Iraška naftna infrastruktura je v veliko slabšem stanju, kot so mislili Američani, preden so se odločili za napad. Foto: EPA
Iraška naftna infrastruktura je v veliko slabšem stanju, kot so mislili Američani, preden so se odločili za napad. Foto: EPA
Naftovod v plamenih
Obsežnejše izkoriščanje nafte onemogočajo pogoste sabotaže naftovodov. Foto: EPA

O razdelitvi dohodkov od nafte so se večinski šiiti in manjšinski suniti ter Kurdi prepirali od začetka vojne leta 2003. Irak ima tretje največje dokazane naftne zaloge na svetu, najbolj pa je z nafto bogat jug države, kjer živijo šiiti. Največ možnosti za nove vrtine so na kurdskem severu države, ki je od začetka vojne tudi najbolj stabilen del države. Najmanj nafte je v osrednjem delu Iraka, kjer živijo suniti.

Denar si bodo razdelile pokrajine
Po zakonu, ki ga mora zdaj potrditi še parlament, se bodo dohodki razdelili med 18 iraških pokrajin glede na število prebivalcev. Zakon tudi določa pogoje za vlaganja tujih podjetij v iraško naftno industrijo. Predlog zakona je dobil zeleno luč, potem ko so ga konec tedna podprli tudi kurdski predstavniki. V iraški ustavi, ki so jo sprejeli leta 2005, je zapisano, da so zaloge nafte in plina last vseh Iračanov.

Darilo za vse Iračane
Iraški premier Nuri Al Maliki je dogovor opisal kot darilo za vse Iračane, sam pa meni, da bo zakon prispeval k poenotenju vseh delov iraške družbe. Ameriški veleposlanik v Bagdadu Zalmay Khalilzad meni, da je to korak k pomiritvi razlik v državi, saj je prvič po letu 2003, da se je predstavnikom etničnih skupin uspelo dogovoriti glede kakega zakona.

Dobički od nafte sicer niso tako visoki, kot so pred vojno pričakovale ZDA, saj uporniki pogosto sabotirajo naftovode, obnove pa je potrebna tudi zastarela infrastruktura. Prav zato so se mnoga tuja naftna podjetja do zdaj izogibala vlaganj v Irak.