Urednica, režiserka, novinarka in še bi lahko naštevali je v letih delovanja na televiziji postala poznavalka tega, kaj se dogaja z glasbo - predvsem alternativo - na javnem mediju. Saj je ves čas tudi ena izmed glavnih protagonistk zgodbe, ki se je pisala sočasno z razvojem oddaje Aritmija.

"V sodobnem kapitalizmu pa je tudi zagrizenim alternativcem jasno, da širši domet pač zahteva 'mainstreamovski' način komunikacije z javnostjo. To ne pomeni, da je vsebino treba pakirati v umetelen blišč, pomembno pa je, da način podajanja pritegne tiste, ki jih vsebina sama po sebi ne – seveda je treba prej razčistiti, ali želja po širšem dometu manj populistične glasbe sploh obstaja," pove v smehu Pavlinova.

Po večmesečnih odmorih, mesečnem in dvotedenskem predvajanju v različnih terminih bo z letošnjo jesenjo Aritmija ponovno glasbeni tednik vsako soboto zvečer.

To pa je bila tudi priložnost, da smo s Pavlinovo naredili krajši prerez pod temo glasba in televizija. Več si lahko preberete spodaj.

"Potrebujemo dobre glasbene oddaje!" Kako pogosto se srečate s tem stavkom?
Hja, z željo in potrebo po kakovostnih glasbenih oddajah – kjer kakovostno pomeni predvsem glasbeno razgledanost in širino ustvarjalcev glasbenih oddaj -, se srečujemo predvsem na sceni, med glasbeniki, koncertnimi organizatorji, glasbenimi promotorji, založniki … Na Televiziji Slovenija žal tega ne slišim pogosto. Glasbene oddaje se pri nas še vedno v osnovi razumeva kot morebitno razvedrilo, kjer naj bi se za dobro počutje gledalcev poskrbelo tudi z glasbo. Torej obratni vrstni red prioritet, kot si ga želijo glasbeni ustvarjalci, avtorji na kreativni glasbeni sceni; številni odlični glasbeniki pač niso "showmakerji".

Če pogledava primer Točke, koliko se pozna odsotnost voditelja, torej da se lahko gledalec poistoveti z osebo, in ne samo s formo oddaje?
Če nimamo primernega voditelja, je bolje, da ga ni (smeh). Pri profiliranih oddajah - kar tudi oddaja z videospoti je - gledalca zanima vsebina, prek te pa se lahko istoveti z voditeljem, če ta zna vsebino nadgraditi.

Koliko je bil po vašem mnenju ključen trenutek v Videospotnicah, ko so voditelji zavzeli stališče: "Ta videospot oz. skladba je bedna, ker ..." Kaj sporočaš gledalcu, ko zavzameš podcenjevalni odnos?
Argumentirana kritika v oddaji je vedno dobrodošla, tudi če je subjektivna – spodbuja k razmišljanju in h kritičnemu odnosu gledalca do vsebine. Kritičen voditelj da oddaji karakter. Videospotnice so s kritiko vsekakor stopile iz povprečja glasbenih oddaj, težava je nastala, ko je želja po popularnosti zameglila mero zdravega okusa pri načinu podajanja kritike – nesprejemljivi ter oddaji škodljivi sta kritikarstvo in žaljivo izražanje mnenj.

Teža pritiska, da nacionalna televizija potrebuje glasbene oddaje, je tako v popolnosti padla na Aritmijo. Koliko tega - recimo mu pritisk - občutite ustvarjalci?
Ne, pritiska od zunaj nismo nikoli čutili ali pa je bil zanemarljiv ob pritisku, ki si ga od vsega začetka nalagamo sami z odgovornostjo do ustvarjanja žanrsko nepristranske, glasbenoinformativne oddaje. S pritiski znotraj hiše, ko so nekateri odgovorni ob pomanjkanju glasbenih oddaj želeli v Aritmijo stlačiti vsega po malo, pa smo tudi hitro opravili. V imenu celotne ustvarjalne ekipe Aritmije lahko rečem, da ne bi mogli delati oddaje, pod katere vsebine si ne bi želeli podpisati. Smo si pa s profiliranostjo vsako leto nakopali pritisk negotovosti na Televiziji Slovenija (smeh).

Neredni termini, "začasno slovo", peticije … Koliko je to vplivalo na identiteto oddaje? Ali negotovost krepi oz. ohranja silo za preživetje?
Res je, da se sčasoma vsega navadiš - tudi negotovosti, ki jasno po eni strani odžira energijo in v trenutkih šibkosti jemlje voljo, po drugi strani pa je ta "gotova negotovost" sokriva za vitalnost, za kristalizacijo stališč in argumentov, s katerimi smo se obdržali, da lahko samozavestneje širimo glasbeno obzorje na Televiziji Slovenija.

V novi sezoni začenjate tudi niz koncertov, ki ste jih snemali v Studiu 1 Televizije Slovenija. Kakšen je bil naval glasbenikov, ko so slišali, da se nekaj dogaja v hiši?
Tako kot z Aritmijo pred devetimi leti smo tudi z Aritmičnimi koncerti začeli "gverilsko" – brez scenografije in predvidenega proračuna. Producentki Mici Puc Ornik in Ireni Bočko sem hvaležna, da sta prisluhnili ideji o zagonu koncertne produkcije na Televiziji Slovenija in omogočili osnove za začetek. Takoj se je potrdilo, kako zelo je scena pogrešala domačo koncertno televizijsko produkcijo; že po prvih dveh snemanjih je to šlo med glasbeniki od ust do ust in takoj so začele prihajati prošnje za prihodnja snemanja. Glasbenik se v polnosti izrazi šele na živem koncertu in te možnosti na Televiziji Slovenija leta ni bilo.
Je pa res, da tako kot pri Aritmiji tudi pri izbiri zasedb za Aritmične koncerte ne deluje načelo močnejšega – nujno se mi zdi, da kot nacionalni medij mi iščemo, poslušamo in povabimo sveže, kakovostne zasedbe, ne pa zgolj vzamemo, kar se samo ponuja.

Koliko pri ustvarjanju oddaje gledate na nove forme podajanja vsebine? Sta dovolj "le" zeleni zid in stol, da pride sporočilo danes do gledalca?
Da, absolutno menim, da kadar ni pogojev za izdelavo konkretne vizualne podobe s premišljeno umeščeno scenografijo v kontekst vsebine, nam minimalizem z danes že retro "cromakey" ozadjem da več kot kakšna nova posiljena forma, samo da bomo "s časom" (smeh). Ne pomeni pa to, da si ne želimo vizualne nadgradnje, le smiselna mora biti. Večkrat se spomnim scene prenovljene Sobotne noči od leta 2000 naprej – pogovori z glasbeniki na nekem vesoljskem vozilu, pa koncerti na luni!? Dodana vrednost – zgolj da si na silo čudaški? Sobotna noč gotovo ni imela teže zaradi scene, ampak zaradi vsebine in koncertov.

Če recimo pogledamo scenarije za Sobotno noč, tam zasledimo imena, kot so Breclej, Kuzle … V eni oddaji. Ko pomislite na obdobje, ko ste jo vodili, že gledate nanj z nostalgijo?
Z nostalgijo na čas, ko je Televizija Slovenija premogla pestro glasbeno ponudbo, sicer pa ne (smeh). Vodenje Sobotne noči zame ni bilo obdobje, ki bi se ga spominjala z nostalgijo; prepričana sem, da sta za dober ekipni rezultat nujna povezanost in zaupanje znotraj ekipe – pri prenovi Sobotne noči smo bili ustvarjalci nabrani z vseh vetrov, med sabo se nismo poznali, večina nas je bila brez izkušenj z delom na televiziji … Bili smo vrženi v vodo in se učili plavati. Ne, čas vodenja Sobotne noči mi ni ostal v prijetnem spominu. Je pa to vsekakor bila odskočna deska za moje delo naprej – snemanje reportaž, glasbenih portretov, dokumentarcev … Teh pa se spominjam z nostalgijo (smeh).

Spomnim se, da je na eni izmed konferenc Dean Windish iz Menarta izjavil, da se danes glasba ne deli več na dobro in slabo, ampak na poslušljivo in neposlušljivo. Bi se strinjali s tem?
Ne! Zame je glasba vedno samo dobra ali slaba. Poslušljiva ali ne je podzvrst dobre ali slabe (smeh).

Koliko bi morali težiti k temu, da bi iz alternative glasbe delali popularno? Bi se s tem že igrali z ognjem, češ da je komercialna glasba?
Zame je glasbena alternativa ustvarjalna inovativnost, samosvojost v glasbenem izražanju, tisto, kar razbija povprečje, ni pa pogojena z obrobnostjo. Včasih je zasedba, ki ji je z uspešnim delom uspelo prilesti iz podtalja, v alternativnem pogledu že veljala za prodano. V sodobnem kapitalizmu pa je tudi zagrizenim alternativcem jasno, da širši domet pač zahteva 'mainstreamovski' način komunikacije z javnostjo. To ne pomeni, da je vsebino treba pakirati v umetelen blišč, pomembno pa je, da način podajanja pritegne tiste, ki jih vsebina sama po sebi ne – seveda je treba prej razčistiti, ali želja po širšem dometu manj populistične glasbe sploh obstaja (smeh). Patetično je tarnanje, da javnosti ne zanima novo in drugačno, če se ta drugačnost izolira in zapira pred širšo javnostjo.

Kdo je po vašem mnenju kriv, da recimo moja generacija - 1988 in mlajši - nima svoje Siddharte ali pa Big Foot Mame?
Individualizem. Druženje in socialni stiki so se iz resničnosti preselili na medmrežje, ki s količino informaciji sicer širi obzorja, a onemogoča trajnejše kolektivno navdušenje nad posamezno zasedbo. Obisk živih koncertov konstantno upada …

Kateri izvajalec vas je v zadnjem obdobju najbolj navdušil?
To je vedno najtežje; odvisno od razpoloženja. Pri domačih zasedbah gotovo vsi, ki jih povabim na Aritmičen koncert – jeseni boste zato ob sobotnih večerih poslušali zasedbe, kot so Hulahoop, The Tide, The Stroj, Balladero, Dubzilla, Mojcart, Moveknowledgement, Noctiferia, T.M.S. Crew, Ana Pupedan, Narat, Same babe, Easywalkers, Karmakoma, Srečna Mladina, The Puzzled, The Canyon Observer in druge.
Med tujimi pa trenutno v avtomobilu poslušam AGNES OBEL.

Če glasba izginja s televizije - v mislih imam najbolj komercialni primer, MTV -, kam je šla?
Na YouTube in preostali splet, seveda.

Glasbo gledamo ali poslušamo?
Če vprašaš mene, oboje (smeh).

In še za konec: kaj je sinonim za stanje glasbene industrije danes?
Industrija.