Morda se ga spomnite iz Polnočnega kluba ali iz magazinske oddaje na eni izmed komercialnih televizij ali pa po njegovem glasu z radijskih valov. Vsak četrtek pa ga lahko spremljate v Dobri uri. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Morda se ga spomnite iz Polnočnega kluba ali iz magazinske oddaje na eni izmed komercialnih televizij ali pa po njegovem glasu z radijskih valov. Vsak četrtek pa ga lahko spremljate v Dobri uri. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Boštjan Klun
Klun je v domačem medijskem prostoru prisoten od poletja 2004. V okviru uredništva Informativnega programa TV Slovenija je soustvarjal Polnočni klub, vse bolj pa se uveljavlja tudi kot eden prepoznavnejših glasov Radia Koper. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Veste, že nekaj let sem Klun, pa se še vedno kdaj zgodi, da me preimenujejo v Kljuna, s čimer se ne obremenjujem. Vsem, ki sem jih preimenoval ali poskrbel za napredovanja, pa se ob tej priložnosti opravičujem.

Boštjan Klun
Za eno izmed bolj stresnih voditeljskih nalog izpostavlja vodenje izbora za mis Slovenije leta 2010. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Čeprav sem zadnja leta redko v Izoli - večino ur na obali preživim v Piranu -, bi me prav Mariborčani zasmehovali, češ kako si lahko zatajil rojstne kraje! Šalo na stran, res se najbolje počutim ob našem Jadranskem morju, imamo pa Primorci in Štajerci veliko skupnega - ponosni smo na mesta, kjer smo odraščali, smo temperamentni, zadnje čase pa ugotavljam, da tudi bistveno bolj neposredni. Če nam kaj ni všeč, povemo, ne glede na posledice.

Boštjan Klun
Poleg spoznavanja televizijskih in radijskih veščin se je ukvarjal z različnimi projekti. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Nikoli se nisem identificiral z vlogo družabnega kronista, opravljivca ali komentatorja tračarskih zgodb, za katere nikoli nisi prepričan, ali si jih niso ključni akterji sami izmislili, da bi pridobili kanček medijske pozornosti. Vedno sem se rad pogovarjal in še danes se najbolj veselim pohvale, če kdo pripomni, da je užival, ko je na "kanalu" spremljal debato, ko sem vprašal točno tisto, kar ga je zanimalo ...

Boštjan Klun
Je vodja organizacijskega odbora kampanje za dvig prometne kulture Zapelji me varno in občasni predavatelj s področja javnega nastopanja. Slovenska filantropija pa mu je podelila častni naziv prvi ambasador prostovoljstva. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Boštjan Klun in ekipa Dobre ure
Boštjan Klun in ekipa Dobre ure, v kateri je nadomestil ob četrtkih Andreja Hoferja. Foto: Žiga Culiberg

To je lepota oddaj v živo. Ko gledaš posnetke, si rečeš: "Mater, Boštjan, ti teslo, tu, ob tem "black outu", tu bi se lahko znašel drugače!" Ko pa se zaveš, da se podobni pripetljaji skoraj ne zgodijo, se lahko le nasmehneš.

Tisti trenutek, ko je v oddaji zmanjkalo električne energije. Foto: Facebook stran Boštjana Kluna
Boštjan Klun
Komunikativen voditelj priznava, da od televizijskih kanalov najbolj redno spremlja Discovery Channel in Animal Planet. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Radijski in televizijski voditelj se je pred štirimi leti s svojo družino preselil v Maribor. A selitve mu niso tuje, saj se je v desetih letih desetkrat selil med Ljubljano in Obalo. Eden izmed razlogov je bilo delo. Voditelja je širša javnost lahko spoznala v eni izmed tabloidnih oddaj na konkurenčni televiziji. Danes Klun priznava, da se nikoli ni vživel v koncept oddaje, a se je ogromno naučil o delu na televiziji.

V Ljubljano ga zadnje mesece vleče mozaična oddaja Dobra ura. "Znanost mi ni bila tuja, saj se od nekdaj navdušujem nad odkritji in novostmi, ki nam olajšujejo ali pojasnjujejo življenje, premislek pa je trajal, ne vem, naj pomislim ... Tri sekunde? Veste, o najpomembnejših odločitvah se prav nič empirično ali racionalno ne odločam," je razložil Klun in poudaril, da se mu je s priložnostjo izpolnila ena največjih želja - da lahko vodi oddajo v živo.

Kar pa zahteva od voditelja tudi veliko improvizacije. "To je lepota oddaj v živo. Ko gledaš posnetke, si rečeš: 'Mater, Boštjan, ti teslo, tu, ob tem 'black outu', tu bi se lahko znašel drugače!' Ko pa se zaveš, da se podobni pripetljaji skoraj ne zgodijo, se lahko le nasmehneš," je pokomentiral enega izmed nepredvidljivih dogodkov v Dobri uri, ko je zmanjkalo elektrike na koncu oddaje.

Celoten pogovor z njim si lahko preberete spodaj.


Katero stran ob večnem rivalstvu med Mariborom in Ljubljano izbere Izolan razpet med obema mestoma?
Jasno, Obalno! Čeprav sem zadnja leta redko v Izoli - večino ur na obali preživim v Piranu -, bi me prav Mariborčani zasmehovali, češ kako si lahko zatajil rojstne kraje! Šalo na stran, res se najbolje počutim ob našem Jadranskem morju, imamo pa Primorci in Štajerci veliko skupnega - ponosni smo na mesta, kjer smo odraščali, smo temperamentni, zadnje čase pa ugotavljam, da tudi bistveno bolj neposredni. Če nam kaj ni všeč, povemo, ne glede na posledice.

Šalo na stran: kako ste se prilagodili na življenje v štajerski prestolnici? Kaj je recimo največja slabost selitve?
Ni bilo lahko. Selitev v Maribor ni bila prva pomembnejša in večja selitev, ne nazadnje sem se v desetih letih desetkrat selil med Ljubljano in Obalo, pa se šele po štirih letih počutim nekoliko bolj domače. Spoznavam prostore, kjer lahko spijem kavo, pivo ... Pri mešanici mineralne vode in vina pa se že zatakne, saj ne vem, ali se reče špricEr ali špricAr. Morda prav ta banalna črkovna težava hkrati predstavlja največji problem selitve. Porežeš korenine, ki so te napajale in upaš, da te bo nova prst sprejela. V sebi veš, kaj hočeš, če se znaš izraziti tako, da te bo okolje sprejelo, pa je bistveno vprašanje. Ker menim, da sem človek, ki živim od komuniciranja, je hkrati od razumevanja okolice odvisno moje sobivanje z mestom. Recimo, da zadnje čase najraje naročim birro - pivo v italijanskem jeziku in se vsi nasmejimo (smeh).

Koliko pogrešate primorsko klimo? Dejstvo, da lahko vsak dan obujete tekaške čevlje, saj je redko vreme ovira za tek?
Bolj od klime pogrešam morje in pokrajino. Brodenje po morju, do pasu med valovi, in pekoč občutek, ko se lapor s sten klifov Mesečevega zaliva zariva pod nohte, med vzpenjanjem nad Mesečev zaliv v Strunjanu. Mariborčani imajo Pohorje, ob čemer bom dodal le, da je priteči na Areh, z zmrznjeno vodo v 'kamelabaku', neverjetna in neprecenljiva izkušnja hkrati (smeh).

Koliko družinsko življenje obrne vsakdanjik?
Veliko. Na bolje.

Obstaja zgodba z vaše poroke, ki pravi, da sta se tam našla pevec in kitarist zasedbe Sixtynine. Koliko je resnice za tem?
Vsa. Zgodba o trenutno najboljši rokenrol skupini v Sloveniji je nastala kakšno leto pozneje, sta se pa Tomaž Klepač in Tadej Tadič resnično spoznala in slišala prav na moji poroki. Tomaž je bil ena izmed dveh prič, Tadej pa je na strehi nekega piranskega hotela, na električno kitaro igral poročno koračnico. Morda se mi dozdeva, pa vseeno, zdi se, kot bi se iskala in končno našla dva izjemna talenta. Neskončen svet izkušenj in odrske kilometrine brez, na srečo, priložnosti reči zadnjo besedo ter neskončna mladostniška "vseseda" energija in želja po upiranju vsemu ter vsem. Modrost in umirjenost ter eksplozivnost in neučakanost. Rock and roll. Tomaž in Tadej.

Koliko vam še ostane časa danes ob vrnitvi na televizijo za tek, prostovoljstvo, predavanja, družino? Koliko vam televizija vzame časa?
Tečem zelo malo, no, v resnici nič. Jutri začnem. Sem aktiven Lionist, član mariborskega kluba Piramida, še vedno sem ambasador slovenske filantropije, redno predavam in iščem naročnike za novo družinsko podjetje, kjer združujemo marketinška, oglaševalska in znanja s področja odnosov z javnostmi in upravljanja s človeškimi viri. Zelo radi vam pomagamo pri ustvarjanju ali repozicioniranju blagovne znamke ali oblikovanju celostne podobe.



Osebni 'PR'?
Kaj? Da je preveč jasno, da si delam 'PR'? Neee, kje pa, hotel sem samo reči, da mi televizija vzame vsaj tri dni časa na teden, če odštejem branje in spremljanje tematik, ki jih obdelujejo Dobre ure v prihodnjih tednih.

Kako je padla odločitev, da se znova vrnete na voditeljsko mesto?
Poklicale so me. Najbolj sem ponosen, da so se name spomnile nekdanje sodelavke s komercialne televizije in Polnočnega kluba.

Glede na to, da vodite oddajo o znanosti, je bil morda zaradi tega premislek kaj daljši? Kako blizu vam je bila znanost pred sprejetjem novega izziva?
Znanost mi ni bila tuja, saj se od nekdaj navdušujem nad odkritji in novostmi, ki nam olajšujejo ali pojasnjujejo življenje, premislek pa je trajal, ne vem, naj pomislim ... Tri sekunde? Veste, o najpomembnejših odločitvah se prav nič empirično ali racionalno ne odločam. Izziv sem takoj in rad sprejel. S prvo Dobro uro se mi je izpolnila ena največjih želja, voditi oddajo v živo.

Gre za precejšnjo razliko, sploh za tiste, ki so vas na primer spoznali, ko ste še vodili E+. Pogrešate morda kaj tiste čase oz. tematike, s katerimi ste se tam srečevali?
Ne, nikoli, še zlasti zato, ker se nikoli nisem identificiral z vlogo družabnega kronista, opravljivca ali komentatorja tračarskih zgodb, za katere nikoli nisi prepričan, ali si jih niso ključni akterji sami izmislili, da bi pridobili kanček medijske pozornosti. Vedno sem se rad pogovarjal in še danes se najbolj veselim pohvale, če kdo pripomni, da je užival, ko je na "kanalu" spremljal debato, ko sem vprašal točno tisto, kar ga je zanimalo ...

Znašli ste se v kolektivu samih žensk: od urednice do novinarke. Kako takšno okolje deluje na vas?
Ej, Matic je super dečko! Super novinar in scenarist je! Pa Stane se je tudi podpisal pod zadnjo oddajo o konoplji, da ne pozabim na organizatorja Bojana (smeh) ... Nisem edini! V ženskih kolektivih sem se vedno dobro imel in tudi zdaj ni nič drugače.

Zakaj vam delajo preglavice imena gostov? Zgodi se, da kdaj tudi kakšno zamenjate.
Vesel sem, da ste na to opozorili. Zagotovo se bom še bolj trudil, da take napake ne bom več ponovil. Odkar vem, si težko zapomnim imena, kar me, verjemite, obremenjuje in predstavlja precejšen stres. Če temu dodate še tremo in nervozo pred začetkom oddaje, pa se verjetnost napake še poveča. Veste, že nekaj let sem Klun, pa se še vedno kdaj zgodi, da me preimenujejo v Kljuna, s čimer se ne obremenjujem. Vsem, ki sem jih preimenoval ali poskrbel za napredovanja, pa se ob tej priložnosti opravičujem.

V tem razmeroma kratkem času se je zgodilo tudi nekaj pripetljajev med samo oddajo, recimo enkrat je zmanjkalo elektrike. Kako se znajdete v nepredvidljivih situacijah?
To je lepota oddaj v živo. Ko gledaš posnetke, si rečeš: "Mater, Boštjan, ti teslo, tu, ob tem "black outu", tu bi se lahko znašel drugače!" Ko pa se zaveš, da se podobni pripetljaji skoraj ne zgodijo, se lahko le nasmehneš. Konkretno, ko se je med oddajo "sesula" lučna miza, sem ostal miren in čakal, kaj se bo zgodilo. Bo kdo rekel, da nismo več v programu ali še oddajamo. S profesorjem Lebanom se nisva pustila zmesti in doživela eno nepozabnih epizod v najinih televizijskih življenjih. Ko imaš za seboj nekaj let radia in oddajanja v živo, sprejmeš, da si 'on air', dokler nisi 'off air'. Improviziraš, razmišljaš o tem, kaj se dogaja, kako lahko na zaslonu pomagaš skriti napako ...

Kako bi bila videti oddaja čisto po vaši viziji? Pa je lahko radijska ali pa televizijska.
Bil bi osrednji povezovalni lik, če hočete, zvezda. Imel bi glasbene goste, ki so zaznamovali moje življenje in verjemite, ni jih malo. Zanimale bi me njihove življenjske zgodbe, kako se odločajo, razmišljajo, ustvarjajo ... Morda zveni samovšečno, vendar, ko stopite pred kamero, morate verjeti, da ste najboljši. Ne nazadnje, če bi kdo bil boljši, bi tam stal na vašem mestu in vodil na vašem mestu. Bend bi igral v živo, v studiu bi imel občinstvo, sočasno bi me poslušali na radiu in televizij.

Veste, že nekaj let sem Klun, pa se še vedno kdaj zgodi, da me preimenujejo v Kljuna, s čimer se ne obremenjujem. Vsem, ki sem jih preimenoval ali poskrbel za napredovanja, pa se ob tej priložnosti opravičujem.

Čeprav sem zadnja leta redko v Izoli - večino ur na obali preživim v Piranu -, bi me prav Mariborčani zasmehovali, češ kako si lahko zatajil rojstne kraje! Šalo na stran, res se najbolje počutim ob našem Jadranskem morju, imamo pa Primorci in Štajerci veliko skupnega - ponosni smo na mesta, kjer smo odraščali, smo temperamentni, zadnje čase pa ugotavljam, da tudi bistveno bolj neposredni. Če nam kaj ni všeč, povemo, ne glede na posledice.

Nikoli se nisem identificiral z vlogo družabnega kronista, opravljivca ali komentatorja tračarskih zgodb, za katere nikoli nisi prepričan, ali si jih niso ključni akterji sami izmislili, da bi pridobili kanček medijske pozornosti. Vedno sem se rad pogovarjal in še danes se najbolj veselim pohvale, če kdo pripomni, da je užival, ko je na "kanalu" spremljal debato, ko sem vprašal točno tisto, kar ga je zanimalo ...

To je lepota oddaj v živo. Ko gledaš posnetke, si rečeš: "Mater, Boštjan, ti teslo, tu, ob tem "black outu", tu bi se lahko znašel drugače!" Ko pa se zaveš, da se podobni pripetljaji skoraj ne zgodijo, se lahko le nasmehneš.