V dneh, ko se Evropska unija ukvarja z navalom nezakonitih priseljencev na italijanski otok Lampedusa in se države članice pregovarjajo, kako bi rešili to vprašanje, vse bolj pereče postaja tudi vprašanje univerzalnih človekovih pravic, njihove zavezujočnosti in uresničevanja. O priseljencih in njihovih pravicah se je s komisarjem Hammarbergom v Globusu pogovarjal Edvard Žitnik.

Thomas Hammarberg pravi: "Mislim, da moramo videti pravo velikost tega. Kriza je res velika. Upoštevati pa moramo tudi, kako so v kriznih razmerah, kot so te, ravnali drugod po svetu. Mislim na razmere v Južni Afriki, kamor je lani prišlo več iskalcev političnega zatočišča kot v vso Evropo. Južna Afrika ni bogata država, je tudi majhna država, in če to primerjamo, vidimo, kakšne so dejansko obveznosti Evrope do ljudi, ki prihajajo k nam."

Kaj pa bi morali narediti z ljudmi v begunskih taboriščih na Malti, v Lampedusi in v Grčiji? Bi jih morali vrniti domov ali pa bi jim morali dovoliti začeti novo življenje v Uniji?
Postopek bi moral biti tak, da bi lahko povedali, zakaj so tam, in če mislijo, da se ne morejo vrniti, da lahko zaprosijo za politično zatočišče. Morali bi jih primerno zaslišati in jim ponuditi ali zatočišče ali kakšno drugo obliko zaščite. Ne moremo jih kar poslati nazaj v njihove države, kjer tvegajo, da jih bodo zaprli ali da bodo drugače ogroženi. Mnogi, ki so prišli v Evropo, niso prišli naravnost iz Libije, ampak iz drugih afriških držav in so se v Libiji samo skrivali ali pa so bili tam zaprti, ker je imela libijska država takrat vlogo nekakšne policije za evropske vlade. Preprečevala naj bi tem ljudem, tudi iskalcem političnega azila, da bi prihajali v Evropo. To je zdaj razpadlo, zato se spoprijemamo s pravimi razmerami oziroma z močno obupanimi ljudmi.

Nenavadno je bilo videti, da Francija preprosto ni hotela sprejeti beguncev iz Italije. Vas je presenetilo pomanjkanje solidarnosti med ustanovnimi članicami Evropske unije?
To me ne preseneča, saj sem vse do zdaj spremljal razpravo. Mislim, da je to vsega obžalovanja vredno. Obstaja povezanost med tunizijskimi begunci, ki prihajajo v Italijo, ker jim je ta država najbližja, in Francijo. S francosko kulturo, francoskim jezikom, in očitno je, da želijo vsi v Francijo. Mnogi imajo tam sorodnike, zato menim, da se Pariz in tamkajšnja vlada ne bosta mogla znebiti odgovornosti zanje.