Ker splet zagotavlja navidezno anonimnost uporabnikom, ti pogosto izražajo mnenja, ki so uperjena proti določeni skupini ljudi ali posamezniku. Zato se je šele z množično uporabo spletnih komunikacij začelo razkrivati, koliko sovraštva je še vedno v družbi. A ker je presojanje, kaj je sovražni govor, zelo subjektivno, pravnica Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta pojasnjuje, da v slovenski zakonodaji sovražni govor ni pravna kategorija in ga zato v zakonih ne najdemo. "Prevelika regulacija govora se namreč lahko hitro obrne proti nam," zato obstaja strah, da ne bi z definiranjem sovražnega govora preveč posegli v svobodo govora.

Težava je pogosto podcenjena
Se pa tudi zato pogosto zgodi, da je vprašanje diskriminacije in sovražnega govora podcenjeno, je na javnem forumu o sovražnem govoru v spletnih medijih izpostavil zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc. "Etika javne besede je odgovornost nas vseh in prav je, da jo v prvi vrsti pokažejo predstavniki države, politiki, mediji, pa tudi vsi državljani," je prepričan. Vsi smo torej odgovorni za to, da se nekaj v družbi razume kot nezaželeno, sicer po njegovih besedah pademo v začaran krog, ki bo slej ko prej prizadel tudi nas.

Sociolog Roman Kuhar pa je izpostavil tudi to, da ni vedno najpomembnejše formalno sankcioniranje sovražnega govora. "Seveda je pomembno, da je sovražni govor kaznovan, a zame je še pomembneje to, da pride do javne obsodbe." To se je na primer zgodilo v preteklih dneh, ko so se na družabnih omrežjih začele polemike in tudi komične izpeljanke, ki jih je povzročil zapis o domnevnih volivcih zmagovalne stranke na volitvah, objavljen na spletni strani SDS-a. "Učinkovit ukrep proti sovražnemu govoru je več govora," meni tudi Kogovšek Šalamonova.

Preganja se sovražni govor v javnem prostoru
A ker je sodne prakse na področju sovražnega govora v Sloveniji izjemno malo, jo je po njenih besedah treba spodbuditi z vlaganjem ovadb. Tožilstvo lahko kazensko preganja sovražni govor, ki je izrečen v javnem prostoru, kar je prav gotovo tudi splet, obstajati pa mora tudi verjetnost, da lahko zaradi spodbujanja nasilja v takem govoru nastanejo tudi konkretne posledice.

Prav takšna definicija po mnenju urada varuhinje človekovih pravic pušča veliko sivo polje med tem, kar je še sprejemljivo, in tem, kar je že kaznivo. Na to so opozorili tudi pristojna ministrstva, a spremenilo se ni še nič - med drugim tudi zato, ker nov zakon o medijih, kjer so prav tako določbe o sovražnem govoru, ni pa sankcij takega početja, ni bil sprejet. Da bi bilo treba na tem področju zakonodajo vendarle urediti, kaže tudi porast pritožb, ki so naslovljene na varuha človekovih pravic. "Varuh dobi vsako leto več pobud na področju etike javne besede. Pišejo ljudje, ki so prizadeti zaradi določenih objav v medijih in na spletu," poudarja namestnik varuhinje Jernej Rovšek.

"Preventiva pred represivo"
Prav tako vse več ljudi sovražnost prijavi na spletni prijavni točki Spletno oko, ki potem prouči prijavo, pozove administratorje strani, naj zapis umaknejo, pa tudi vloži ovadbo na policijo. Ta ima zaradi sejanja sovražnosti veliko dela. Albert Černigoj, vodja oddelka za terorizem in ekstremno nasilje pri policiji, je povedal, da so v prvi polovici letošnjega leta na tožilstvo podali 43 ovadb, ki kršijo 297. člena Kazenskega zakonika, v katerem je zajet sovražni govor.

Vendar pa ima tako policija kot tudi tožilstvo dokaj omejene možnosti ukrepanja, zato bi si Černigoj želel, da se na tovrstna dejanja ostreje odzovejo predvsem civilna družba, pa tudi politični prostor. "Preventiva mora biti pred represivo," je izpostavil in dodal, da lahko prav civilna družba, ki ni obremenjena z zavorami in regulacijami, da spodbudo, da bi v družbi prišlo do "nekakšnega razsvetljenja". Sovražni govor je namreč po njegovem mnenju na daljši rok družbeno zelo nevaren.

Sodni mlini meljejo prepočasi
Zato bi bilo zelo pomembno, da se tiste primere, ki le pridejo na tožilstvo, hitreje sodno obravnava. Odsotnost hitrega in učinkovitega obravnavanja je pri sovražnem govoru namreč velika težava, je opozoril vrhovni državni tožilec Aleš Butala. Tako pa se pogosto zgodi, da od storitve kaznivega dejanja do sojenja pretečejo celo leta. Prav tako ni nobenega nadzora nad tem, ali tožilec posamezno ovadbo upravičeno zavrže. Praksa kaznovanja se na tak način ne more uveljaviti, dodaja.

In tukaj zato spet pride v ospredje pomembnost družbene samoregulacije, da so torej ljudje sami pozorni na elemente sovražnosti in da se na te tudi odklonilno odzovejo.