stranke ne le v preteklem letu, temveč skozi več mandatov bomo postavili pot za naprej, pa tudi videli, ali so vsi pripravljeni delati za stranko in skušali doseči poenotenje pogledov znotraj stranke.

Sami ste dejali, da vam je kot županu uspelo v tretjem mandatu. Vaša stranka pa je znana prav po številnih menjavah na predsedniških položajih. Na kongresu boste dobili že devetega predsednika.
To je velika težava in upam, da bo moj naslednik na položaju predsednika SLS-a zdržal dalj časa. V mojem primeru je težava volilni izid na julijskih volitvah in politično higienično ter korektno se mi zdi narediti spremembo. Pri Radovanu Žerjavu je bilo v tistem času čutiti razočaranje nad razmerami v državi in politiko, zato je padla njegova vnema za delo v politiki. Pri Bojanu Šrotu je bil prav tako razlog volilni izid, pri Janezu Podobniku pa smo bili prav tako na robu volilnega praga. Od leta 2000 imamo krizo volilnega izida, čeprav z vmesnimi manjšimi izboljšanji (predčasne volitve leta 2011), ki za seboj potegne oceno dela predsednika stranke.

Ali ste opazili, da ste tudi izgubili kakšne sredine, kjer je bil SLS nekoč precej priljubljen, predvsem v vzhodni Sloveniji?
V vzhodni Sloveniji je SLS še vedno popularen. Čakata pa nas modernizacija stranke in priprava celovitejših odgovorov na težave, s katerimi se v slovenski družbi spopadamo danes. Spremenila se je namreč struktura prebivalstva, tudi delež kmetstva na podeželju. Na te stvari nismo dovolj kakovostno odgovorili ali poiskali odgovorov. V občini Krško, v okolju, iz katerega prihajam, smo imeli ob ustanovitvi SLS-a 1.300 ljudi, ki so prodajali mleko. Zdaj jih je le še 60. Ob tem se veliko govori o vprašanju samooskrbe Slovenije s hrano. Na drugi strani pa imamo veliko nezaposlenih, ki bi lahko lažje našli svojo priložnost za zaposlitev morda v kmetijstvu ali v pridelavi določenih prehranskih proizvodov. V naši kampanji smo veliko poudarjali pomen koriščenja naravnih virov, hrane, vode in lesa. Na teh treh področjih se lahko s primerno politiko države in s pomočjo pravilno usmerjene politike EU-ja ustvarjajo nova delovna mesta. Tukaj imamo priložnosti! Pri pridelavi hrane lahko pridemo do novih pristopov, pri vodah pridobimo nova delovna mesta na področju protipoplavne zaščite, prav tako pri odpadnih vodah, pitni vodi, namakalnih sistemih … Tretja zgodba je les, ki za Slovenijo pomeni pravo naravno bogastvo, pa še vedno ne izkoriščamo prav uspešno te danosti Ta tri področja dajejo številne odgovore na težave, ki jih imamo v Sloveniji na področju poseljenosti, brezposelnosti in samooskrbe. V nekaterih sredinah smo tudi v SLS-u dejansko izgubili vpetost, denimo pri zadružnem sistemu, ki je šel malo po svoje. Zadruge se ukvarjajo s prodajo repromateriala in špecerije, namesto da bi organizirale proizvodnjo novih kmetijskih izdelkov. Na tem področju bi lahko naredili sodobno kmetijsko zgodbo, kot jih poznamo v tujini. Na tej točki okoli zadružnega sistema in kmetijsko gospodarske zbornice so se žal zgodili tudi prvi konflikti med vidnimi člani SLS-a.

Postali ste evropski poslanec, EU pa največji delež svojega proračuna, skoraj tretjino, namenja kmetijskim subvencijam. Ali so po vašem mnenju pravilo oz. pravično razdeljene?
V Evropskem parlamentu sem član dveh pomembnih odborov, tudi za našo državo. Prvi je odbor za regionalni razvoj, kamor sodi celotna kohezijska politika. Drugi pa je odbor za kmetijstvo in podeželje, kjer se pretaka tretjina proračuna EU-ja. Na osnovi mojega prejšnjega dela poznam ta evropski ustroj in temu se bom resno posvetil. Pri črpanju EU-sredstev je treba vedeti, da evropske regulative jasno določajo, kaj se sme financirati. Pod vplivom svetovne trgovinske organizacije (WTO) se v evropski kmetijski politiki ne more več plačevati subvencij na liter mleka ali kilogram mesa, temveč po sistemu površin. Subvencije se podeljujejo glede na število hektarjev, ne glede na to, kaj in koliko se prideluje. Osebno trdim, da bi bilo preprosteje, pa tudi pravičneje in bolj stimulativno, da bi bilo obratno in bi nagrajevali tistega, ki prideluje več ekološkega hrane, mleka … V to država zdaj ne more posegati. Imamo pa številne druge možnosti, ki jih še nismo dovolj izkoristili. Ena takšnih je usmerjanje programa razvoja podeželja, kjer je na voljo veliko denarja. Tu pa prideta na vrsto modrost in odločnost države na posameznih področjih. Tu bi se morali osredotočiti na posamezne panoge, na naravne danosti in okoljske kriterije. Ključne pomanjkljivosti v slovenskem kmetijstvu vidim v samoorganiziranosti. V slovenskem kmetijstvu smo prehudi individualisti, moramo pa se povezati zaradi skupnega nastopanja. Druga težava so panožne dejavnosti. Če imamo možnosti zelenjadarstva in sadjarstva in je zato potrebnih toliko in toliko hektarjev namakanja, mrež, je to treba narediti. Tu manjka strateški pristop države prek zbornice (KGZS) in boljšega dela zadružnega sektorja. Družinske kmetije so temelj slovenskega kmetijstva. Toda nekatere zgodbe, kot sta Panvita ali Eurosad, so naredile korak naprej in s prebojem na mednarodnem trgu postale kompetenten sogovorec trgovskim verigam.

Takšnih zgodb bi najbrž bilo v Sloveniji še več in bi ublažile marsikatero težavo ...
Pri enem hektarju zelenjadarstva dobimo eno delovno mesto neposredno na njivi. Potem sledijo še logistika, pakiranje itd., ki spet odpirajo delovna mesta. Tukaj pričakujem, da se bo zgodil generacijski preskok v kmetijstvu in posamezne svetle točke se že pojavljajo. Pri poljedelstvu se denimo eno delovno mesto ustvari šele pri 250 hektarjih zemlje. Namesto da govorijo, da bi lahko imeli 2,5 odstotka večjo proizvodnjo žit, bi jih lahko uvažali in se namesto tega posvetili zelenjadarstvu ter s tem ustvarili nova delovna mesta in dobili novo dodano vrednost.