Večino pesmi je odpela zgolj ob spremljavi svoje kitare. Foto: RTV SLO/Kaja Sajovic
Večino pesmi je odpela zgolj ob spremljavi svoje kitare. Foto: RTV SLO/Kaja Sajovic
Joan Baez
Spomnila se je tudi ankedote s svojega koncerta na takratnem Češkoslovaškem, ko je tihotapila v dvorano Vaclava Havla. Foto: RTV SLO/Kaja Sajovic
Joan Baez in Eric De La Pena
Drobne neusklajenosti in uglaševanje kitar na odru je dalo koncertu vtis pristnosti, ki je danes skoraj ne najdemo več. Foto: RTV SLO/K. S.
Joan Baez
Baezova je navdušila tudi s tradicionalno folkpesmijo Where Have All The Flowers Gone. Foto: RTV SLO/Kaja Sajovic
Joan Baez
Velik minus koncerta dobijo organizatorji, ki še sami niso vedeli, skozi kateri vhod in kdaj bodo spustili koga. Le po čudežu so tudi zmedeni tujci (večinoma) našli pot do Joan. Foto: RTV SLO/Kaja Sajovic

Kakor koli že, ljubljanska hala Tivoli je ta petkov večer bolj spominjala na skedenj hipijevske komune sredi Apalaškega gorovja kot na košarkarsko dvorano.



Glasba v svoji najbolj čisti obliki
Nastop 66-letne pevke z melodičnim glasom je bil popolno nasprotje povprečnih koncertov, ki smo jih deležni pri nas - brez sijočih oprav, playbacka, elektronskih učinkov in spremljevalnih plesalk, ki hočejo zamaskirati to, da nastopajoči v resnici ne zna peti. Vokalu Baezove ni kaj očitati - dve polni uri je ostal jasen in zvoneč, le na koncu je občinstvo pomagalo z zahtevno izvedbo Amazing Grace.

Legendarna ameriška folkpevka, ki je bila pred 38 leti ena izmed nastopajočih na Woodstocku, v 60. letih ljubica Boba Dylana, vseskozi pa politična aktivistka, je že s prvo pesmijo v Tivoliju nakazala ton večera: protibushevska Scarlett Tide Elvisa Costella poziva k vrnitvi ameriške vojske iz Iraka in občinstvo je samo ob omembi besede Bush in "lied" (ang. lagal, op. a.) že navdušeno zaploskalo.

Od bluegrassa do Lennona
Sledil je nostalgični intermezzo v "preprostejše obdobje, ko smo še delali albume, ne CD-je" s Fenariom in bluegrassovska My Home's Across The Blue Ridge Mountains.

Med obema pa smo slišali še prvi poklon Bobu Dylanu, ko je Joan izvedla eno izmed njegovih protivojnih pesmi iz obdobja vietnamske kalvarije. Mirovniški ton je nadaljevala Christmas in Washington o hrepenenju po časih Woodyja Guthryja.

Izbor pesmi večera je bil širok in je segal vse od Suzanne Leonarda Cohena in svoje Gracias a la Vida do Sam Cookove Wonderful World, Tom Waitsove The Day After Tomorrow in Imagine Johna Lennona.

Večna prisotnost Boba Dylana
Baezova je nedvomno mojstrica interakcije z občinstvom, ko s pomirjujočim newageevskim glasom vpraša: "Kaj bi radi slišali? V Italiji pravijo: Sing d uan about d 'ipi! (pove z italijanskim naglasom) ..." In že hip zatem sledi Sweet Sir Galahad. Pozneje se sicer izkaže, da je povpraševanje po glasbenih željah zgolj del komunikacije, in ne nekaj, kar bi se navadno pretvorilo v prakso, saj je vsa moledovanja po Forever Young odpravila s "Preveč se že staram za to pesem," za nekatere druge pa je pozabila akorde.

Vrhunec večera je bila slovita Diamonds & Rust, pesem o Bobu Dylanu, da pa se ji je nekdanji ljubimec resnično vtisnil v spomin, je dokazala z impresivno impersonacijo besedne in telesne govorice velikana folkglasbe z njegovo Love is Just a Four Letter Word.

Slikanje ji krade dušo
Najmanj šestkrat se je Baezova ob ovacijah morala vrniti na oder in moči ji, kot vse kaže, še ne bodo kmalu pošle, saj je bilo ob preprostih ljudskih pesmih včasih videti, da gospa porablja več energije za medklice, naj jo nehajo snemati in fotografirati, kot za izvedbo pesmi samih.

Večer je zaključila s ponarodelo Amazing Grace, ki so ji množično pritegnili ob tej priložnosti stoječi poslušalci s prižganimi vžigalniki. Skoraj bi že pričakovali, da se bomo vsi prijeli za roke in zapeli Kumbaya. Ah, morda naslednjič. Nekako imam občutek, da Baezova ne bo ugledala časa, ko mirovniške pesmi ne bodo več potrebne.

Kaja Sajovic